Jedro

Obseg nepremoženjske škode je znan, ko je zdravljenje zaključeno in se stanje oškodovanca stabilizira.

Sodna praksa že dlje časa poudarja, da se tudi od oškodovanca samega zahteva določena skrbnost. Četudi za obseg škode morda ne ve, zastaranje začne teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni vestnosti lahko zvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljaviti odškodninski zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo odškodnine 32.822,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožniku naložilo, da mora toženki v 15 dneh povrniti 164,11 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku ali pa razveljavitev sodbe.

Ključni pritožbeni očitek je, da sodišče prve stopnje tožniku na naroku 18.6.2008 ni dopustilo, da bi se izjavil o navedbah sodnega izvedenca dr. J. P., ker naj bi zavrnilo njegov dokazni predlog, da se ga zasliši kot pričo. Na naroku je bilo očitno, da je izvedenec spregledal posamezne listine v spisu, na katere se je tožnik ves čas skliceval. Postavlja se vprašanje, če je spregledal še kakšno podrobnost, ki bi utegnila vplivati na dejansko stanje. Ker sodišče tožniku ni dopustilo, da se ga zasliši kot pričo, je kršilo načelo kontradiktornosti.

Pritožnik vztraja, da se je zdravil ves čas od prometne nesreče. Na podlagi napotnice je v septembru 2003 odšel na zdravljenje v Terme Palace, kjer je navedel, da prihaja zaradi prometne nesreče, ki jo je imel 30.8.2001. Dr. O. S. K. in as. R. S., dr. med., ki sta pritožnika zdravila, sta gotovo najbolj kompetentna za podajo pravilne diagnoze, ne pa izvedenec, ki je zgolj postavil neko domnevo na podlagi površnega vpogleda v medicinsko dokumentacijo. Vse do zdravljenja v Termah Palace v obdobju od 22.9.2003 do 28.9.2003 ni bilo mogoče ugotoviti obsega škode in višine odškodnine. 28.9.2003 je odločilen za oceno obsega in višine škode, šele tedaj je lahko začel teči subjektivni zastaralni rok.

Pritožnik ni strokovnjak medicinske stroke in se je ves čas zdravil v prepričanju, da si lajša posledice prometne nesreče. Ni mu mogoče naprtiti eventualne napačne diagnoze lečečih zdravnikov oz. napačnega načina zdravljenja.

Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

O očitanih procesnih kršitvah: Tožnik v pritožbi meša pravico do izjave v postopku z dokaznim postopkom, ko meni, da bi mu moralo sodišče omogočiti, da se "izjavi o izvedenskem mnenju tako, da se ga zasliši kot pričo".

Če bi držala pritožbena trditev, da se pritožnik ni imel možnosti izjaviti o ugotovitvah izvedenca dr. J. P., bi šlo res za kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP), torej za kršitev načela kontradiktornosti. Vendar pa to ne drži. Izvedensko mnenje in obe dopolnitvi so bili tožniku vročeni. Sodišče mu je omogočilo, da je podal pripombe na izvedensko mnenje, izvedenca pa je tudi povabilo na narok, da je izvedensko mnenje podal še ustno. Tožnik je torej imel možnost nejasnosti v izvedenskem mnenju razčistiti tako s podajanem pisnih pripomb (na katere je izvedenec pisno odgovoril) kot s postavljanjem vprašanj izvedencu. O kršitvi tožnikove pravice do izjave v postopku v zvezi z izvedenskim mnenjem torej ni mogoče govoriti.

Sodišče je tudi korektno izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnika. Stranke ni mogoče zaslišati kot pričo, kar v pritožbi predlaga tožnik. Če pa meni, da je sodišče napak ravnalo, ko ni ugodilo predlogu za njegovo dodatno zaslišanje na zadnjem naroku za glavno obravnavo, mu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno pojasnilo, da vprašanje, kaj je tožnik navedel, ko je v letu 2003 prišel v zdravilišče, ni bistvenega pomena za odločitev o tožbenem zahtevku, zato takšna trditev ni opravičevala dopolnjevanja dokaznega postopka.

