Jedro

Določba drugega odstavka 301. člena ZFPPIPP, da razlog za prekinitev postopka preneha z dnem objave sklepov o preizkusu terjatev, ohranja procesno naravo sklepa o nadaljevanju postopka kot podlage za nadaljnje opravljanje procesnih dejanj oziroma za vodenje postopka. Drugače kot ZPP določa le časovno gledano najzgodnejši trenutek, ko se postopek lahko nadaljuje. (Ne)obstoj pravočasnega upnikovega (tožeče stranke) predloga za nadaljevanje postopka zato lahko vpliva le na odločitev o utemeljenosti zahtevka.

Za vsebinsko obravnavanje tožbenega zahtevka ima pravočasen predlog za nadaljevanje postopka enako pravno naravo kot pravočasna vložitev tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka in prvotožena stranka nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženi stranki L. D. s.p. in O., d.o.o. - v stečaju sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki N. d.o.o., znesek 25.165,42 EUR, prej 6,300.641,54 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2001 dalje do plačila v 15 dneh po pravnomočnosti, da ne bo izvršbe.

Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti njene stroške postopka s preračunanim DDV po 20 % stopnji ter zakonite zamudne obresti od priznanih stroškov postopka v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe, da ne bo izvršbe.“ V 2. točki izreka je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki – L. D. s.p. povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 3.176,05 EUR, drugotoženi stranki – O., d.o.o. - v stečaju pa pravdne stroške v znesku 2.782,68 EUR, vse v 15 dneh od izdaje prvostopenjske sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdne postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Prvotožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala sodišču druge stopnje, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

4. Drugotožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

Dosedanji potek postopka

6. Tožeča stranka je svoje trditve temeljila na odškodninski podlagi in na neupravičeni pridobitvi. Tožbeni zahtevek na plačilo zneska tedanjih 10,300.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi se je nanašal na odškodnino iz naslova protipravno prevzete opreme v hiši X. V tej hiši je imela namreč tožeča stranka najet poslovni prostor, v katerem je opravljala dejavnost trgovine. Oprema naj bi bila vredna 4,269.358,46 tedanjih SIT (sedaj 17.815.000,72 EUR). Preostali del tožbenega zahtevka pa se je nanašal na vrednost „protipravno odvzetega trgovskega blaga v navedeni trgovini.“ Ta del tožbenega zahtevka je znašal tedanjih 6,300.641,54 SIT (sedaj 25.165,42 EUR).

Sodišče prve stopnje je v prvem postopku s sodbo z dne 12. 6. 2006 v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. S sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani je bilo pritožbi delno ugodeno in izpodbijana sodba razveljavljena za znesek 25.165,42 EUR (vrednost trgovskega blaga) s pripadki ter v izreku o pravdnih stroških. V preostalem delu pa je bila pritožba zavrnjena in sodba potrjena (sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 74/2007 - 83 z dne 31. 1. 2008). O tožbenem zahtevku je bilo torej o znesku 17.815.000,72 EUR že pravnomočno odločeno. Predmet obravnavanja v ponovljenem postopku je bil le še tožbeni zahtevek na plačilo zneska 25.165,42 EUR.

Z izpodbijano sodbo pa je bil tožbeni zahtevek še v preostalem (za znesek 25.165,42 EUR) ponovno zavrnjen.

Odgovor na pritožbene navedbe

7. Sodišče druge stopnje je sledilo sistematiki pritožbe, zato je najprej odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka proti drugotoženi in nato proti prvotoženi stranki.

Glede drugotožene stranke

8. Nad drugotoženo stranko je bil 29. 8. 2008 začet stečajni postopek. Zato je sodišče s sklepom z dne 1. 9. 2009 postopek prekinilo (4. točka 205. člena ZPP, red. št. 86). V skladu z določilom prvega odstavka 208. člena ZPP je sodišče stečajnega upravitelja pozvalo, naj sporoči naslednje: ali je tožeča stranka prijavila terjatev, ki jo je uveljavljala v tem postopku tudi v stečajnem postopku, ali je bila terjatev priznana ali prerekana in ali prevzame pravdni postopek (list. št. 177). Stečajni upravitelj je sodišču sporočil, da je tožeča stranka (upnik) v stečajnem postopku prijavila svojo terjatev v skupni višini 42.981,14 EUR (celotni (že pravnomočni in ne še pravnomočni) znesek tožbenega zahtevka v tem postopku, zap. št. 138 v končnem seznamu), ki je bila v celoti prerekana. Sklep o preizkusu terjatev je bil objavljen 4. 3. 2009. Drugotožena stranka (po pooblaščenki) je 29. 9. 2009 prevzela pravdni postopek. Stečajni upravitelj pa ni prejel obvestila upnika o nadaljevanju postopka (list. št. 178). Kot je bilo ugotovljeno v postopku, tožeča stranka ni predlagala nadaljevanja tega pravdnega postopka.

