Jedro

Solastniki so v postopku določanja meje nujni sosporniki, brez njihovega sodelovanja sodišče o poteku meje ne more odločiti.

Ker je prijava udeležbe v nepravdni postopek stvar svobodne odločitve in materialnega udeleženca predlagatelj niti sodišče v to ne moreta prisiliti, subjektivne meje pravnomočnosti odločbe, ki jo sodišče izda v nepravdnem postopku, pa se praviloma raztezajo le na formalne udeležence postopka in jih sklep izrecno zajema, je nujno, da so zajeti v predlogu kot formalni udeleženci.

Osebe, ki jih mora predlagatelj zajeti s predlogom za ureditev meje (in jim s tem dati položaj formalnih udeležencev), določa že zakon.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnici sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog predlagateljic za ureditev meje, saj ga kljub pozivu na njegovo dopolnitev nista popravili tako, da bi bili v postopku udeleženi vsi solastniki oziroma lastniki zemljišč med katerimi predlagateljici predlagata ureditev meje.

2. Pritožbo vlagata predlagateljici iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Predlagata razveljavitev izpodbijane odločitve in priglašata stroške.

Menita, da stališče sodišča, po katerem bi morali biti v predlogu za ureditev meje zajeti vsi solastniki mejnega zemljišča, katerega solastnici sta predlagateljici, bodisi na aktivni, bodisi na pasivni strani, ni pravilno. Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) ter Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) res ne določata izrecno, da ima posamezni solastnik (sam) pravico zahtevati ureditev meje, vendar pa odgovor ponujajo pravila, ki urejajo varstvo lastninske pravice. Po njih ima solastnik (ali skupni lastnik) sam pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, kot je to določeno v 100. členu SPZ. Tudi sicer velja, da nujnega sosporništva na aktivni strani ni, saj ni mogoče odreči pravnega varstva enemu izmed udeležencev pravne skupnosti, če so drugi pasivni. Temu stališču je sodišče v sklepu delno pritrdilo, je pa menilo, da bi bili predlagateljici dolžni preostali solastnici parc. št. 1, 2, obe k. o. X, navesti na pasivni strani. S tem pa se predlagateljici ne strinjata. Opozarjata na 19. člen ZNP, ki našteva formalne, nato pa še materialne udeležence. Pri materialnih udeležencih gre za osebe, na katere se sodna odločba neposredno nanaša in osebe, katerih pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet. Tem osebam je treba priznati status udeleženca, čeprav v postopku ne sodelujejo in torej niso udeleženci v formalnem smislu. Sodišče jim zato omogoči, da se v postopek vključijo, v njem sodelujejo in branijo svoje interese. Pritožnici v zvezi s tem opozarjata na stališče Dragice Wedam Lukić in Ade Polajnar Pavčnik v komentarju ZNP. Vztrajata, da imenovanje preostalih dveh solastnikov nepremičnine parc. št. 1 k. o. X ni v skladu z materialnim pravom, niti s procesnimi pravili. Stališče pritožnic je, da je obveznost sodišča, da o uvedbi postopka obvesti materialna udeleženca, v konkretnem primeru Občino ... in M. Z. Slednja dva pa ne moreta nastopati na strani nasprotnih udeležencev, saj je zahtevana ureditev meje v njuno korist in predstavlja varovanje njune lastninske pravice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Stališče sodišča prve stopnje, po katerem bi morale biti v predlogu za ureditev meje zajete tudi ostale solastnice mejnega zemljišča(1), katerega solastnici sta predlagateljici, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, je pravilno.

5. Pri tem ni sporno, da ima posamezen solastnik (sam) pravico zahtevati ureditev meje. Takšno stališče je namreč zavzela tako teorija(2), sprejeto pa je bilo tudi v sodni praksi(3). Vendar pa to ne pomeni, da predlagateljici, ki sta zgolj solastnici meječega zemljišča, nista bili dolžni ostalih solastnic, če le-te niso želele sodelovati v postopku na predlagajoči strani, navesti kot udeleženk na pasivni strani.

6. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je mejo po naravi stvari mogoče urediti le enako za vse solastnike zemljišč, med katerimi je meja sporna.(4) Solastniki so v postopku določanja meje nujni sosporniki, brez njihovega sodelovanja pa sodišče o poteku meje ne more odločiti.(5) Takšni presoji pritožnici niti ne nasprotujeta, ob sklicevanju na 19. člen ZNP pa menita, da udeležbe solastnic nista dolžni zagotoviti sami na način, da jih navedeta kot formalne udeleženke, ampak je sodišče tisto, ki bi jih lahko in moralo (kot materialne udeleženke) obvestiti o postopku in jim omogočiti, da v njem sodelujejo. Takšno stališče je materialnopravno zmotno.

