Jedro

Za odgovor, ali se za dedovanje denacionaliziranih nepremičnin uporabi ZDKG ali pred njim veljavni Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij), je pomembno to, ali je zemljišče pred podržavljenjem pripadalo kmetijski ali kmetijsko gozdarski gospodarski enoti, ki je bila kasneje določena kot zaščitena kmetija in ne to, ali vrnjene nepremičnine same izpolnjujejo pogoje za zaščito.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in vrne zadeva v nov postopek.

Obrazložitev

(1.) Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje odločalo o dedovanju nepremičnin, ki so bile zapustniku vrnjene v postopku denacionalizacije. Upoštevajoč pravnomočno odločitev upravnega organa, da vrnjene nepremičnine ne predstavljajo zaščitene kmetije, je dediče določilo upoštevajoč pri tem Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je menilo, da drugačno pravno stališče, ki ga sicer zastopa sodna praksa (1) nima opore v veljavnem Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev, kot tudi ne v drugem zakonu, ki ureja to področje, ampak je zapisano zgolj v obrazložitvi ustavne odločbe opr. št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, na katero pa izrek odločbe ne navezuje posledic. Kot dodaten razlog za takšno odločitev je sodišče prve stopnje navedlo tudi, da je to pravičnejše do vseh zakonitih dedičev.

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo dedič M. V. iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da za dediča zapuščinskega premoženja razglasi pritožnika ter odredi ustrezno vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V bistvenem navaja, da iz predloženih dokazil izhaja, da so bila zemljišča s parc. št. 269, 311 in 342, vse k.o. D, sestavni del velike kmetijske gospodarske enote, ki je bila z uveljavitvijo predpisov, ki so urejali posebnosti pri dedovanju zaščitenih kmetij, določena kot zaščitena kmetija. Ta kmetijska gospodarska enota je bila zaščitena kmetija ob smrti zapustnika in je zaščitena tudi sedaj, pritožnik pa je njen edini lastnik, ima ustrezno izobrazbo in usposobljenost za opravljanje kmetijske dejavnosti. Ali zemljišča, ki so bila vrnjena v postopku denacionalizacije, sama predstavljajo zaščiteno kmetijo, ne more predstavljati predhodnega vprašanja, saj je v tej zadevi odločilno, ali so bila zemljišča, ki so bila vrnjena z denacionalizacijsko odločbo, del kmetijske gospodarske enote, ki je bila kasneje zaščitena. Opozarja na obstoječo sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani v zadevah II Cp 4134/2008, I Cp 3308/2009 in II Cp 295/2009 ter tudi odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije, npr. U-I-326/98, Up 341/2005 in U-I-76/97. Zapuščinsko sodišče je z odločitvijo odstopilo od sodne prakse ne da bi odstop vsebinsko obrazložilo in je pritožniku s tem kršilo z Ustavo zagotovljeno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

(3.) Sodediči na pritožbo niso odgovorili.

(4.) Pritožba je utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD).

(6.) Očitek, da je z odstopom od ustaljene in enotne sodne prakse prišlo tudi do kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, je po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljen. Iz 22. člena Ustave tako izhaja tudi zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati tako, da bi v posamezni zadevi samovoljno odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih, kar pomeni, da Ustava ne prepoveduje kakršnegakoli odstopa od ustaljene sodne prakse, temveč le samovoljen odstop. Gre za zahtevo, da sodišče, če odloči, da bo od uveljavljene sodne prakse odstopilo, razloge za to posebej obrazloži. Kot izhaja iz razlogov sklepa sodišča prve stopnje, je bilo sodišče prve stopnje z ustaljeno in enotno sodno prakso seznanjeno in je, z argumenti, ki so navedeni na deseti strani izpodbijanega sklepa, od te sodne prakse zavestno odstopilo. Gre za sicer kratko, vendar kljub vsemu še vedno razumno pravno argumentacijo. Ker se v zvezi z očitkom kršitve pravice iz 22. člena Ustave ne presoja tudi materialnopravna pravilnost izpodbijanje odločitve, ta kršitev zato ni bila storjena.