9. V prvem odstavku 301. člena ZFPPIPP je določeno, da če je upnik za uveljavitev terjatve začel pravdni postopek pred začetkom stečajnega postopka, razlog za prekinitev pravdnega postopka zaradi nastanka pravnih posledic stečajnega postopka preneha z objavo sklepa o preizkusu terjatev. Če je prerekana upnikova terjatev iz prvega odstavka 301. člena, mora upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev predlagati nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka. Če upnik v enem mescu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne predlaga nadaljevanja postopka v skladu s tretjim odstavkom 301. člena, preneha njegova prerekana terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika.

10. Ne glede na pojasnjevalno besedilo prvega odstavka 301. člena ZFPPIPP o predmetu urejanja v tem členu, določba ne vsebuje vseh pravil za primer, ko se med pravdo začne stečajni postopek zoper toženca. Pravilo, ki v takem primeru narekuje prekinitev postopka, je določeno v 205. členu ZPP. Ta zakon določa tudi pravilo, kdaj se postopek nadaljuje. Po prvem odstavku 208. člena ZPP se to zgodi, ko stečajni upravitelj prevzame postopek ali ko ga sodnik povabi, naj to stori. Odločitev v zadevi zahteva odgovor na vprašanje, na kakšen način v to ureditev posegajo določbe 301. člena ZFPPIPP (1). Drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP določa trenutek, ko preneha razlog za prekinitev postopka. Očitno gre za drugačno določbo, kot je določeno v prvem odstavku 208. člena ZPP. Po ZPP se postopek nadaljuje že s pozivom stečajnemu upravitelju, po ZFPPIPP je postopek prekinjen vsaj do objave sklepa o preizkusu terjatev. 301. člen ZFPPIPP kot kasnejši predpis ni derogiral določbe prvega odstavka 208. člena ZPP. V skladu z ZPP je prekinitev postopka zastoj v postopku in ne eden od načinov zaključka pravdnega postopka. ZFPPIPP ne daje podlage za drugačno razlago tega instituta. Določba drugega odstavka 301. člena, da razlog za prekinitev postopka preneha z dnem objave sklepov o preizkusu terjatev, je jasna. Nedvoumno ohranja procesno naravo sklepa o nadaljevanju postopka kot podlage za nadaljnje opravljanje procesnih dejanj oziroma za vodenje postopka. Drugače kot ZPP določa le časovno gledano najzgodnejši trenutek, ko se postopek lahko nadaljuje. (Ne)obstoj pravočasnega upnikovega (tožeče stranke) predloga za nadaljevanje postopka zato lahko vpliva le na odločitev o utemeljenosti zahtevka.

11. Sodišče je zato lahko nadaljevalo postopek, ker ga je stečajni upravitelj prevzel. S tem so bili podani pogoji za vsebinsko odločanje o tožbenem zahtevku proti drugotoženi stranki. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ni predlagala nadaljevanja pravdnega postopka zoper drugotoženo stranko. Zato sodišče prve stopnje ni smelo vsebinsko odločati o tožbenem zahtevku zoper drugotoženo stranko, ker je terjatev tožeče stranke proti drugotoženi stranki na podlagi določila 7. točke 301. člena ZFPPIPP, prenehala.

12. Sodišče druge stopnje zaradi lažjega razumevanja položaja tožeče stranke, ki mora pravočasno bodisi predlagati nadaljevanje prekinjenega postopka ali pa vložiti tožbo pojasnjuje še naslednje. Tožeča stranka bi morala, če bi bila njena terjatev v stečajnem postopku prerekana in pravdni postopek pred začetkom stečajnega postopka ne bi tekel, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo zoper drugotoženo stranko (prvi odstavek 300. člena ZFPPIPP). Če ne bi tako ravnala, bi prenehala njena prerekana terjatev v razmerju do drugotožene stranke kot stečajnega dolžnika (četrti odstavek 300. člena ZFPPIPP).

