Jedro

Obdolženki se v opisu kaznivega dejanja, kot je razviden iz izreka prvostopenjske sodbe, najprej očita, da je ravnala z namenom vznemirjanja ("zato, da bi vznemirila"), v nadaljevanju pa, da se je zaradi tega mladoletni oškodovanec "počutil prestrašeno in ogroženo". Kazenski zakonik kot izrecen (subjektivni) zakonski znak kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 določa posebni namen storilca, t.j. namen ustrahovanja ali vznemirjanja. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo opisu kaznivega dejanja, ki vsebuje zgolj namen vznemirjanja, izpušča pa namen ustrahovanja, navkljub dejstvu, da je v nadaljevanju opisa navedena prestrašenost in ogroženost mladoletnega oškodovanca. Posledica prestrašenosti in ogroženosti ima namreč lahko vzrok kvečjemu v ustrahovanju in ne v vznemirjanju, zaradi česar je v samem izreku prvostopenjske sodbe podano nasprotje.

Izrek

Ob reševanju pritožb okrožnega državnega tožilca in zagovornika obdolžene B.Š. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 12536/2016 z dne 20. 9. 2018 obdolženo B.Š. iz razloga po 4. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki ter nagrada njenega zagovornika, proračun.

2. Zoper sodbo sta se pritožila okrožni državni tožilec in zagovornik obdolžene B.Š., oba zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakonika ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču okrožni državni tožilec predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo storitve očitanega ji kaznivega dejanja in ji izreče pogojno obsodbo, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zagovornik pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe na podlagi 1. točke 358. člena ZKP, podrejeno pa, da jo oprosti obtožbe na podlagi 3. točke 358. člena ZKP.

3. Na pritožbo okrožnega državnega tožilca je zagovornik podal odgovor. V njem predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožbeno sodišče je napadeno sodbo skladno s prvim odstavkom 383. člena ZKP najprej preizkusilo po uradni dolžnosti in pri tem ugotovilo obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, ker izrek sodbe nasprotuje sam sebi, kot tudi razlogom sodbe. Obdolženki se namreč v opisu kaznivega dejanja, kot je razviden iz izreka prvostopenjske sodbe, najprej očita, da je ravnala z namenom vznemirjanja („zato, da bi vznemirila“), v nadaljevanju pa, da se je zaradi tega mladoletni oškodovanec „počutil prestrašeno in ogroženo“. Kazenski zakonik kot izrecen (subjektivni) zakonski znak kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 določa posebni namen storilca, t.j. namen ustrahovanja ali vznemirjanja. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo opisu kaznivega dejanja, ki vsebuje zgolj namen vznemirjanja, izpušča pa namen ustrahovanja, navkljub dejstvu, da je v nadaljevanju opisa navedena prestrašenost in ogroženost mladoletnega oškodovanca. Posledica prestrašenosti in ogroženosti ima namreč lahko vzrok kvečjemu v ustrahovanju in ne v vznemirjanju, zaradi česar je v samem izreku prvostopenjske sodbe podano nasprotje.

5. Opis dejanja iz izreka prvostopenjske sodbe, ki obdolženki očita ravnanje s posebnim namenom vznemirjanja, pa nasprotuje tudi razlogom sodbe. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe navaja, da se je obdolženka „v danem primeru za umiritev mladoletnega oškodovanca poslužila grobih prijemov, ki jih ni moč označiti za sprejemljive pedagoške prijeme“ (9. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) in da „je obdolžena v zasledovanju umiritve mladoletnega oškodovanca in s tem preprečitve, da bi še naprej metal copate, tega vlekla za uho in ga večkrat udarila po zadnjici“ (10. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Ob siceršnji odsotnosti konkretnih dejstev in okoliščin glede obdolženkinega posebnega namena, pa iz prej navedenega izhaja, da je obdolženka ravnala kvečjemu z namenom umiritve mladoletnega oškodovanca. Slednje pa je v nasprotju z očitkom iz opisa kaznivega dejanja, ki je podan v izreku prvostopenjske sodbe in obdolženki očita namen vznemirjanja. Ker se zgoraj opisano nasprotje v samem izreku oziroma nasprotje med izrekom in razlogi prvostopenjske sodbe nanaša na odločilno, pravno relevantno dejstvo, in sicer na posebni namen storilca, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, takšno nasprotje pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Kot je poudarilo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi I Ips 47349/2014 z dne 6. 4. 2017, je pri kaznivem dejanju grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 treba ugotoviti in dokazati ne le storilčev direktni naklep, temveč tudi namen, ki ga je storilec hotel doseči s kaznivim dejanjem (dolus coloratus). Z drugimi besedami, tudi pri grožnji, storjeni na način grdega ravnanja, mora biti podan neposredni namen storilca v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navkljub temu, da opis dejanja v izreku prvostopenjske sodbe navaja, da je obdolženka dejanje storila z namenom vznemirjanja mladoletnega oškodovanca, sodišče prve stopnje tega posebnega namena v razlogih sodbe sploh ni ugotavljalo, in je tako obrazložitev glede subjektivnega elementa grožnje v celoti izostala. Ker gre v tem oziru za dejstvo, ki je zakonski znak kaznivega dejanja oziroma gre za posebno obliko naklepa obdolženke, je sodišče prve stopnje tudi v tem pogledu zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker napadena sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. S tem, ko sodišče prve stopnje ni ugotavljalo posebne oblike naklepa, se za popolnoma nejasnega izkaže tudi zaključek sodišča prve stopnje v 10. točki obrazložitve sodbe, da je obdolženka v zasledovanju umiritve mladoletnega oškodovanca in s tem preprečitve, da bi še naprej metal copate, kaznivo dejanje storila z direktnim naklepom. Pritožbeno sodišče še pripominja, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe sicer pojasnjuje grdo ravnanje in dejstvo, da je obdolženka z grdim ravnanjem prizadela telesno in duševno celovitost mladoletnega oškodovanca, vendar to samo po sebi ne more nadomestiti obrazložitve o posebnem namenu vznemirjanja, ki se obdolženki očita v izreku prvostopenjske sodbe. Iz že citirane sodne prakse namreč jasno izhaja, da je namen storilca poseben element (znak) kaznivega dejanja grožnje, zato bi morala biti posebej ugotovljena dejstva in okoliščine, iz katerih bi izhajal nedvomen sklep, da je obdolženka očitano dejanje storila z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja mladoletnega oškodovanca.

7. Ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka ima vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392. člena ZKP).

8. Pritožbeno sodišče pri svoji odločitvi ni prezrlo pritožbenih navedb obdolženkinega zagovornika, ki v pritožbi navaja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP iz smiselno enakih razlogov, kot jih je ugotovilo pritožbeno sodišče v okviru preizkusa napadene sodbe po uradni dolžnosti. Glede na zagovornikov predlog pritožbenemu sodišču in citirano določbo 392. člena ZKP, pa njegovi pritožbi ni bilo možno ugoditi, temveč je bilo treba sodbo razveljaviti. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja tudi okrožni državni tožilec, vendar kršitve ne konkretizira, niti v smeri ugotovljenih kršitev ne poda nobenih navedb, zato se pritožbeno sodišče glede tega ni moglo opredeliti.

9. Skladno z zgoraj podanimi usmeritvami, bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odpravilo ugotovljeno kršitev ter kritično presodilo vse pritožbene navedbe okrožnega državnega tožilca in obdolženkinega zagovornika, s katerimi se pritožbeno sodišče glede na ugotovljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka ni moglo ukvarjati. Zatem bo sodišče prve stopnje o zadevi ponovno odločilo.