7. Res je sicer, da ZNP v 19. členu razlikuje med formalnimi(6) in materialnimi udeleženci(7), vendar pa takšno razlikovanje ne pomeni, da lahko predlagatelj formalne udeležence postopka (torej nasprotne udeležence) prosto izbira, ne da bi pri tem upošteval določila ZNP, ki se nanašajo na posamezen (poseben) postopek in pravno razmerje, ki se v postopku ureja.

8. ZNP v postopku za ureditev meje predvideva obligatorne sestavine predloga. Predlog mora po 132. členu vsebovati zemljiškoknjižne podatke o zemljiščih, med katerimi je meja sporna, ime in priimek ter prebivališče lastnikov oziroma uporabnikov zemljišč, med katerimi je meja sporna, in razloge, zaradi katerih se ureditev meje predlaga v sodnem postopku. Osebe, ki jih mora predlagatelj zajeti s predlogom za ureditev meje (in jim s tem dati položaj formalnih udeležencev), tako določa že zakon.(8) Ker pri tem ne dela razlike med (so)lastniki zemljišč na eni oziroma drugi strani sporne meje, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pritožnici pozvalo, da kot udeleženke (na pasivni strani) navedeta še preostale solastnice zemljišč, katerih solastnici sta tudi sami. Pri tem okoliščina, da je predlagana ureditev meje morda res v njihovo (skupno) korist, na to ne more vplivati.

9. Ne glede na 132. člen ZNP pa je stališče, da bi moralo sodišče solastnice (kot materialne udeleženke) o postopku samo obvestiti in jim omogočiti udeležbo, tudi sicer nesprejemljivo iz več razlogov. Poudarjeno je že bilo, da so solastniki zemljišč, med katerimi se ureja meja, nujni sosporniki. Brez njihovega sodelovanja v postopku meje ni mogoče urediti. Ker je prijava udeležbe (20. člen ZNP)(9) v nepravdni postopek stvar svobodne odločitve in materialnega udeleženca predlagatelj niti sodišče v to ne moreta prisiliti, je v primeru, ko odločitev brez njihovega sodelovanja ni mogoča, nujno, da so zajeti v predlogu kot formalni udeleženci. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da se subjektivne meje pravnomočnosti odločbe, ki jo sodišče izda v nepravdnem postopku, praviloma raztezajo le na formalne udeležence postopka in jih sklep izrecno zajema.(10) Takšna odločba je po mnenju pritožbenega sodišča tudi odločba, s katero se uredi sporna meja. Zgolj to, da sodišče materialnega udeleženca o postopku obvesti in mu omogoči, da v njem sodeluje (ta pa udeležbe ne prijavi in zato ne postane formalni udeleženec), tako ne daje podlage za to, da bi bil tak materialni udeleženec na izdano odločbo tudi vezan. To pa je, saj je mejo po naravi stvari treba za vse solastnike urediti na enak način, nesprejemljivo.

10. Ker gre pri postopku za ureditev meje za predlagalni postopek, pa je vsaj vprašljivo, če sodišče sploh sme samo po uradni dolžnosti ugotavljati, katere osebe so morda še (materialni) udeleženci in jim nato (ob uporabi 4. in 26. člena ZNP) vročati predlog in jih vabiti na narok, vse z namenom, da jim ponudi možnost izjave in prijavo udeležbe. Taka razlaga zakonskih določb namreč ni skladna z naravo predlagalnih postopkov. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, so ti bližje pravdnemu postopku. Začetek in tek postopka je odvisen izključno od volje udeležencev.(11) V postopku za ureditev meje pa stranke nastopajo tudi kot nosilke nasprotujočih si koristi in interesov (vsaka zatrjuje svoj potek meje). Zgolj to, da nepravdno sodišče ne odloča o zahtevku, ampak razmerje (to je sporno mejo) uredi, pa po mnenju pritožbenega ne daje zadostne podlage za prevlado načela oficialnosti.(12)

