Jedro

Pritožba ni bila vložena v razumnem roku, če je tožnica - delavka zahtevala sodno varstvo po 23 mesecih od vložitve ugovora zoper prvostopni sklep delodajalca. Dejstvo, da je bila tožnica v tem času večinoma v bolniškem staležu, ne vpliva na takšno odločitev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožničino tožbo, s katero je ta zahtevala, da sodišče odpravi sklep predsednika uprave tožene stranke z dne 14.2.1997. Sodišče je odločilo tudi, da tožnica trpi sama svoje stroške postopka.

Zoper sklep se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis) in predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da delodajalec tožnici ni zagotovil njeni invalidnosti primernega delovnega mesta, vendar pa napačno zaključuje, da je čakala z vložitvijo tožbe nerazumno dolgo brez utemeljenega razloga, zaradi česar ji je sodišče odreklo pravico do sodnega varstva. Opozarja na stališče Vrhovnega sodišča R Slovenije v enem od sklepov, v katerem je le-to navedlo, da je potrebno rok za sodno varstvo v vsakem primeru ocenjevati posebaj, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Sklep zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožnica je v tožbi pojasnila, da je bila v kritičnem obdobju v bolniškem staležu in dela po izpodbijanem sklepu ni opravljala. Glede na to, da se ji bolniški stalež izteka in da je na njenem delovnem mestu praktično nemogoče zagotoviti omejitve, ki jih vsebuje odločba ZPIZ-a, je svoje varstvo zahtevala na sodišču po preteku 23 mesecev od vložitve ugovora. Pravna varnost s tem ni bila ogrožena, tožena stranka pa je vse od vložitve njenega ugovora vedela, da se ne strinja z razporeditvijo. Prav zaradi bolniškega staleža je tožnica utemeljeno čakala oz. odlašala z vložitvijo tožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne ugotavlja utemeljenosti nobenega od navedenih pritožbenih razlogov, razlogov za razveljavitev oz. spremembo sodbe sodišča prve stopnje pa ne ugotavlja niti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa za odločitev pomembna dejstva, pravilno in popolno pa je svojo odločitev tudi utemeljilo. S tem v zvezi je tudi pravilno ugotovilo, da ima v skladu s 105. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) delavec pravico do sodnega varstva tudi po preteku 15 dnevnega roka iz 1. odst. 83. čl. zveznega zakona (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis in ki določa, da ima delavec, ki ni zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa v organizaciji, ali če ta organ ne odloči v 30 dneh od vložitve zahteve oz. ugovora, v nadaljnjih 15 dneh pravico zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču), če pristojni organ v organizaciji oz.

delodajalec v predpisanem roku ne odloči o zahtevi ali ugovoru delavca. Gre za določbo, katere izrečen namen je zagotoviti varstvo delavca v primerih, ko delodajalec ne odloči o njegovem pravočasnem ugovoru zoper odločbo o njegi pravici, obveznosti ali odgovornosti iz delovnega razmerja, kar pa spet ni mogoče razlagati brez vsakih omejitev, saj se navedena določba ob takšni razlagi lahko sprevrže v svoje nasprotje. Zlasti pa delavec ne more uspešno uveljavljati svoje pravice do sodnega varstva v primeru molka drugostopenjskega organa, ki je pristojen odločati o njegovem ugovoru, če delodajalec sicer dejansko tudi že izvrši svojo nedokončno odločbo in s tem ponovno poseže v pravice delavca.

V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev zadosti obrazložilo in je pri tem zavzelo stališče do vseh odločilnih dejstev. Tudi v primeru bolniškega staleža, v katerem naj bi se tožnica v glavnem nahajala, 23 mesecev čakanja od vložitve ugovora do vložitve tožbe na sodišče, predstavlja prekoračitev vseh še razumnih rokov za uveljavljanje sodnega varstva. Pri tem iz dokumentacije v spisu izhaja, da je že po vložitvi ugovora prišlo do ogleda oz.

strokovne zdravstvene ocene del, opravil in nalog tožnice s strani Centra za poklicne bolezni in ocenjevanja delovne zmožnosti Inštituta za medicino dela, prometa in športa Ljubljana (zapisnik z dne 7.5.1997), pa tudi dopisa tožnice Inšpektoratu R Slovenije za delo, Enoti Novo mesto dne ....1998, pri čemer pa prav iz tega dopisa izhaja tudi, da je tožnica očitno že opravljala delo po sklepu o razporeditvi, ki ga izpodbija v tem postopku, saj je opisala tudi dogodek z njeno poslovodkinjo, ki se je zgodil pri delu dne 8.4.1998. Zato ni nobenega razumnega razloga, da je tožnica toliko časa čakala z vložitvijo tožbe.

Pritožba tudi napačano meni, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka tožnici ni zagotovila njeni invalidnosti primernega delovnega mesta, saj takšen zaključek iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. S tem v zvezi sodišče prve stopnje iz tožničine tožbe le povzema, zakaj ta uveljavlja sodno varstvo ("ker delodajalec ni odločil o njenem ugovoru in ji ni zagotovil njeni invalidnosti primernega delovnega mesta"), sicer pa je evidentno, da se sodišče v vsebino zakonitosti njene razporeditve ni spuščalo in tudi ni moglo spuščati, saj je tožbo zavrglo.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 2. tč. 380. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijani sklep. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, trpi tudi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP, v povezavi s 1. odst. 166. čl. ZPP).