Jedro

Bistveno za predpogodbo je, da se z njo prevzame obveznost, da bo pozneje sklenjena glavna pogodba. Na podlagi predpogodbe je sklenitev glavne pogodbe tudi iztožljiva.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožnici 15.000 DEM v tolarski protivrednosti po sednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in tolarsko protivrednost natečenih deviznih obresti ter ji povrniti pravdne stroške v višini 73.500,00 SIT skupaj z zakonitimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 353. člena ZPP in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da gre v danem primeru za tipičen posel denarnega značaja in sicer je posodila tožnica tožencu 15.000 DEM v različnih valutah. S tem posojilom si je zagotovila, da je toženec prenehal s prodajo svoje hiše drugim kupcem. Toženec pa je potreboval denar za urejanje dokumentacije in graditev hiše na drugi lokaciji. Prvostopno sodišče ne more spreminjati zadolžnice v kupoprodajno pogodbo. Volja strank je bila le posojilo in garancija vrnitve posojila. Sodišče insinuira v razlogih sodbe, da je šlo pri izdaji zadolžnice za obidenje določb ZOR in v ničemer ne dokaže oziroma obrazloži "enostranskih namenov", saj sta pri izdaji zadolžnice sodelovala tako tožnica in toženec zato ne more biti govora o enostranskem poslu. Da je bila tožnica zainteresirana dati tožencu posojilo, pa se vidi tudi iz tega, da je hotela izročiti posojilo tožencu dne 28.11.1990 po izteku delovnega časa, na dan pred Dnevom Republike. Toženec je prejel denar vpričo več navzočih in izdal zadolžnico, tožnica pa jo je podpisala zato, ker se je zavezala, da se dolgu odpove iz razloga, če ne bo sklenila pogodbe za nakup hiše toženca. Toženec se je posojilne pogodbe iz zadolžnice v celoti držal in ni iskal drugih kupcev za prodajo hiše. Ker je tožnico zaman čakal, je hišo kasneje sicer prodal, vendar za znatno nižjo ceno in bil oškodovan za 100.000 DEM. Če bi toženec menil, da pomeni zadolžnica kupoprodajno pogodbo, potem bi uveljavljal odškodnino za slabšo prodajo. Toženec je izpolnil vse pogoje zadolžnice, tožnica pa je zakrivila sama, da ni dobila vrnjenega dolga, ker je kot sopodpisnica zadolžnice s svojim ravnanjem dolg tožencu odpustila. Odpuščeni dolg je bil moralna zaveza tožnice, ki je s svojim ravnanjem spravila toženca v zagato s hudimi posledicami.

Pritožba je utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča je ocena sodišča prve stopnje, ko ocenjuje zadolžnico kot predpogodbo v smislu 45. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, napačna. Kot določa 1. odstavek 45. člena ZOR je predpogodba takšna pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo kasneje sklenjena druga, glavna pogodba. Smisel predpogodbe je v tem, da imata stranki, ki sta se zedinili o vseh bistenih sestavinah bodoče pogodbe pravico zahtevati sklenitev glavne pogodbe po poteku naknadno sporazumno določenega roka. Pogodbo, ki sta jo sklenili pravdni stranki dne 28.11.1990 in jo naslovili zadolžnica (priloge A 2) po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za predpogodbo, saj na podlagi te pogodbe ni moč zahtevati sklenitve glavne pogodbe. Kot sicer pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, "zadolžnica" res vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe, to je predmet - hiša in ceno, iz zadolžnice pa ne izhaja zaveza strank, da bosta kasneje sklenili pogodbo. Po oceni pritožbenega sodišča gre v danem primeru za specifičen dogovor, ki sta ga sklenili pravdni stranki in ga naslovili kot "zadolžnica". Glede na vsebino pogodbe tako po mnenju pritožbenega sodišča ni moč šteti, da gre za predpogodbo, kot tudi ne da gre za posojilno pogodbo, na kar se sklicuje tožena stranka v pritožbi. Kot izhaja iz vsebine pogodbe je tožeča stranka prejela od tožene stranke znesek 15.000 DEM in se zavezuje povrniti le-tega do konca leta 1990 v primeru, da ne pride do sklenitve nakupa stanovanjske hiše v P. po krivdi na strani tožene stranke. Do sklenitve prodajne pogodbe med pravdnima strankama očitno ni prišlo, bistvenega pomena za pravilno odločitev v zadevi pa je, na čigavi strani je krivda, da do sklenitve prodajne pogodbe ni prišlo.

Prvostopno sodišče tega ni ugotavljalo oziroma se ni opredeljevalo do vprašanja, ali prodajna pogodba ni bila sklenjena zaradi tožničinega pomanjkanja denarja za kupnino ali pa zaradi dejstva, ker ni bilo urejeno zemljiškoknjižno stanje sporne hiše, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbi je bilo zato potrebno ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (370 čl. ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče ugotavljati, ali je toženec kriv, da ni prišlo do sklenitve prodajne pogodbe in nato o zadevi ponovno odločiti.

Izrek o stroških postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.