Dokaz z izvedencem travmatologom je bil izveden v skladu z določbami 251. do 254. člena ZPP. Izvedensko mnenje je jasno in popolno, ne nasprotuje samo sebi ali drugim raziskanim okoliščinam. Pritožbeno spraševanje, če je morda izvedenec spregledal še kakšno podrobnost, je nekorektno. Če so v mnenju pomanjkljivosti, mora stranka te jasno in konkretno izpostaviti. Ugibanje o tem, da bi v mnenju utegnile biti kakšne nepopolnosti ali spregledi (ki pa jih stranka očitno ni zaznala), natančnejšega pritožbenega preizkusa sploh ne omogoča. O dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje: Glede na opisano se je sodišče prve stopnje ob ugotavljanju trenutka, v katerem se je tožnikovo zdravstveno stanje stabiliziralo tako, da je tožnik lahko ugotovil obseg posamezne vrste škode (oz. trenutka, ko bi povprečno skrben človek lahko ugotovil obseg posamezne vrste škode), pravilno naslonilo na izvedensko mnenje dr. J. P., specialista kirurga in travmatologa.

Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da zdravljenje udarnine prsnega koša, kakršno je 30.8.2001 utrpel tožnik, praviloma traja največ tri mesece (saj je šlo izključno za muskularne poškodbe). Ker je tožnik že prej imel spremembe na hrbtenici, je izvedenec ugotovil, da je zdravljenje trajalo dlje kot običajno - šest mesecev, četudi je tožnik stalež zaključil že 31.12.2001, torej štiri mesece po poškodbi. 19.6.2002 je tožnik opravil preiskavo MRI, 6.8.2002 je imel pregled pri travmatologu, 22.8.2002 pri ortopedu in 29.8.2002 še pri fiziatru. Po tistem (oz. po ponovljenih pregledih v oktobru in novembru 2002, ki pa niso prinesli nobenih novih ugotovitev, diagnoz ali zdravljenja) se tožnik kar eno leto ni zdravil. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik takrat, torej 29.8.2002, poznal (oz. bi ob ustrezni skrbnosti vsaj moral in mogel poznati) vse okoliščine, na podlagi katerih bi lahko ugotovil obseg posamezne vrste vtoževane in pravno priznane škode, je torej pravilen. Zaključek, da nadaljnje zdravljenje sploh ni bilo posledica obravnavanega škodnega dogodka, prav tako.

Pritožbeno zatrjevanje, da tožniku ni mogoče naprtiti napačne diagnoze lečečih zdravnikov oz. napačnega zdravljenja, je sprenevedanje. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je imel tožnik že pred obravnavano nesrečo težave zaradi prirojenih in degenerativnih sprememb na vretencih in da je travmatolog tožnika že ob prvem pregledu opozoril, da ne gre za kakšno svežo poškodbo, ampak za staro degenerativno spremembo. Kako naj bi dejstvo, da se je tožnik (prej in kasneje) zdravil zaradi degenerativnih sprememb, predstavljalo napačno diagnozo in še posebej, kako naj bi to vplivalo na tek zastaranja, ni jasno. Katerih pomembnih okoliščin, ki bi mu omogočale opredelitev obsega škode, naj tožnik ne bi poznal 29.8.2002 in naj bi zanje izvedel do 28.9.2003 (ko naj bi zastaralni rok začel teči po njegovem mnenju), pa tožnik niti ne pojasni.

O materialnopravnem zaključku sodišča prve stopnje: Glede na vse opisano in glede na določbo 1. odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (2) (v nadaljevanju ZOR) je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je triletni zastaralni rok do 18.8.2006, ko je bila vložena tožba, že potekel. Odločitev pritožbenega sodišča in podlaga zanjo: Ker torej v pritožbi uveljavljani niti uradoma upoštevni razlogi niso podani, je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O stroških: Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije pritožbene stroške. Odločitev temelji na določbah 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, vsebovana pa je v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožnik v pritožbi predlagal oprostitev plačila sodnih taks. V skladu z določbo prvega odstavka 169. člena ZPP bo o predlogu odločalo sodišče prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 (ZPP-UPB3), ki se v tej zadevi uporablja glede na prehodno določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZPP-D), saj je bila pred uveljavitvijo ZPP-D na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. (2) Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami; ZOR se v tej zadevi uporablja glede na prehodno določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).