Jedro

Ker so bila iztoževana dela izvedena in izročena, je pravilen zaključek, da jih mora toženka plačati.

Obrazložitev

Revizija se zavrže glede plačila 42.655,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 1,045.869,88 SIT od 25. 12. 2002 do 31. 12. 2006, 31.836,00 SIT od 11. 1. 2003 do 31. 12. 2006, 6,487.385,03 (21,541.033,39 – 15,053.648,36) SIT od 3. 1. 2003 do 31. 12. 2006, 1,032.360,00 SIT od 28. 3. 2003 do 31. 12. 2006 in 1,624.464,00 SIT od 11. 1. 2003 do 31. 12. 2006 ter 42.655,30 EUR od 1. 1. 2007 dalje.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Revidentka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

Dosedanji tek postopka

1. V delu, pomembnem za revizijsko sojenje, je sodišče druge stopnje zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to razsodilo, da mora toženka prvi tožnici plačati 105.473,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih, v tem znesku zajetih zneskov in stroške postopka.

2. Toženka zoper to sodbo (izdano na drugi stopnji) vlaga revizijo iz razlogov „po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. členu ZPP in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava“.

3. Na vročeno revizijo tožnici nista odgovorili. (Od tu dalje je z izrazom tožnica mišljena le prva tožnica, saj za nadaljnjo obrazložitev vloga druge tožnice ni pomembna.) Revizija je bila sicer vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS št. 26/99–45/08), uveljavljene 1. 10. 2008, v skladu z drugim odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (Ur. l. RS št. 45/08) na odločanje o reviziji ne vplivajo, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana še pred tem datumom.

Delna nedovoljenost revizije

5. Tožbeni zahtevek na plačilo tedanjih 25,275.563,55 SIT (zdaj 105.473,06 EUR) naj bi ustrezal obračunanim, pa neplačanim delom, ki naj bi jih tožnica izvedla v skladu s Pogodbo SM-301/002 (Pogodbo) oziroma posebnim dogovorom, ki ju je sklenila s toženko.

6. Takšno tožbeno naracijo dopolnjujejo posamezne listine, ki jih je zato, ker se tožba nanje izrecno sklicuje, mogoče šteti kot del te naracije. Iz teh prilog (prilogi spisa A 9 in A 10) je za postavke Notranji vodovod in kanalizacija ... 744.387,84 SIT (znesek z DDV), Komprimiran zrak ... 1,060.947,90 SIT (znesek z DDV) ter Ogrevanje in hlajenje z ventil. konvektorji ... 6,324.633,00 SIT (znesek z DDV) mogoče zanesljivo sklepati, da zajemajo dela po Pogodbi. Edina od preostalih postavk, za katero tega ni mogoče sklepati in katere pravna podlaga tudi sicer ni jasno razpoznavna, ki pa vendarle sama presega znesek 5,000.000,00 SIT, je Podpostaja z glavnimi razvodi ... 6,923.679,62 SIT (znesek z DDV). Drugih listin, ki bi enako precizno opredeljevale dela, tožnica tožbi ni priložila.

7. Revizija je zato dovoljena samo glede zgoraj navedenih postavk (katerih seštevek znaša 15,053.648,36 SIT). To sledi iz pravila, da se tožbeni zahtevki z različno podlago pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta presojajo ločeno (drugi odstavek 41. člena ZPP), in pravila, da revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 20.864,63 EUR oziroma prej 5,000.000,00 SIT (490. člen ZPP). Pri preostalih postavkah gre namreč ravno za takšne zahtevke, to je za več (delnih) denarnih zahtevkov, pri katerih se istost podlage (v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča) zaradi pomanjkljivih tožbenih trditev ni domnevala.

8. Iz tožbe in njenih prilog, zlasti A 9, je nadalje vidno, da je tožnica v zvezi z deli, glede katerih je revizija dovoljena, zahtevala zakonske zamudne obresti od 3. 1. 2003 dalje.

9. Zato je Vrhovno sodišče revizijo v nedovoljenem delu, glede pravnomočne sodbe o glavnih zahtevkih (25,275.563,55 SIT – 15,053.648,36 SIT = 10,221.915,19 SIT = 42.655,30 EUR) in njim pripadajočih obrestnih zahtevkih, zavrglo, kot izhaja iz I. točke izreka (377. člen ZPP).

