Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zadnji odstavek izreka sklepa, ki ga izpodbija pritožnik, po vsebini predstavlja odredbo, in sicer formalno odločbo, saj je z njo sodišče prve stopnje odločilo le o procesnem vprašanju, kako ravnati z gotovino, zaseženo pri hišni preiskavi. Zadnji odstavek izpodbijanega sklepa je torej odredba, ki se nanaša na formalno procesno vodstvo postopka, zoper takšne odredbe pa skladno s prvim odstavkom 132. člena ZKP pritožba ni dovoljena. Sodišče prve stopnje je v točkah 5 in 6 obrazložitve zavzelo pravilno stališče, da je bila gotovina zasežena kot species, zato jo je potrebno obravnavati kot zaseženi predmet in jo skladno z 220. členom ZKP še naprej hraniti pri sodišču, o njej pa bo sodišče odločalo s sodbo oziroma po končanem postopku. Da je temu tako, izhaja že iz prve odredbe, ki jo je v zvezi s predmetno zaseženo gotovino izdala preiskovalna sodnica dne 13. 6. 2018, saj je prav ona odredila sodnim depozitom sodišča prve stopnje hrambo denarja. Takšno postopanje z gotovino, zaseženo pri hišni preiskavi, je v sodni praksi ustaljeno in ima podlago v 220. členu ZKP, ki določa, da se predmeti, ki se morajo po kazenskem zakonu odvzeti ali ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku, zasežejo in izročijo v hrambo sodišču ali pa se kako drugače zavaruje njihova hramba.

Izrek

Pritožba se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom odpravilo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, odrejenega zoper obtožena A. A. in B. B. s sklepom istega sodišča X Kpr 26370/2018 z dne 29. 11. 2018, nazadnje podaljšanega s sklepom istega sodišča X K 26370/2018 z dne 25. 2. 2022 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 26370/2018 z dne 19. 5. 2022. Odpravljena je bila prepoved obtoženemu A. A. razpolagati z zaseženimi denarnimi sredstvi v višini 57.417,00 EUR, obtoženemu B. B. pa razpolaganja z zaseženimi denarnimi sredstvi v višini 290.000,00 EUR, ki so mu jih kriminalisti zasegli 11. 6. 2018 pri hišni preiskavi in se hranijo na sodnih depozitih sodišča prve stopnje, vpisani pod SNP 3212/2018. Pri tem je odločilo še, da organ, pristojen za izvršitev tega sklepa, to je sodni depoziti Okrožnega sodišča v Ljubljani, ukrep začasnega zavarovanja odpravijo tako, da pri SNP 3212/2018 izbrišejo zaznamek „začasno zavarovanje“ in še naprej hranijo denar, skladno z odredbo X Kpd 26370/2018 z dne 13. 6. 2018. 2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik obtoženega B. B., smiselno iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in „bistvenih kršitev določb ZKP po 11. točki 1. odstavka 11. člena“. Višjemu sodišču v Ljubljani je predlagal, da odredi vrnitev zaseženega denarja obtožencu, podredno, da odredi vrnitev zaseženega denarja obtožencu nad zneskom 102.050,00 EUR, še podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v vnovično sklepanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Po proučitvi pritožbe, izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni dovoljena.

4. Pritožnik navaja, da je izpodbijani sklep napačen in nezakonit v delu, kjer odloča oziroma odreja, da se zaseženi denar še naprej hrani pri sodišču in to v celoti, česar pa niti z besedo ne argumentira.

5. Glede na navedeno pritožnik ne izpodbija same odprave začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi obtoženemu B. B., upoštevaje potek triletnega roka iz četrtega odstavka 502.b člena ZKP, pač pa izpodbija odločbo sodišča prve stopnje, ki odreja, kako naj sodni depoziti sodišča prve stopnje ravnajo z zaseženimi denarnimi sredstvi v višini 290.000,00 EUR, ki so jih obtoženemu B. B. zasegli kriminalisti pri hišni preiskavi in ki so bila predmet odpravljenega začasnega zavarovanja.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zadnji odstavek izreka sklepa, ki ga izpodbija pritožnik, po vsebini predstavlja odredbo, in sicer formalno odločbo, saj je z njo sodišče prve stopnje odločilo le o procesnem vprašanju, kako ravnati z gotovino, zaseženo pri hišni preiskavi. Zadnji odstavek izpodbijanega sklepa je torej odredba, ki se nanaša na formalno procesno vodstvo postopka, zoper takšne odredbe pa skladno s prvim odstavkom 132. člena ZKP pritožba ni dovoljena.1 Sodišče prve stopnje je v točkah 5 in 6 obrazložitve zavzelo pravilno stališče, da je bila gotovina zasežena kot _species_, zato jo je potrebno obravnavati kot zaseženi predmet in jo skladno z 220. členom ZKP še naprej hraniti pri sodišču, o njej pa bo sodišče odločalo s sodbo oziroma po končanem postopku. Da je temu tako, izhaja že iz prve odredbe, ki jo je v zvezi s predmetno zaseženo gotovino izdala preiskovalna sodnica dne 13. 6. 2018, saj je prav ona odredila sodnim depozitom sodišča prve stopnje hrambo denarja. Takšno postopanje z gotovino, zaseženo pri hišni preiskavi, je v sodni praksi ustaljeno in ima podlago v 220. členu ZKP, ki določa, da se predmeti, ki se morajo po kazenskem zakonu odvzeti ali ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku, zasežejo in izročijo v hrambo sodišču ali pa se kako drugače zavaruje njihova hramba. Iz izpodbijanega sklepa, kakor tudi predhodnih sklepov o začasnem zavarovanju, na katere se izpodbijani sklep tudi sklicuje, jasno izhaja, da naj bi pri hišni preiskavi zasežena gotovina izvirala prav iz obravnavane kriminalne dejavnosti in naj bi predstavljala premoženjsko korist, ki je bila pridobljena zaradi obravnavanih kaznivih dejanj.

7. Povedano še jasneje, izrek izpodbijanega sklepa je po svoji vsebini sodna odločba sestavljena iz dveh delov. Prvi del je sklep o odpravi začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, drugi del (zadnji odstavek izreka) je odredba o hrambi pri hišni preiskavi zasežene gotovine. Zoper prvi del (sklep) je dopustna pritožba, kakor izhaja iz pravnega pouka na koncu izpodbijanega sklepa, zoper drugi del (odredbo) pa pritožba ni dopustna.

8. Ker se pritožnik pritožuje le zoper drugi del, tedaj zoper odredbo, zoper katero pritožba ni dopustna, jo je bilo potrebno zavreči kot nedovoljeno.

1 Tako tudi mag. Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, Založba GV, Ljubljana 2004, stran 282.