Jedro

Ne gre za neusklajene podatke med izvozno carinsko deklaracijo in njej priloženimi listinami, ker določena listina - pogodba, v času carinjenja ni bila priložena k izvozni carinski deklaraciji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke, vloženo po pooblaščeni špediciji zoper odločbo carinarnice z dne 15.6.1993, s katero je ta zavrnila zahtevek za spremembo podatkov v izvozni carinski deklaraciji z dne 29.5.1993. Pooblaščena špedicija je v imenu izvoznika - tožeče stranke uveljavljala zahtevek za spremembo podatkov, ker naj bi prišlo do napake, ker je bila dokumentacija sestavljena tako, kot da gre za redni izvoz, šlo pa je za začasni izvoz na predelavo, kar naj bi dokazovala pogodba, sklenjena s firmo v Italiji o predelavnem poslu za izvoženih 212.480 kg odpadne pločevine. Carinarnica je ta zahtevek zavrnila, ker je ugotovila, da so podatki o vrsti izvoza vpisani v izvozno carinsko deklaracijo z dne 29.5.1993 popolnoma usklajeni s podatki iz priloženih listin v smislu 1. in 2. odstavka 255. člena v zvezi s 4. odstavkom 257. in 4. odstavkom 254. člena carinskega zakona (CZ). Pri pregledu blaga je carinarnica ugotovila, da so ti podatki ustrezali dejanskemu stanju blaga in da tem ugotovitvam deklarant ni ugovarjal v smislu 263. člena CZ. Predložena pogodba, ki je bila sklenjena med tujo firmo in firmo K., je bila po mnenju carinarnice poslana po faxu dne 7.6.1993, to je po izvoznem carinjenju odpadne pločevine.

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da pogodbe z dne 28.5.1993 ni mogoče upoštevati kot dokaz o neusklajenosti, saj je bila posredovana po telefaxu dne 7.6.1993, to je po izvoznem carinjenju odpadne pločevine in sporni izvozni carinski deklaraciji ni bila priložena, kar je razvidno tudi iz tega, ker ni žigosana s strani carinskih organov kot vse druge listine, ki so bile priložene pri izvoznem carinjenju blaga. Zato ni mogoče ugotoviti neusklajenosti med podatki v izvozni carinski deklaraciji in njej priloženimi listinami, kot to predvidevajo določila 3. odstavka 270. člena CZ.

Tožeča stranka je zoper tako odločbo tožene stranke dne 7.10.1993 vložila tožbo. V njej navaja, da je tožena stranka nepravilno ugotovila dejansko stanje, ker ni upoštevala pogodbe, sestavljene sicer v angleškem jeziku, datirane 28.5.1993, iz katere je razvidna vsa narava tega posla. Tožeča stranka navaja, da ji tožena tudi vse do dneva vložitve tožbe ni vročila drugostopne odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, ker tožeča stranka ni izpolnila pogojev, določenih v 3. odstavku 270. člena carinskega zakona, ki bi opravičevali spremembo podatkov izvozne deklaracije.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče nima pomislekov ob ugotovitvi tožene stranke, da ni razlogov za spremembo podatkov iz izvozne carinske deklaracije. Po 3. odstavku 270. člena carinskega zakona lahko deklarant v enem letu od dneva, ko je vložil deklaracijo, zahteva, da se ti podatki spremenijo, če se na podlagi podatkov iz izvozne carinske deklaracije ugotovi, da ti podatki niso usklajeni z dejanskim stanjem blaga oziroma s podatki iz listin, ki so bile priložene deklaraciji. V sporni izvozni carinski deklaraciji z dne 29.5.1993 je navedeno, da gre za redni izvoz odpadne pločevine firmi v Italiji na podlagi zaključka z dne 28.5.1993. Pogodba z dne 28.5.1993 sklenjena med italijanskim kupcem in tožečo stranko, ki naj bi dokazovala, da je šlo za začasen izvoz blaga, ni bila predložena carinskemu organu hkrati s carinsko deklaracijo. Na tej predloženi pogodbi ni žiga carinskega organa in tega dejstva tožeča stranka tudi ne zatrjuje. Tožeča stranka je to pogodbo naknadno priložila, ko je zahtevala spremembo izvozne carinske deklaracije. Zato je pravilen zaključek tožene stranke, da ni mogoče govoriti o neusklajenosti podatkov med izvozno carinsko deklaracijo in njej priloženimi listinami, ker pogodbe z dne 28.5.1993 v času carinjenja sploh ni bilo priložene k izvozni carinski deklaraciji.

Ugovor tožeče stranke, da njej drugostopna odločba ni bila vročena, je točen. Iz potrdila, ki je v spisu, izhaja, da je bila izpodbijana odločba vročena dne 8.9.1993 F., ni pa bila vročena carinskemu zavezancu - tožeči stranki. V konkretnem primeru je F. v imenu carinskega zavezanca nastopil kot deklarant v postopku ocarinjenja in je nato v njegovem imenu kot pooblaščenec vložil pritožbo. Če ima stranka pooblaščenca, se odločba vroči pooblaščencu (88. člen ZUP), zato je bila vročitev drugostopne odločbe F. pravilna.

Sodišče je po povedanem ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena. Zato jo je na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnem sporu zavrnilo. Določbe CZ, ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).