Neutemeljenost revizije v preostalem delu

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica izvedla strojnoinstalacijska dela, ki jih je bila po enotni ceni zavezana opraviti nasproti toženki, v sklopu del, ki jih je bila toženka zavezana opraviti nasproti investitorju. Investitor je objekt, skupaj z instalacijami, ki jih je vgradila tožnica, že začel uporabljati (1. 12. 2002), s čimer se je po Pogodbi štelo, da so bila dela med pravdnima strankama izročena. Pri končnem obračunu toženka ni sodelovala, zato ga je tožnica sestavila sama. Ugotovljena vsebina določb Pogodbe o začasnih situacijah, o končnem obračunu ter o sprejemu in izročitvi del je povzemala (z nebistvenimi modifikacijami) vsebino določb Posebnih gradbenih uzanc (Ur. l. SFRJ, št. 18/1977), ki naj bi se v skladu s Pogodbo tudi sicer uporabljale glede vprašanj, ki s Pogodbo niso bila urejena.

11. Revizija v bistvenem nasprotuje zaključkom pravnomočne sodbe o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je sklepni zaključek sodišča prve stopnje, na podlagi katerega je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, in sicer „da sta tožnici opravili dela, ki sta jih zaračunali“ (predzadnji odst. na 10. str. njegove sodbe; sodišče druge stopnje je temu sledilo, prim. zadnji odst. na 4. str. njegove sodbe), dejanski zaključek in kot tak revizijsko neizpodbojen (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pri tem ni pomembno, ali je ta zaključek morda posledica zmotnega stališča o razporeditvi dokaznega bremena (prim. nadaljevanje citiranega stavka „... dolžnost tožene stranke pa je bila, da bi konkretno navedla, tudi vrednostno, kaj od zaračunanega ni utemeljeno zahtevano“). Tudi če bi bil, pa ga zgolj drugačno stališče o razporeditvi dokaznega bremena ne more neposredno omajati. Revidentka namreč ne trdi, da bi bila v posledici pričakovanja, da je imelo sodišče pravilen pogled o tem, kdo mora zatrjevati in dokazati izvedena dela, prizadeta v svoji obrambi, kar bi bilo edino revizijsko upoštevno; na takšne (procesne) kršitve tudi Vrhovno sodišče ne pazi samo (371. člen ZPP). S tem, ko je revidentka trdila (trditev s konca 3. točke  revizije), da naj bi bilo sodišče prve stopnje v „dokaznem postopku kršilo načelo enakosti pred zakonom, ko je sprejelo tožbo v obravnavo ob nesklepčnosti zahtevka in preden so bili za vložitev izpolnjeni pogoji“, ni zadostila ustaljeni zahtevi, da je treba procesne očitke uveljavljati določno.

12. Z očitkom zmotne presoje sodišč nižjih stopenj o dokazanosti tožbenega zahtevka po višini (v 2. točki revizije) revidentka oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju. V revizijskem stadiju postopka to ni več dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Enako velja tudi za posplošeni očitek, da naj bi bili listinski dokazi v obliki knjige obračunskih izmer predloženi in prirejeni za potrebe postopka.

13. Revidentka nadalje trdi, da je že v odgovoru na tožbo določno navedla, da brez podatkov o vgrajenih količinah in cenah iz priložene specifikacije ne more preveriti in odobriti opravljenega dela, ter graja to, da je na podlagi njenih navedb tožnica naknadno odpravila nesklepčnost tožbe, sodišče pa ji je to omogočilo. V zvezi s specifikacijo pogodbenih cen, ki ni bila posebej priložena, je treba odgovoriti, da cene na enoto posameznega vgradnega materiala ali izdelka oziroma posamezne vrste dela izhajajo iz Gradbene knjige (priloge A 32). Da bi bila toženka navedla, da te cene odstopajo od pogodbenih in v ta namen predlagala kakšen dokaz, pa bi bilo to spregledano, v reviziji ne trdi. V zvezi z naknadno odpravo nesklepčnosti pa ji je treba odgovoriti, da ta sama po sebi ni kršitev (nasprotno, v zadevah, kakršna je obravnavana, se s tem, ko se stranko napelje h konkretizaciji njenih navedb, zagotovi sojenje, ki se z razmerami, iz katerih spor izvira, ukvarja vsebinsko). Revidentka tudi v tej zvezi ne uveljavlja, da bi bila zaradi naknadne odprave nesklepčnosti prikrajšana za kakšno pravico pri vodenju svoje obrambe. Ti revizijski razlogi zato niso utemeljeni.