(7.) Je pa utemeljen pritožbeni očitek, da je stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje v tej zadevi in se nanaša na vprašanje, kdaj je v primerih, ko se odloča o dedovanju denacionaliziranega premoženja, potrebno uporabiti Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG) in ali je to potrebno tudi v konkretni zadevi, materialnopravno zmotno.

(8.) Predmet dedovanja v tem zapuščinskem postopku so nepremičnine, ki so bile vrnjene v postopku denacionalizacije, zato pridejo v poštev pri odločanju tudi relevantne določbe Zakona o denacionalizaciji (ZDen), to je določila 74. do 83. člena. 2. odst. 74. člena Zden določa, da se v (novem) zapuščinskem postopku uporabljajo določbe ZD in ZDKG. O tem, ali se v posameznem konkretnem primeru uporabi en ali drug zakon, odloči zapuščinsko sodišče, upoštevajoč pri tem dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na premoženje, ki je bilo vrnjeno v postopku denacionalizacije.

(9.) Vprašanje, ali se ZDKG, kot pravna podlaga dedovanju denacionaliziranega premoženja, uporabi zgolj za vrnjene nepremičnine, ki že same po sebi predstavljajo zaščiteno kmetijo, ali pa tudi v drugih primerih, ni novo in tudi ni več problematično. Sodna praksa, ki je v zvezi s tem enotna, se je izoblikovala tudi v posledici odločitev Ustavnega sodišča, ki so se nanašale na oceno ustavnosti in zakonitosti posameznih določb ZDen. Tako je Ustavno sodišče z odločbo U-I-81/94, ko je presojalo ustavnost prvotnega 2. odstavka 74. člena Zden (2), zavzelo jasno stališče, da ZD ne more biti podlaga za dedovanje zaščitenih kmetij, ki so vrnjene v postopkih denacionalizacije, ali pa kmetijskih zemljišč, gozdov in drugih stvari oz. pravic, vrnjenih v postopku denacionalizacije, ki so v času podržavljenja pripadali kmetijski oz. kmetijsko gozdarski gospodarski enoti, ki je bila že pred vrnitvijo teh zemljišč, stvari oz. pravic predmet dedovanja po posebnih predpisih o dedovanju zaščitenih kmetij. Izključitev ZDKG iz uporabe v zapuščinskih postopkih je bila, kot izhaja iz citirane odločbe, v nasprotju z 67. in 71. členom Ustave. Še konkretnejši odgovor na to dilemo je prinesla ustavna odločba U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998 (Ur. l. RS, št. 67/98), ko je Ustavno sodišče presojalo ustavnost 19. člena novele Zden (3), ki je v 74. členu ZDen dodala nov drugi odstavek, ki naj bi pomenil uskladitev z odločbo Ustavnega sodišča U-I-81/94 z dne 20. 03. 1997 in je določil, da se določila ZDKG uporabljajo le v primerih, če je predmet dedovanja zaščitena kmetija. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da je dopolnitev, ki ne dopušča uporabe ZDKG tudi v primerih, ko je zemljišče pred podržavljanjem pripadalo kmetijski oz. kmetijsko gozdarski gospodarski enoti, ki je bila kasneje določena kot zaščitena kmetija v nasprotju z Ustavo, je v 19. členu novele ZDen-B oz. v noveliranem 2. odstavku 74. člen ZDen razveljavilo besede „če je predmet dedovanja zaščitena kmetija“. V tej odločbi je torej Ustavno sodišče jasno odgovorilo na vprašanje, ki se je odprlo tudi v konkretni zadevi, pravno stališče, ki ga je v zvezi z uporabo 2. odstavka 74. člena ZDen zavzelo sodišče prve stopnje, pa je v nasprotju z Ustavo RS.

