20. 2. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud Marjete Rebernik iz Maribora in drugih ter Slavice Angelovski iz Črnomlja in drugih na seji dne 20. februarja 2003

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Navodila o dostavljanju podatkov za izdajo lastniških certifikatov delavcem, zaposlenim v javnih zavodih, državnih organih in drugih organih in organizacijah (Uradni list RS, št. 69/93) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudniki predlagajo oceno ustavnosti in zakonitosti Navodila o dostavljanju podatkov za izdajo lastniških certifikatov delavcem, zaposlenim v javnih zavodih, državnih organih in drugih organih in organizacijah, ki ga je izdalo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju Ministrstvo). Po mnenju pobudnikov izpodbijano navodilo nedopustno razširja določbe Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. - v nadaljevanju ZLPP), ki je v šestem odstavku 31. člena določil zavezo države, da zaposlenim v javnih zavodih, državnih organih in organizacijah, ki se pretežno financirajo iz proračunskih sredstev, izda lastniške certifikate za razliko med izplačanimi plačami in neizplačanimi plačami v skladu s kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti za čas od 1. 1. 1992 do 31. 10. 1992, pri čemer pobudniki pod pojmom plače razumejo bruto plače. Po njihovem mnenju je izpodbijano navodilo v nasprotju s tem določilo, da se obračuna le razlika med neto plačami. Iz v pobudi citiranih odločb Ustavnega sodišča smiselno izhaja, da pobudniki zatrjujejo kršitev drugega odstavka 120. člena ter tretjega odstavka 153. člena Ustave.

2.Ministrstvo na pobudi ni odgovorilo.

B.

3.Ustavno sodišče je pobudi združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.

4.Sporno razmerje je vezano na t. i. uslužbenske certifikate, ki so bili kot vrsta lastniških certifikatov uveljavljeni s šestim odstavkom 31. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 31/93 - v nadaljevanju ZLPP-B). Poleg njih ZLPP-B ureja še državljanske certifikate (prvi do tretji odstavek 31. člena) ter certifikate upravičencev do denacionalizacije (peti odstavek 31. člena).

5.O naravi uslužbenskih certifikatov je Ustavno sodišče že odločalo v odločbi št. U-I-200/99 z dne 17. 2. 2000 (Uradni list RS, št. 22/2000 in 31/2000-popr. ter OdlUS IX, 24) in v sklepu št. U-I-61/98 z dne 17. 2. 2000 (OdlUS IX, 27). Zavzelo je stališče, da uslužbenski certifikat ni potrdilo o premalo izplačani plači, ki bi dajal podlago za denarni zahtevek delavca. S certifikatom ugotovljena razlika ni plača, ki bi šla zaposlenemu v državnih organih[1] iz naslova premalo izplačane ali napačno obračunane plače. Njegova vrednost se je izračunala kot razlika med izplačano plačo in fiktivno izračunano plačo, ki bi tem zaposlenim šla, če bi bila njihova osnova za obračun plač taka, kot jo je določala KPnd. Posebej je bilo v odločbi št. U-I-200/99 ugotovljeno, da se zaposlenim v negospodarstvu prek "uslužbenskih" certifikatov le dodatno razdeli del nekdaj družbenega kapitala, pri nastanku katerega so bili posredno udeleženi tudi sami (tudi tako, da so prejemali manjše plače, kot pa bi jih morda lahko). V sklepu št. U-I-61/98 pa je Ustavno sodišče v zvezi z odvajanjem prispevkov od "uslužbenskih" certifikatov, ki bi se naj prištevali v pokojninsko osnovo posameznika, sprejelo stališče, da je določba o uslužbenskih certifikatih umeščena v zakonsko določbo, ki ureja državljanske lastniške certifikate, in da lastniški certifikati iz 31. člena ZLPP upravičencem ne dajejo pravice zahtevati izplačilo njihove vrednosti v denarju. Uporabijo jih lahko le za zakonsko določene namene. Zato tudi ni bilo obveznosti delodajalca, da za vrednost certifikata ("razliko v plači") obračuna in plača prispevke za pokojninsko zavarovanje - s tem pa tudi ne podlage za upoštevanje "uslužbenskih" certifikatov pri pokojninski osnovi.

6.Zato je tudi neutemeljen očitek pobudnikov, da je izpodbijano navodilo preseglo zakonske okvire, ko je vrednost certifikata definiralo v neto znesku. Vrednost uslužbenskih certifikatov temelji na fiktivnem izračunu razlike v plači posameznega delavca v negospodarstvu kot vrednostnem kriteriju za njihovo izdajo. V njihovem primeru je šlo za dodatno razdelitev družbenega premoženja med delavci v negospodarstvu. Predmetni certifikati imajo značaj in lastnosti t. i. državljanskih certifikatov. Iz same zakonske opredelitve teh certifikatov zato izhaja, da ni bilo podlage, da se od teh certifikatov obračunajo davki in prispevki in da delavci bodisi zato prejmejo certifikat v bruto znesku razlike plače bodisi da se odvedejo davki ter prispevki in se ti vštejejo v pokojninsko osnovo delavca.

7.Iz zgoraj navedenih razlogov je Ustavno sodišče pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić

zanjo

namestnik predsednice dr. Janez Čebulj

[1]Ustavno sodišče se je v citiranih odločbah sicer osredotočilo na zaposlene v državnih organih, vendar razlaga smiselno velja tudi za ostale zaposlene v negospodarstvu, saj je bila vsem upravičencem do uslužbenskega certifikata obračunana fiktivna razlika v plači na podlagi izpodbijanega navodila. Po izpodbijanem navodilu je razlika, za katero je bil izdan certifikat, temeljila na primerjavi med dejansko izplačano plačo in plačo, izračunano tako, kot če bi bila osnova za njen obračun izhodiščna plača za 1. tarifni razred po Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. - v nadaljevanju KPnd).