Jedro

Navedbe tožene stranke o dokaznem bremenu, ki naj bi ga sodišče prve stopnje napačno uporabilo, predstavljajo uveljavljanje relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kar v sporu majhne vrednosti ni dopustno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 34665/2015 z dne 27. 3. 2015 v prvem odstavku izreka v veljavi za posamične zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki izhajajo iz I. točke izreka (skupno za 174,23 EUR s pripadki). V preostalem delu prvega odstavka izreka ter v tretjem odstavku izreka je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki predlaga, da Višje sodišče izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi tudi v izpodbijanem delu in tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Sodišče je ohranilo sklep o izvršbi VL 34665/2015 z dne 27. 3. 2015 v veljavi za skupni znesek 174,23 EUR s pripadki. Sodišče ni upoštevalo ugovora in navedb tožene stranke, da je tožeči stranki že plačala nesporne zneske obveznosti z zapadlostjo od 24. 7. 2014 do 24. 12. 2014. O tem delu zahtevka je sodišče odločilo na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Dokazno breme je po oceni sodišča na strani tožene stranke, ki ni predložila pisnega dokazila o plačilih, tožeča stranka pa je zatrjevala, da plačil po vtoževanih verodostojnih listinah ni prejela. Ocena sodišča je napačna. Pri oceni, kdo nosi dokazno breme, sodišče ni ustrezno upoštevalo oziroma pravilno ocenilo relevantnega dejstva, da sta pravdni stranki v medsebojnem trajnem razmerju. Tožeča stranka je tista, ki je dolžna stanje obveznosti izkazovati pravilno. Obstoj dolga tožeča stranka ne more pravilno izkazati le s sklicevanjem na posamezne verodostojne listine, če istočasno kot dokaza ne predloži tudi kartice tožene stranke, iz katere izhaja, da kljub poznejšim izpolnitvam tožene stranke, še vedno obstaja zatrjevani dolg. Šele s predložitvijo kartice tožene stranke kot verodostojne listine, tožeča stranka kot upnik v trajnem razmerju v celoti zadosti dokaznemu bremenu glede zatrjevanega obstoja dolga v konkretnem postopku. Temu tožeča stranka v konkretnem primeru ni zadostila, sodišče pa je kljub temu brez obravnave odločilo o zahtevkih tožeče stranke. Sodba je obremenjena s kršitvami v škodo tožene stranke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5. Navedbe tožene stranke o dokaznem bremenu, ki naj bi ga sodišče prve stopnje napačno uporabilo, predstavljajo uveljavljanje relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kar v sporu majhne vrednosti ni dopustno. Ker gre, glede na navedeno, za nedopusten pritožbeni razlog, podrobnejši odgovor na pritožbene navedbe o dokaznem bremenu, ni potreben.

6. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru ocenilo, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ni zahtevala, zato sodišče s tem, ko naroka ni opravilo, tudi ni kršilo določb postopka (glej drugi odstavek 454. člena ZPP).

7. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati, in ki izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zahtevek za plačilo stroškov upravljanja in obratovanja (razen stroškov opominjanja in pozivov po 119. čl. Stvarnopravnega zakonika) utemeljen v višini 174,23 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega računa dalje.

8. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP).