Jedro

Odločitev o tem, ali je izvedensko mnenje v konkretnem sodnem postopku potrebno ali ne, je stvar argumentirane ocene sodišča na podlagi vseh razpoložljivih dejstev, ki so sodišču znana. Pri tem pa mora sodišče zlasti v azilnih zadevah paziti tudi, da dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke ne pomeni zlorabe procesnih pravic v smislu izkoriščanja procesnih možnosti zgolj zaradi zavlačevanja in oteževanja postopka.

Izrek

Tožba se zavrne. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče je s sklepom št. I Up 638/2006 sodbo Upravnega sodišča RS U 207/2006 z dne 3. 3. 2006 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, ker sodišče prve stopnje na glavni obravnavi ni izvedlo tega, kar mu je naročilo Ustavno sodišče RS v odločbi v zadevi Up 1055/05 z dne 19. 1. 2006. Vrhovno sodišče v sklepu z dne 24. 5. 2006 pravi, da je Ustavno sodišče v navedeni odločbi ugotovilo, da je pritožnik v tožbi obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov (zaslišanje priče A.A. in Poročilo Amnesty International o dogodkih v marcu leta 2004 na Kosovu) utemeljil s potrebno stopnjo verjetnosti, zato bi sodišče prve stopnje moralo izvesti predlagane dokaze oziroma glavno obravnavo in ne bi smelo že vnaprej zavrniti pritožnikovih dokazov kot neutemeljenih. Vrhovno sodišče pravi, da sodišče prve stopnje ni izvedlo teh dokazov na prvi stopnji sojenja v zadevi U 207/2006 in ne bi smelo z vrnitvijo zadeve toženi stranki izvedbe teh dokazov prenesti na toženo stranko, ampak bi jih moralo samo izvesti.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila na podlagi 1. alineje 1. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik v prošnji za azil z dne 15. 4. 2006 navedel, da ga je vojna policija, skupaj z drugimi Romi dne 15. 3. 2004 ob 2.00 uri zjutraj, brez vojnega poziva, s tovornjakom odpeljala v B. pri C.. Tožnik je skupaj z drugimi Romi preživel dva dni v zapuščeni kasarni, kjer so jih pripadniki vojne policije maltretirali in urili za spopad. Za tem so jih odpeljali na različne položaje. Tožnika so skupaj s štirimi osebami odpeljali pred vhod v mesto C., kjer je preživel štiri dni, nato pa je pobegnil. Na zaslišanju dne 11. 6. 2004 je tožnik povedal, da ga je v mesecu marcu 2004 srbska vojna policija skupaj z drugimi Romi odpeljala v zapuščeno vojašnico v C., kjer so jih urili za boj in maltretirali. Ko so bili razvrščeni na bojne položaje je tožniku uspelo pobegniti v V.. Tožena stranka je z odločbo št. ... z dne 19. 11. 2004 že zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v RS. Upravno sodišče RS je s sodbo opr. št. U 2299/2004-6 z dne 5. 1. 2005 ugodilo tožnikovi tožbi ter odpravilo predhodno navedeno odločbo tožene stranke. V obrazložitvi sodbe je Upravno sodišče RS ugotovilo, da tožena stranka tožnikovih navedb za priznanje azila ni soočila z objektivnimi okoliščinami in razmerami na Kosovem oziroma v vojski Srbije in Črne gore. Tožena stranka pravi, da je v ponovnem postopku upoštevala navodila Upravnega sodišča in je poleg že zbranih informacij iz odločbe z dne 19. 11. 2004, pridobila in upoštevala tudi nekatere druge novejše informacije o prisilni mobilizaciji s strani vojaške policije in o ponovnem delovanju srbskih vojaških enot na ozemlju Kosova. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik uveljavlja preganjanje zaradi strahu pred kaznovanjem, ker je dezertiral iz srbske vojske, ki ga je prisilno mobilizirala v času spopadov v C. meseca marca leta 2004. Tožena stranka je pri ponovni proučitvi delovanja srbskih vojaških enot v C. uporabilo naslednja poročila: Serbia & Montenegro - Country Report, October 2004, Immigration & Nationality Directorate Home Office, United Kingdom (Uprava za priseljevanje in državljanstvo Velike Britanije, Notranje ministrstvo - poročilo o Srbiji in Črni gori), Immigration & Nationality Directorate Home Office, United Kingdom - Asylum and Appeals Policy Directorate, Kosovo, April 2005 (Poročilo Direktorata za priseljevanje in državljanstvo, Notranjega ministrstva Velike Britanije za Kosovo - Navodilo in smernice, april 2005), BBC NEWS, UK Edition, 20. 3. 2004 - Kosovo clashes (BBC novice, spopadi na Kosovu, 20. marec 2004). Čeprav je Kosovo pokrajina v Srbiji in Črni gori, je Kosovo v skladu s resolucijo Združenih narodov št. 1244 pod začasno upravo združenih narodov oziroma UNMIK-a (Misije Združenih narodov). V nadaljevanju tožena stranka opisuje vlogo UNMIK-a in KFOR-ja na Kosovu. Za ohranitev reda skrbijo skupaj enote KFOR, civilna policija in lokalna Kosovska policijska služba (KPS). Tožena stranka opisuje sestavo KPS in v nadaljevanju ugotavlja, da so Albanci od leta 2000 do meseca marca 2004 doživljali različne pritiske srbske večine, ki je hotela, da odidejo iz mesta. Varnost Albancev se je povečala novembra leta 2002, ko je UNMIK vzpostavil popolno oblast znotraj severne C.. Most, ki deli severno in južno C. je od leta 2003 pod kontrolo UNMIK in policije KFOR. Tožena stranka v nadaljevanju opisuje nemire v mesecu marcu leta 2004, kdaj so ti nemiri potekali, kako in koliko časa. Tožena stranka na podlagi preučene objektivne situacije ocenjuje, da tožnikova izjava glede prisilne mobilizacije s strani srbske vojaške policije v času nemirov na Kosovu v marcu 2004, ko naj bi tožnika srbski vojaški policisti odpeljali v C., kjer so ga po kratkem urjenju razvrstili na bojne položaje, ni verodostojna. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na Direktivo Sveta evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebina priznane zaščite št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 (Uradni list EU, št. L 304/12, v nadaljevanju: Direktiva št. 2004/83/EC). Ta v 5. točki 4. odstavka določa, da ima prosilec dolžnost, da poda dokaze, ki govorijo v prid njegovi zahtevi za priznanje mednarodne zaščite, če pa listinskih ali drugih dokazov za svoje trditve nima, morajo biti izpolnjeni drugi pogoji, med njimi mora biti nesporno dokazana splošna verodostojnost prosilca. Tožena stranka se sklicuje tudi na 204. odst. priročnika Visokega komisariata ZN za begunce. Tožena stranka ocenjuje, da tožnik v postopku ni dokazal splošne verodostojnosti. Srbska vojska se po umiku s Kosova v letu 1999 v to pokrajino ni več vrnila. Kosovo je pod oblastjo UNMIK-a, srbska vojska pa nima pravice delovati na tem ozemlju, za zagotavljanje miru pa skrbijo KFOR, KPS in KPC. Tudi v poročilih o krvavih obračunih na Kosovu marca 2004 se nikjer ne omenja mobilizacija ali posredovanja srbske vojske na Kosovu oziroma v C., kot je v prošnji navedel tožnik. Že med takratnimi izgredi so na Kosovo prišle nove okrepitve mednarodnih sil KFOR iz Nemčije in Velike Britanije, kar pomeni, da tudi če bi se srbska vojska ali policija nahajali na tem območju, bi bilo praktično nemogoče izvajati mobilizacijo, saj bi sile KFOR-ja in UNMIK-a nemudoma ukrepale, o čemer bi zagotovo poročali tudi mediji, saj bi šlo za hujšo kršitev resolucije varnostnega sveta ZN št. 1244. Tožnik kljub dejstvu, da se je o izgredih in nemirih poročalo v različnih medijih, ni znal povedati, zakaj naj bi ga odpeljali na urjenje in nato na bojne položaje v C.. Prav tako ni znal pojasniti kaj se je dogajalo v mesecu ... 2004, saj je vedel le to, da so bili na Kosovu nemiri. Tožena stranka meni, da tudi v primeru, če bi dejansko prišlo do prisilne mobilizacije, ni verjetno, da bi tožnika po tem, ko naj bi ga na silo odpeljali na bojne položaje, tam pustili brez nadzora nadrejenih in mu s tem tudi omogočili pobeg. Ob podaji prošnje za azil je tožnik povedal, da naj bi ga prisilno odpeljali dne 15. 3. 2004, na zaslišanju pa o datumu mobilizacije ni bil več prepričan. Tudi v tem primeru je izjava tožnika neverodostojna, saj so se spopadi v C. pričeli 17. marca in trajali do 19. marca 2004. Zato tožena stranka tudi ni preverjala, kakšna bi bila kazen za dezerterje iz srbske vojske, saj se mobilizacija Romov z namenom bojevanja na Kosovu v času spopadov ni mogla zgoditi. Ker tožena stranka tožnikovih izjav ne sprejema kot verodostojnih, tudi ne more sprejeti, da bi v primeru vrnitve v matično državo trpel nečloveško ali ponižujoče ravnanje, ki je v nasprotju s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato tudi niso podani pogoji za pridobitev azila iz humanitarnih razlogov. Tožnikovo prošnjo je tožena stranka zavrnila na podlagi 1. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil. Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh razlogov. Tožnik v tožbi navaja, da se odločbe tožene stranke ne da preizkusiti, saj v nekaterih delih ni obrazložena. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka le na splošno ugotavlja, kakšen je pravno formalni status Kosova in kdo ga nadzoruje. Izpodbijana odločba ne povzema in ne navaja posameznega poročila, ki ga je vpogledala; prav tako pa poročila ne vsebujejo podatkov o pogojih življenja in bivanja Romov v Srbiji, od koder izvira tožnik. Prav tako tožena stranka ni upoštevala navodila Upravnega sodišča RS in ugotovila kakšen je položaj v srbski vojski. Tožnika ni ponovno zaslišala. Iz poročila Amnesty International je razvidno, da je do prvih namirov na Kosovu prišlo 15. 3. 2005, ko je bil v srbski vasi Caglavica pri Prištini huje ranjen 18-letni Srb. Dne 16. 3. 2004 so se v reki Ibar utopili trije Albanci, dne 17. 3. do 19. 3. 2005 pa so se razplamteli oboroženi spopadi po vsem Kosovu. Sklepanje tožene stranke, da je tožnikova izjava neverodostojna, ker ni znal pojasniti, zakaj naj bi ga odpeljali na urjenje in bojne položaje v C. in ker ni znal povedati, kaj točno se je dogajalo v marcu 2004, je napačno. Tožnik je bil nasilno mobiliziran in pri tem je povsem jasno, da mu niso razlagali, zakaj in kam ga peljejo. Naložili so ga na tovornjak, tako kot še 20 drugih Romov iz F., in je zato jasno, da o dogodkih, ki so se odvijali na Kosovu, ni bil seznanjen. Tožena stranka tožnikove izjave ni preverila v luči objektivnih dogodkov, ki so se dogajali na Kosovu, saj je svoje ugotovitve omejila le na dogodke v C.. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje oziroma da samo ugotovi dejansko stanje v Srbiji in Kosovu v luči dogodkov, ki jih zatrjuje tožnik ter zasliši tožnika in pričo A.A., ki je seznanjen z dogodkom, ko je vojska nasilno odpeljala tožnika in še 20 Romov iz F. na Kosovo. Predlaga, da sodišče vpogleda v zdravstveno dokumentacijo za tožnika, ki bo sodišču posredovana naknadno, in da prevede poročilo Amnesty International. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, izraženim na glavni obravnavi dne 14. 7. 2006 in argumentiranim ugovorom v pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča v zadevi U 207/2006, da ni potrebna izvedba dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, ki bi pregledal tožnika in podal mnenje o tem, ali je tožnik v času podaje prošnje za azil in zaslišanja v azilnem postopku bil sposoben razumeti pomen svojih izjav in jih kronološko in smiselno urejeno podati pristojnemu organu in če je sposoben sodelovati v azilnem postopku tudi v fazi upravnega spora, tako da zaradi te postavitve izvedenca ne bi bilo poseženo v njegovo pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) zaradi ocene o njegovi neverodostojnosti v azilnem postopku. Tožena stranka glede tega vprašanja ni storila napak v postopku z vidika določila 2. ali 3. odstavka 33. člena ZAzil, glede na to, da je tožena stranka predlog za izvedenca vložila šele po izdaji izpodbijane odločbe in sicer na glavni obravnavi v upravnem sporu U 207/06 dne 3. 3. 2006; zdravstveni potrdili o psihičnem stanju tožnika z dne 19. 9. 2005 in 8. 11. 2005 pa sta prav tako bili izdani po izdaji izpodbijane odločbe. Tudi kar zadeva vprašanje postavitve izvedenca v upravnem sporu, sodišče ugotavlja, da ni izkazana potreba za postavitev izvedenca. V skladu z določilom 243. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004, v zvezi z določilom 6. odstavka 39. člena ZAzil in 1. odstavka 16. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006) sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Odločitev o tem, ali je izvedensko mnenje v konkretnem sodnem postopku potrebno, ali ne, je stvar argumentirane ocene sodišča na podlagi vseh razpoložljivih dejstev, ki so sodišču znana. Pri tem pa mora sodišče zlasti v azilnih zadevah paziti tudi, da dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke ne pomeni zlorabe procesnih pravic v smislu izkoriščanja procesnih možnosti zgolj zaradi zavlačevanja in oteževanja postopka (1. odstavek 11. člena ZPP) glede na to, da je v azilnih postopkih realno pričakovati, da je velika večina zavrnjenih prosilcev za azil v osebni (čustveni) stiski zaradi obveznosti zapustitve Slovenije po pravnomočno končanem azilnem postopku.

Sodišče je ugotovilo, da izvedensko mnenje strokovnjaka psihiatrične stroke v konkretnem primeru ni potrebno in je sodišče ta dokazni predlog tožeče stranke zavrnilo iz naslednjega razloga: Ţožnik naj bi po podatkih v prošnji za azil v Slovenijo prišel dne 13. 4. 2004. V nadaljnjih dneh, torej neposredno po prebegu iz Srbije dne 11. 4. 2004, ko naj bi bil v času nemirov sredi marca leta 2004 na Kosovu s strani vojaške policije pripeljan iz Vojvodine na Kosovo za nekaj dni, kar naj bi bil glavni povod za njegov strah, je tožnik podal kar štiri izjave o razlogih za pobeg v Slovenijo. Prva izjava datira na 13. 4. 2004, ko je podpisal izjavo, dano kot uradni zaznamek policistu. V njej je natančno in povezano opisal dogodek z vojaško policijo in prevozom na Kosovo ter okoliščinami pobega iz Srbije in je navedel, da je iz Srbije pobegnil, ker se noče boriti za Srbe na Kosovu. Tudi v naslednji lastnoročno napisani izjavi, ki ni datirana, je tožnik jasno, povsem povezano in razumljivo opisal dogodek z vojaško policijo in njegovim prevozom na Kosovo ter načinom pobega v Slovenijo; v tej lastnoročni izjavi pa je omenil tudi sovražen odnos Srbov do Romov, da se težko zaposlijo in šolajo. Tretjo izjavo je tožnik podal ob vložitvi prošnje za azil dne 15. 4. 2004. Tudi ta izjava oziroma odgovori na postavljena vprašanja nedvomno kažejo, da tožnik ni imel nikakršnih problemov pri opisu dogodkov, saj je njegov opis v celoti gledano skladen s predhodnima dvema izjavama, razen glede datuma, ko so ga odpeljali, opis je tudi povsem razumljiv in določen, odgovori pa so logični glede na postavljena vprašanja. Njegova izpovedba se nanaša na opis načina prebega v Slovenijo, z vsemi podrobnostmi o nezakonitih ali zakonitih prehodih čez državno mejo, kot razlog za pobeg v Slovenijo pa navaja dogodka z vojaško policijo in prevozom na Kosovo ter odnos Srbov do Romov, omenja njihovo sovražnost, diskriminiranje glede pravic, šolanja, zaposlovanja. Na koncu izjave pa pravi, da je največji razlog za pobeg v Slovenijo dogodek z vojaško policijo. Tudi na zaslišanju tožnika v upravnem postopku tožnikovi odgovori in opis dogodkov ne kažejo prav nobenega suma, da bi bil tožnik kakor koli psihično prizadet, da se ne bi zavedal svojih izjav, da jih ne bi znal kronološko in smiselno povezovati, ali da ne bi znal konkretno odgovarjati na vprašanja uradne osebe. Dogodek v zvezi z vojaško policijo in njegovim prevozom na Kosovu je povezal z dejstvom, da je Rom, saj naj bi bilo na tovornjaku z vojaško policijo še 20 drugih Romov.

Na tak način podane štiri izjave nikakor ne kažejo, da bi bile izpovedbe tožnika po prihodu v Slovenijo in tekom upravnega postopka neverodostojne, ker je bil tožnik tako psihično prizadet, da ni mogel po resnici povedati dogodkov in jih časovno opredeliti; tega dejstva pa tudi ne bi bilo možno ugotoviti z postavitvijo izvedenca v tej fazi postopka, ko je od navedenih dogodkov minilo že 2 leti.

Sodišče je na glavni obravnavi, ob zaslišanju priče Z.Z., dovolilo priči, da je povedala njena zaznavanja o spremenjenem videzu in potrtosti tožnika po prihodu v Slovenijo, vendar pa to ne more spremeniti dokazne ocene sodišča glede na povezanost, smiselnost, določnost in razumljivost izjav tožnika v upravnem postopku glede na to, da omenjeno opažanje priče ni ekspertno mnenje.

Vsa dejstva ali dokazi, ki so jih stranke navajale ali predložile sodišču po izdaji izpodbijane odločbe do glavne obravnave in na glavni obravnavi, pa tudi ne vzpostavljajo nikakršnega dvoma, da je psiho-fizično stanje tožnika v fazi upravnega spora slabo, tako da ne bi mogel spremljati postopka in da ne bi mogel biti podvržen upravnemu in sodnemu odločanju, ne da bi sodišče pred tem dopustilo dokaz z izvedencem.

Tožnik je namreč prek pooblaščenke šele dne 2. 3. 2006 v spis vložil dve potrdili o zdravstvenem stanju tožnika in sicer z dne 19. 9. 2005 in 8. 11. 2005. Tožnik je torej za pomoč zdravnika zaprosil po izdaji izpodbijane odločbe oziroma skoraj 1 leto in pol po prihodu v Slovenijo, kar ne kaže na to, da bi bil v stresu zaradi dogodkov v Srbiji, ampak zaradi dejstva, da bi na podlagi izpodbijane odločbe moral zapustiti Slovenijo in se vrniti v Srbijo. Tožnik je pooblastilo odvetnici za zastopanje dal 10. 8. 2005 (drugemu pooblaščencu pa dne 5. 12. 2005) in je šele po 7 mesecih od pooblastila odvetnici v postopku v upravnem sporu dne 2. 3. 2006 predložil omenjeni dve potrdili, naslednji dan, to je dne 3. 3. 2006 pa je tožnik prvič predlagal izvedbo dokaza z izvedencem - to je skoraj dve leti po prihodu v Slovenijo. Iz tega očitno sledi, da naj bi bilo zdravstveno stanje tožnika slabše v mesecu marcu leta 2006, kot pa je bilo po prihodu v Slovenijo do izdaje izpodbijane odločbe dne 8. 7. 2005, ko tožnik ni sodišču izkazal nobenih znakov stiske, in da pri tožniku ne gre za stres po preganjanju, ampak za stisko pred zapustitvijo Slovenije in vrnitvijo v Srbijo. V spisu je tudi ambulantni zapisnik z dne 6. 3. 2006, ki ga je sodišče obravnavalo na glavni obravnavi. V njem specialist psihiater, ki je izdelal že mnenje z dne 8. 11. 2005, pravi, da se je stanje tožnika delno izboljšalo, vendar pa ima skrbi, ker se boji, da ga bodo vrnili v Srbijo, glede frustracijske tolerance pa zdravnik pravi, da je nizka. Sodišče meni, da je stiska zavrnjenih prosilcev za azil pričakovan in običajen pojav. Pri tožniku ta stiska, ob upoštevanju zdravniškega potrdila z dne 6. 3. 2006 in dejstva, da je sodišče tožnika pred glavno obravnavo pozvalo, da do dne 4. 7. 2006 predloži morebitne nove dokaze oziroma predlaga morebitne nove dokazne predloge, tožnik pa ni predložil nobenega zdravniškega potrdila, ki bi moralo v oceni sodišča tudi vzpostaviti dvom v psiho-fizične sposobnosti tožnika za spremljanje postopka in za to, da je tožnik lahko upravičeno podvržen posledicam in učinkom azilnega postopka, očitno ni takšna, da bi bila postavitev izvedenca v tej fazi postopka potrebna. Stališče pooblaščenca, izraženo na glavni obravnavi, da lahko udeležba tožnika na glavni obravnavi škoduje njegovemu psihičnemu stanju, je sodišče vključilo v dokazno oceno, vendar temu ni dalo nobene teže, ker je to zgolj drug način manifestacije dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca.

S tako obrazložitvijo zavrnitve dokaznega predloga, ki je ključna sporna okoliščina med strankama, je sodišče sledilo stališču Ustavnega sodišča v primerljivi zadevi, po katerem sodišče v azilnem postopku lahko zavrne predlog za postavitev izvedenca, vendar more zavrnitev dokaznega predloga "razumno oceniti" oziroma "ustrezno obrazložiti", da tak dokazni predlog v sporu ni "odločilen" (5. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-771/06 z dne 15. 6. 2006).

Na glavni obravnavi je sodišče poleg vpogleda v zdravniška potrdila z dne 8. 11. 2005, 19. 9. 2005 in 6. 3. 2006, vpogledalo tudi v vsebino poročila Amnesty International z dne 18. 3. 2004 ter dopis UNHCR sodišču z dne 13. 2. 2006 ter v upravne spise in zaslišalo pričo A.A..

Izjavo priče A.A. je sodišče vključilo v dokazno oceno ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka v tožbi z dne 11. 8. 2005 navedla, da je priča seznanjena z dogodki, ko je vojska nasilno odpeljala tožnika in še 20 drugih Romov iz S., med tem ko je pooblaščenec tožeče stranke v odgovoru na pritožbo tožene stranke z dne 26. 4. 2006 navedel, da A.A. ni bil priča dogodkom meseca marca v S., ampak da bi priča lahko povedala o tem, kakšen je bil tožnik ob prihodu v Slovenijo in bi lahko govoril o njegovih psihičnih spremembah. Sodišče se je na glavni obravnavi prepričalo, da A.A. ni bil neposredna priča dogodkov meseca marca v S. in na Kosovu, ampak je o tem imel informacije samo preko tožnika, saj je bila priča v navedenem času v Sloveniji.

Na tej podlagi in na podlagi argumentov, ki jih je tožena stranka podala v izpodbijani odločbi, v nadaljevanju obrazložitve sodbe sodišče podaja presojo zakonitosti dokazne ocene tožene stranke o tem, da tožnik ni izkazal potrebne verodostojnosti.

Po oceni sodišča je tožena stranka s stopnjo gotovosti na podlagi poročil, na katera se sklicuje v izpodbijani odločbi, ugotovila, da na Kosovu v času nemirov meseca marca 2004 ni bilo vojske Srbije in Črne Gore, ni bilo oboroženih spopadov med vojsko Srbije in Črne Gore (na eni strani) ter drugimi vojaškimi silami ali skupinami prebivalstva (na drugi strani) in ni bila uresničena nobena uradna mobilizacija vojaških obveznikov v Srbiji in Črni gori zaradi vodenja oboroženih spopadov na Kosovu. To nedvomno potrjuje tudi dopis UNHCR z dne 13. 2. 2006, poslan sodišču na njegovo izrecno zaprosilo. Poročila, ki jih je uporabila tožena stranka v ta namen, in dopis UNHCR, so relevantna tako po vsebini kot po času opisa dogodkov. Poročila in dopis niso anonimna, ampak so viri informacij določni in javno dostopni. Vsa poročila so si glede ključne relevantne okoliščine za obravnavani primer enotna. Navedenim poročilom in dopisu glede na vire in uravnotežen in skladen način opisa dogodkov ni mogoče odrekati potrebne stopnje neodvisnosti oziroma nepristranosti. Iz poročil, ki jih je uporabila tožena stranka, in iz poročila Amnesty International, v katerega je sodišče vpogledalo na glavni obravnavi, tudi nesporno izhaja, da so na Kosovu v danem času bili oboroženi spopadi med prebivalci na Kosovu. Tudi iz poročila Amnesty International, ki ga je predložila tožeča stranka, ne izhaja, da bi Srbija in Črna Gora izvajala mobilizacijo vojakov zaradi izvajanja oboroženih spopadov na Kosovu.

Na tej podlagi je sodišče prišlo do sklepa, da je tožnikova izpovedba v upravnem postopku do tolikšne mere neverjetna glede na uporabljena poročila o mobilizaciji v Vojvodini zaradi vojskovanja v nemirih na Kosovu sredi marca leta 2004, da je tožena stranka imela zakonito podlago, da je tožniku odrekla splošno neverodostojnost. Glede dokazne ocene soočenja tožnikove izpovedbe z ugotovljenimi dejstvi v pridobljenih poročilih se sodišče sklicuje na argumentaicjo tožene stranke in v tem delu ne bo ponavljalo razlogov (2. odstavek 67. člena ZUS). Temu sodišče dodaja le še jasna dejstva, ki izvirajo iz dopisa UNHCR, da srbske vojske ni bilo na Kosovu v omenjenih nemirih, tožnik pa je v upravnem postopku povedal, da je bil na Kosovu z vojaško policijo v uniformah in da je v uniformi tudi pobegnil iz Kosova nazaj v Vojvodino. Tožena stranka je ta nosilni argument podprla tudi s štirimi nekonsistentosti v izpovedbi tožnika oziroma je utemeljila, da v skladu z določilom 5. točke 4. člena Direktive št. 2004/83/EC, če tožnik za svoje trditve ne predloži nobenih dokazov, mora njegova izpoved prestati test splošne verodostojnosti. Ta princip dokazovanja v zvezi z oceno verodostojnosti prosilcev za azil drži. Vendar pa pri tem sodišče ne sledi dokazni oceni tožene stranke o štirih nekonsistentostih v izpovedbi tožnika. Ob tem sodišče izhaja iz že omenjenega dejstva, da so bile vse štiri izjave, ki jih je tožnik podal v azilnem postopku in tudi pred policijo na splošno medsebojno skladne in smiselno povezane. Prva nekonsistetnost (po mnenju tožene stranke) in sicer, da tožnik ni znal povedati, zakaj naj bi ga odpeljali na urjenje in bojne položaje v C., po oceni sodišča ni nekonsistetnost, saj če je tožnik povedal zgodbo, da so ga prisilno odpeljali s tovornjakom skupaj z 20 Romi, tudi ni mogel vedeti, zakaj in kam ga peljejo. Tožena stranka je tožniku očitala, da ni vedel, kaj se je dogajalo na Kosovu meseca marca leta 2004. Od tožnika, ki naj bi predhodno živel v Vojvodini, ni mogoče zahtevati, da je vedel, kaj se dogaja na Kosovu, ko naj bi bil tja po njegovi navedbi pripeljan. Tudi tretji argumentov, da v primeru, če bi prišlo do prisilne mobilizaicje, ni verjetno, da bi tožnika, potem ko so ga pripeljali na bojne položaje, tam pustili brez nadzora nadrejenih, ni prepričljiv in ta nekonsistentnost v tožnikovi izjavi ne more biti pomembna. Tožnik je ob podaji prošnje navedel, da so ga odpeljali 15. 3. 2004, spopadi pa so se začeli 17. 3. 2004, kar tožena stranka šteje za nekonsistetnost, ki pa je po mnenju sodišča ni, če pa se tožnik na zaslišanju ni spomnil točnega datuma. To samo po sebi ni takšna nekonsistetnost glede na druga ugotovljena dejstva in celotno dokazno oceno, da bi bilo na tej podlagi mogoče izpovedbo tožnika oceniti za neverodostojno. Tožnik je ob tem na zaslišanju povedal, da se je to zgodilo v mesecu marcu leta 2004, da je možno, da bo kakšen datum pomešal, ker želi dogodke čim prej pozabiti. Tožnik je v lastnoročni izjavi in pred policistom dne 13. 4. 2004 povedal, da se je to zgodilo dne 25. 3. 2004. V tem delu je torej opis tožnika neusklajen, vendar gledano v celoti tožnikove izpovedbe same na sebi niso neusklajene ali nekonsistentne, tako da bi bile neverodostojne. Tožnikove izpovedbe so neverodostojne, kot je ugotovilo sodišče, glede na popolnoma nasprotna dejstva, ki jih je tožena stranka ugotovila že v upravnem postopku na podlagi uporabljenih poročil, in kar je potrjeno tudi z dopisom UNHCR. Ker tožnik ni izkazal splošne kredibilnosti (verodostojnosti) glede ključne navedbe, zaradi česar naj bi sploh prebegnil v Slovenijo, je imela tožena stranka skladno z usmeritvami določila 4 (5) člena Direktive št. 2004/83/EC v zvezi z določilom 1. člena ZAzil zakonito podlago, da se ni spustila tudi v presojo dejstev, ali je tožnik tudi sicer v ekonomsko-socialnem smislu preganjan zaradi tega, ker je kot Rom diskriminiran. Ob tem je sodišče upoštevalo zlasti dejstvo, da je tožnik tovrstno preganjanje navajal zelo pavšalno, tako glede zaposlovanja, šolanja, ostale pravice pa omenja na splošno, pri čemer je tožnik po podatkih v spisu in navedbah priče končal osnovno šolo in srednjo šolo.

Tudi preostali tožbeni ugovori so neutemeljeni oziroma netočni. Tožena stranka ni samo na splošno ugotavljala, kakšen je pravno-formalni status Kosova, ampak je ta dejstva povezala z možnostjo, ali bi se v danih razmerah srbska vojska lahko pojavila na Kosovu kot oborožena formacija. Ne drži tudi tožbena navedba, da tožena stranka ne povzema in ne navaja posameznih poročil, ki jih je uporabila. Tožeča stranka pa ima prav, da se tožena stranka ni opredelila do zatrjevane diskriminacije tožnika kot pripadnika romske skupnosti, vendar pa je sodišče to že utemeljilo, da je za to tožena stranka imela podlago v 4(5). členu Direktive št. 2004/83/EC v zvezi z določilom 1. člena ZAzil in ker so bile tovrstne navedbe tožnika v upravnem postopku povsem splošne, tožnik pa glede tega tudi v tožbi ni nič konkretiziral. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. odstavek 39. člena ZAzil).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.