14. Revidentka v 3. točki revizije trdi, da je: „Zmotno stališče sodišča, da naj bi tožena stranka […] sama kršila pogodbo in zato izgubila možnost preverjanja postavk prvo tožeče stranke.“ Četudi je sodišče prve stopnje (in sodišče druge stopnje, ki mu je v tem sledilo) morda res razlogovalo napačno, kolikor je štelo (njegovi razlogi v tem delu niso povsem jasni), da je toženka začasne situacije v času, ko so bile te izstavljene, morala plačati že zgolj zato, ker je takrat razpolagala s podatki, „iz katerih bi lahko ugotovila, katera dela je prvotožeča stranka opravila in katere materiale in v kakšnih količinah jih je vgradila“, in ker naj bi bila kršila svojo obveznost, da predloženo situacijo preveri in nesporni del plača (konec drugega odstavka na 8. str. njegove sodbe), to za revizijsko obravnavano zadevo ni pomembno. V njej namreč ne gre za iztoževanje plačila dela cene po začasnih situacijah, temveč za iztoževanje plačila polne cene po opravljenem sprejemu in izročitvi vseh pogodbenih del, zaradi česar so začasne situacije pomembne le še za vprašanje, kdaj je dospelo plačilo, na katerega se je posamezna začasna situacija nanašala. Citiranega revizijskega očitka pa ni mogoče razumeti tako, kot da bi odpiral to vprašanje. Tako je mogoče le ponoviti, da je tožnica med postopkom konkretno navedla, katera dela naj bi bila izvedla.

15. Na očitke iz 4. točke revizije je treba najprej odgovoriti, da je sodišče druge stopnje pravilno razložilo, da gradbeni dnevnik ni brez dokazne vrednosti, čeprav je bil morda voden v nasprotju s Pravilnikom o vsebini in načinu vodenja dnevnika o izvajanju del ter o načinu označitve gradbišča (to sodišče je sicer namesto oznake Ur. l. RS št. 35/98 s spr. zmotno zapisalo št. 67/94). Revidentka v glavnem smiselno uveljavlja, da naj bi zaradi nepravilnega vodenja in predložitve gradbenega dnevnika ne imela možnosti konkretno preveriti dejansko vgrajenih elementov cene. Zato je treba ponovno odgovoriti, prvič, da način obračunavanja del (z začasnimi situacijami) v obdobju med njihovim izvajanjem in s tem povezane toženkine možnosti za kontrolo dejansko izvedenih del niso pomembni, saj gre v tej zadevi za iztoževanje plačila za vsa izvedena dela. In drugič, glede slednjega revidentka ne pojasni, zakaj naj bi teh del ne mogla preveriti od trenutka, ko jih je tožnica – pa čeprav morda šele v teku spora – prvič pregledno opredelila. Ostale revizijske navedbe v 4. tč. revizije niso zadosti izpeljane, da bi bilo nanje treba posebej odgovoriti.

16. Procesne očitke revidentka uveljavlja tako, da se sklicuje „na vse zapisano v svoji pritožbi (stran 7 in 8 pritožbe […]), na katere tudi sodišče druge stopnje sploh ni obrazloženo odgovorilo“. S tem revidentka ni izpolnila zahteve (glede na povsem utrjena merila Vrhovnega sodišča; glej na primer sodbo in sklep III Ips 128/98 z dne 8. 12. 1999), da se na revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katerega revizijsko sodišče ne pazi samo (371. člen ZPP), sklicuje določno in konkretno. Teh očitkov zato revizijsko sodišče ni preizkusilo.

17. Revizijsko sodišče mimo neutemeljenih revizijskih očitkov ni niti samo zasledilo, da bi bilo materialno pravo uporabljeno zmotno. Ker so bila iztoževana dela izvedena in izročena, je pravilen zaključek, da jih mora toženka plačati. Zato je Vrhovno sodišče revizijo v tistem njenem delu, v katerem je dovoljena, zavrnilo (378. člen ZPP), kot to izhaja iz II. točke izreka.

18. Izrek o stroških (III. točka izreka) temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker revidentka ni uspela, mora stroške, ki jih je imela z revizijo, kriti sama