Jedro

Kadar izročevalec izroči vse svoje premoženje z izročilno pogodbo, ki ni čista pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja po 106. členu zakona o dedovanju (ker eden izmed prevzemnikov ni v sorodstvenem razmerju z izročevalcem), se nujni dedni delež izračuna le od tistega dela izročenega premoženja, ki po odbitku vrednosti dajatev prevzemnikov predstavlja darilo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencema, da sta dolžna vrniti v zapuščino po pokojnem A.B. 3/20 nepremičnin vl. št. 525 k.o. S., vl. št. 119 k.o. Z. in vl. št. 89 k.o. R. ter izstaviti za zemljiško knjigo primerno listino, na podlagi katere se bo pri teh nepremičninah vknjižila lastninska pravica v korist A.B..

Razen tega je zavrnilo višji tožbeni zahtevek ter tožencema naložilo, da sta nerazdelno dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 34.455,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi v izpodbijanem delu in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da Zakon o dedovanju v 110. členu določa, da se štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem, za darila, kar pomeni, da vse premoženje, ki je bilo predmet izročilne pogodbe, predstavlja osnovo za izračun nujnega dednega deleža obeh tožnic.

Prvo sodišče ni uporabilo teh materialnopravnih določil, zaradi česar se je spustilo v obravnavanje dela, kar sta toženca nudila zapustniku in njegovi ženi, čeprav bi bil to lahko le dolg zapuščine. Sicer pa tudi v primeru, v kolikor bi obveljalo to stališče sodišča prve stopnje, v zvezi z njim dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno.

V tem primeru bi bilo mogoče obračunati tožencema v dobro le ustrezno vrednost tistega, kar sta zapustniku in njegovi ženi dejansko nudila in dajala. To pa ni tista vrednost, ki jo mora plačevati oskrbovanec v domu starejših občanov, kjer ima zagotovljeno bivanje v ogrevani sobi, strežnice, bolniške sestre, zdravnika. Oskrbnina pa vsebuje tudi amortizacijo osnovnih sredstev ter druge prispevke in davke.

Nerazumljivo je tudi stališče izpodbijane sodbe, da upošteva ceno oskrbe v domu starejših občanov iz aprila 1992, čeprav je zapustnik umrl poleti 1989. Prvo sodišče je nepravilno štelo v korist tožencema tudi zatrjevano zavarovanje za škodno odgovornost, ki ni z ničemer izkazana. Končno graja pritožba tudi izrek o pravdnih stroških, saj ni v skladu z uspehom strank v pravdi.

Pritožba ni utemeljena.

Za pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja po 106. členu Zakona o dedovanju gre tedaj, kadar prednik z opravilom med živimi izroči in razdeli svoje premoženje svojim otrokom, posvojencem in svojim potomcem. V obravnavani zadevi je pokojni A.B. sklenil izročilno pogodbo dne 29.9.1988 s svojim sinom A.B. in snaho J.B., ter vsakemu izmed njiju prepustil polovico svojega premoženja.

Izročevalčeva snaha J.B. ne spada med krog oseb iz 106. člena Zakona o dedovanju, z izročilno pogodbo pa si je izročevalec zase in za svojo ženo izgovoril od prevzemnikov določene dajatve oziroma obveznosti. Zato obravnavana izročilna pogodba ni čista pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja po 106. členu Zakona o dedovanju, pač pa gre za pogodbo z odplačnimi in neodplačnimi (darilnimi) elementi. Zaradi take vsebine pogodbe pa pritožba neutemeljeno očita prvemu sodišču zmotno uporabo materialnega prava, ker pri ugotavljanju nujnega dednega deleža ni upoštevalo določbe v 110. členu Zakona o dedovanju. V tej zvezi je nepravilno pritožbeno stališče, ko meni, da naj bi vse premoženje, ki je bilo predmet izročilne pogodbe, predstavljalo osnovo za izračun nujnega dednega deleža. Sodišče prve stopnje je tako pravilno postopalo, ko je pri izračunu nujnega dednega deleža upoštevalo vrednost tistega dela izročenega premoženja, ki po odštetju vrednosti bremen predstavlja neodplačno razpolaganje.