Za vsebinsko obravnavanje tožbenega zahtevka ima pravočasen predlog za nadaljevanje postopka torej enako pravno naravo kot pravočasna vložitev tožbe.

Na drugačno odločitev sodišča druge stopnje ne more vplivati niti pritožbena trditev, da tožeča stranka s procesnimi dejanji med sodiščem in drugotoženo stranko ni bila seznanjena. Bistveno za odločitev je bilo ugotovljeno dejstvo, da tožeča stranka sploh ni predlagala nadaljevanja postopka zoper drugotoženo stranko, tako, da bi lahko sodišče prve stopnje vsebinsko odločalo o tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je v 8. točki razlogov navedlo vse razloge za svojo odločitev o tem, da je terjatev tožeče stranke zoper drugotoženo stranko prenehala. Zato očitana absolutna bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Glede prvotožene stranke

13. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni upoštevalo razlogov in napotkov sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 74/2007 dne 31. 1. 2008, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je namreč v navedenem sklepu jasno ločilo napotke sodišču prve stopnje za novo sojenje, ki so se nanašali na ugotavljanje odločilnega dejstva o protipravnem ravnanju drugotožene stranke (primerjaj zadnji odstavek na drugi strani in prvi odstavek na tretji strani sklepa, list. št. 167 in 168), od napotkov, ki so se nanašali na ravnanje prvotožene stranke. Sodišče druge stopnje nikjer ni zapisalo, da je bilo tudi ravnanje prvotožene stranke, ki je popisano blago v lasti tožeče stranke prodajala v isti trgovini na podlagi cesijske pogodbe, sklenjene med toženima strankama, nedopustno. Besedo „nedopustno“, je pritožnik sam zapisal (primerjaj na drugi in tretji strani sklepa višjega sodišča, list. št. 168). Zato je zmotno pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje napačno razumelo napotke sodišča druge stopnje in enostransko presodilo dejansko stanje v škodo tožeče stranke.

14. Tožeča stranka ne izpodbija razlogov v 15. točki prvostopenjske sodbe, kjer je sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožeča stranka ni ponudila nobenega dokaza, ki bi potrjeval dejstvo, da je prvotožena stranka nezakonito vstopila v poslovne prostore trgovine v X. S tem tožeča stranka ni dokazala protipravnega ravnanja prvotožene stranke. Zato se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje na ugotovljeno dejansko stanje v postopku pred sodiščem prve stopnje (na celotno 15. točko razlogov), ki jih tožeča stranka v pritožbenem postopku ne izpodbija.

15. Zmotno pa je materialnopravno pritožbeno stališče, da je mogoče prvotoženi stranki očitati, da je solidarno odgovorna za protipravno ravnanje, ki je bilo očitano zakonitemu zastopniku drugotožene stranke. Za uveljavljeno solidarno (odškodninsko) odgovornost toženih strank namreč v zakonu ni nobene podlage. Pri ugotavljanju elementov odškodninske odgovornosti morajo namreč biti vsi elementi izkazani za vsakega od morebitnih povzročiteljev škode.

16. Sodišče prve stopnje je v 15. točki svoje sodbe obrazložilo, da je prvotožena stranka blago, katerega je v trgovini kasneje prodajala, tudi plačala, zato ni neupravičeno obogatena. Kot je bilo že pojasnjeno, tožeča stranka ni izpodbijala ugotovljenega dejanskega stanja, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno sklepalo, da prvotožena stranka ni odškodninsko odgovorna in tudi, da ni bila neupravičeno obogatena. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o drugem pravnem temelju, ki ga je tožeča stranka uveljavljala, to je o neupravičeni pridobitvi. Sodišče prve stopnje, kar mu neutemeljeno očita tožeča stranka, ni absolutno bistveno kršilo določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da ni podana tudi nobena od ostalih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi prvotoženi stranki sodišče druge stopnje ni priznalo stroškov postopka za odgovor na pritožbo, ker ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in torej niso bili potrebni (155. člen ZPP).

(1) Povzeto po odločbi Vrhovnega sodišča RS: Sklep II Ips 403/2010 z dne 17. 11. 2011.