11. Predlog pritožnic pa ni bil nepopoln zgolj zato, ker v predlogu kot formalnih udeleženk nista navedli ostalih solastnic parc. št. 1, 2 obe k. o. X, ampak tudi zato, ker kot nasprotne udeleženke nista navedli lastnice parcele 3 k. o. X ki na njuno parcelo meji. Kot izhaja iz (neizpodbijanih) ugotovitev sodišča prve stopnje, je bila ob vložitvi predloga lastnica te parcele Republika Slovenija. Res je sicer, da sta pritožnici kot (formalnega) udeleženca navedli uporabnika (družbo A.), vendar pa to pomanjkljivosti predloga ne more sanirati. Ker gre pri mejnem sporu v bistvu za spor o lastninski pravici(13), je udeležba lastnika nujna. Vse, kar je bilo predhodno obrazloženo v zvezi z nepopolnostjo predloga v pogledu (v predlogu nenavedenih) solastnic par. št. 1, 2, obe k. o. X, zato velja tudi v pogledu lastnice parc. št. 3, k. o. X, ki meji na obe zgoraj navedeni parceli.

12. Ker torej predlog za sodno ureditev meje ni bil dopolnjen tako, da bi vseboval vse obvezne sestavine iz 132. člena ZNP, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko ga je ob sklicevanju četrti odstavek 108. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP zavrglo.

13. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

14. Pritožnici do povračila stroškov zastopanja v pritožbenem postopku nista upravičeni, saj po 35. členu ZNP vsak udeleženec (ne glede na uspeh v postopku) trpi svoje stroške, razen, če zakon določa drugače. Glede postopka za ureditev meje zakon takšne določbe nima. Do povračila stroška za plačano takso pa nista upravičeni zato, ker s pritožbo nista uspeli (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP ter 37. členom ZNP)(14).

Op. št. (1): Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta solastnici parc. št. 1 k. o. X poleg obeh predlagateljic tudi Občina ... in M. Z., solastnici parc. št 2 k. o. X pa tudi Republika Slovenija in M. Z. Op. št. (2): Primerjaj stališče dr. Vesne Rijavec v članku „Postopek za ureditev meje“, objavljen v reviji Podjetje in delo, letnik 2003, stran 6. Op. št. (3): Odločba VSL I Cp 246/2012 in VSL II Cp 2387/2012. Op. št. (4): Glej odločbe VSK I Cp 605/2005, VSL I Cp 246/2012, VSL I Cp 3290/2009. Op. št. (5): Glej odločbo VSL II Cp 1534/2013, VSL II Cp 2387/2012 in VSK 110/2011 ter stališče dr. Vesne Rijavec v članku navedenem pod opombo 2. Op. št. (6): Formalna udeleženca sta predlagatelj in oseba proti kateri je predlog vložen - nasprotni udeleženec. Tudi oseba, glede katere se postopek vodi po uradni dolžnosti, je formalni udeleženec. Te osebe imajo status udeleženca ne glede na to, ali so subjekti materialnopravnega razmerja za katerega gre (Nepravdni postopek, zakon s komentarjem, ČZ UL SRS, 1989, stran 28).

Op. št. (7): Materialni udeleženci so osebe, na katere se sodna odločba neposredno nanaša, in osebe, katerih pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet. Zakon sodišču v pogledu materialnih udeležencev nalaga tudi dololočeno aktivnost (4. in 26. člen ZNP), materialnim udeležencem pa omogoča prijavo udeležbe (20. člen ZNP) in vlaganje pravnih sredstev (30. člen ZNP).

Op. št. (8): VSL I Cp 1813/2000, VSK I Cp 605/2005,VSL II Cp 2387/2012, VSL I Cp 1697/2014, I Cp 1674/2015. Op. št. (9): S prijavo udeležbe v postopku določena oseba postane udeleženec v formalnem smislu, če sodišče udeležbe ne zavrne.

Op. št. (10): Tako odločba VS RS II Ips 164/1993. Op. št. (11): Predlagatelj lahko predlog umakne (23. člen ZNP), udeleženci lahko praviloma tudi razpolagajo s pravico, o kateri se odloča (3. člen ZNP).

Op. št. (12): Podobno stališče je bilo zavzeto tudi v zadevi VSL I Cp 1813/2000 in I Cp 1697/2014. Op. št. (13): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 193/1995, II Ips 568/2000, II Ips 64/2006. Op. št. (14): Glej načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Slovenije 21. in 22. 12. 1992, objavljeno v poročilu VSS 2/92, stran 23 in dostopno tudi v bazi sodne prakse.