Pri izračunu tega dela izročenega premoženje je po oceni pritožbene stopnje prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in je pri tem prvo sodišče povsem ustrezno izračunalo vrednost tistega, kar sta toženca dajala in nudila izročevalcu in njegovi ženi oziroma kolikor bosta slednji morala še iz tega naslova nuditi. Na podlagi izvedenih dokazov, zlasti izvedenskih mnenj sodnih izvedencev iz kmetijske, gozdarske in gradbene stroke je prvo sodišče povsem prepričljivo ugotovilo vrednost tistega dela izročenega premoženja, ki predstavlja podlago za izračun nujnega dednega deleža. Pri izračunu vrednosti obveznosti, ki sta jih toženca že nudila izročevalcu in njegovi ženi in kolikor bosta morala iz tega naslova še nuditi izročevalčevi ženi, se je prvo sodišče povsem utemeljno oprlo na podatke o ceniku storitev za oskrbovance v domu starejših občanov. Pri izračunu vrednosti prevžitne obveznosti za izročevalca prvo sodišče ni nekritično upoštevalo vrednost 25.500,00 SIT, to je cene v domu za ostarele občane, pač pa je na podlagi presoje vseh pomembnih okoliščin to vrednost vzelo kot osnovo za izračun vrednosti dajatev, ki sta jih imela toženca v zvezi s preživljanjem izročevalca. Pri tem je prvo sodišče zlasti utemeljeno upoštevalo, da je bil izročevalec nepokreten ter da sta bila toženca zaradi tega pri izvajanju njunih obveznosti dodatno obremenjena. Poleg tega pa je prvo sodišče od zneska 25.500,00 SIT odštelo še izročevalčeve pokojninske prejemke, ki jih je prvo sodišče samo valoriziralo po prostem preudarku in je tako ugotovilo, da je znašala preužitna obveznost tožencev mesečno 17.500,00 SIT, kar predstavlja povsem realen znesek vrednosti dajatev, ki sta jih toženca imela v zvezi z oskrbo izročevalca. Pri izračunu vrednosti toženčevih mesečnih dajatev za oskrbovanje izročevalčeve žene, pa je prvo sodišče povsem po prostem preudarku ocenilo, da ta vrednost znaša mesečno 10.000,00 SIT. Pri tem se je prvo sodišče utemeljeno oprlo prav tako na podatke o višini storitev za oskrbovanca v domu starejših občanov, podatke o minimalnih mesečnih povprečnih življenjskih stroškov za upokojenca in ob upoštevanju siceršnjih dejanskih potrebnih izdatkov, ki jih toženca imata v zvezi s preživljanjem M.B.. Eden izmed teh izdatkov je tudi strošek za zavarovanje odgovornosti za škodo, ki bi jo morebiti povzročila prevzemnikova žena glede na to, da duševno ni povsem zdrava. Pri tem ni podanih nobenih takih razlogov, zaradi katerih prvo sodišče ne bi moglo verjeti tožencema, da dejansko imata izdatke iz navedenega naslova in zato tudi ni pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, ko glede teh izdatkov ni izvajalo še dodatnih dokazov. Tudi pritožbena graja, da je prvo sodišče nepravilno upoštevalo pri izračunu stroškov za oskrbo izročevalca cene iz aprila 1992, čeprav je izročevalec umrl v l. 1989, ni utemeljena glede na to, da je prvo sodišče pri izračunu nujnih dednih deležev (tako glede vrednosti izročenega premoženja in tudi vrednosti vseh dajatev tožene stranke) upoštevalo cene, ki so veljale v letu 1992. Prvo sodišče je tudi pravilno odločilo o stroških pravdnega postopka.

Prvostopna stroškovna odločitev je v skladu z določbo 2. odst. 154. člena ZPP, saj je pri tem prvo sodišče upoštevalo sorazmeren uspeh strank v pravdi. Dejstvo, da sta toženca po temelju ugovarjala tožbenemu zahtevku, ni vplivalo na sorazmeren uspeh strank v pravdi niti ni povzročilo posebnih stroškov.

Ker je glede na povedano sodišče druge stopnje ugotovilo, da uveljavljana pritožbena razloga nista podana, je zato na podlagi 368. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.