(10.) Ustavno sodišče je o tem vprašanju doslej že večkrat odločalo tudi v konkretnih zadevah, na podlagi vložene ustavne pritožbe, pri čemer pritožbeno sodišče posebej izpostavlja zadevo Up 62/94 z dne 13. 11. 1997, v kateri je pojasnjeno, da je za odločitev o tem, ali se za dedovanje uporabijo posebni predpisi ZDKG ali pred njim veljavni Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij), pomembno to, ali je zemljišče pred podržavljenjem pripadalo kmetijski ali kmetijsko gozdarski gospodarski enoti, ki je bila kasneje določena kot zaščitena kmetija. Ustavno sodišče je v tej odločbi poudarilo tudi to, da je potrebno predpise o dedovanju zaščitenih kmetij uporabiti tudi za dedovanje zemljišč, vrnjenih v postopku denacionalizacije, ki bi bila predmet dedovanja po posebnih predpisih, pa to niso bila, ker so bila podržavljena oz. za dedovanje zemljišč, ki so pripadala zaščiteni kmetiji, ki ni bila predmet dedovanja zaradi drugačnega dednega prenosa. Teh zemljišč ni mogoče obravnavati ločeno od kmetijskega gospodarstva, kateremu so pripadala. Podobno stališče je bilo zavzeto tudi v zadevi Up 190/95, kjer je zapisalo, da je treba predpise o dedovanju zaščitenih kmetij uporabiti tudi za dedovanje v postopku denacionalizacije vrnjenih zemljišč, ki bi bila predmet dedovanja po posebnih predpisih, pa to niso bila, ker so bila podržavljena. Sodna praksa rednih sodišč je takšni razlagi 2.odstavki 74. člena ZDen sledila (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 552/97, sklep VSL I Cp 2682/2008, VSL II Cp 295/2009, VSL II Cp 4134/2008, VSL I Cp 3308/2009 in druge) in se ji pridružuje tudi pritožbeno sodišče. (11.) Glede na mnenje sodišča prve stopnje, da je njegova odločitev pravičnejša do zakonitih dedičev, pa je potrebno opozoriti, da je bil namen ZDen popraviti krivice, ki so bile storjene z podržavljanjem premoženja in torej vzpostaviti stanje, kot bi bilo, če do podržavljenja ne bi prišlo. V primeru, da so zemljišča, ki so predmet dedovanja v tem zapuščinskem postopku, dejansko pripadala kmetiji, ki je bila po letu 1973 z občinskim odlokom določena za zaščiteno kmetijo, je jasno, da bi bila tudi ta zemljišča, če ne bi pred tem prišlo do njihovega podržavljenja, sestavni del te kmetije in torej predmet dedovanja po posebnih predpisih in torej njihova usoda (vsaj kar se dedovanja tiče) ne bi bila nič drugačna kot bo sedaj, če bodo seveda ugotovljeni pogoji za uporabo ZDKG-ja.

(12.) Ker je sodišče prve stopnje, glede na obrazloženo, s svojo odločitvijo zmotno uporabilo materialno pravo, to je 2. odstavek 74. člena ZDen, posledično pa je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter na podlagi 355. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD sklep razveljavilo in vrača zadevo v nov postopek.

(13.) Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, ali so nepremičnine, ki so bile vrnjene v postopku denacionalizacije, pripadale kmetijski oz. kmetijsko gozdarski gospodarski enoti, ki je bila kasneje določena kot zaščitena kmetija in je bila v svojem takratnem obsegu tudi predmet dedovanja na podlagi takrat veljavnega Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) ter nato v zadevi, upoštevajoč že dane usmeritve glede uporabe ZDKG, v zadevi ponovno odločiti.

Bistvo tega stališča je v tem, da se za dedovanje nepremičnin, ki so pred podržavljenjem pripadale kmetijski oziroma kmetijsko gozdarski gospodarski enoti, ki je bila kasneje določena kot zaščitena kmetija, uporabi ZDKG.

Le-ta je v zvezi z dedovanjem denacionaliziranega premoženja predvideval samo uporabo Zakona o dedovanju, ne pa tudi specialnega zakona, ki se nanaša na zaščitene kmetije.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zden, UL RS št. 65/98 – Zden-B.