Jedro

Vsaka stranka mora najprej navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek oz. s katerimi izpodbija navedbe nasprotnika, za tako zatrjevana dejstva pa predlaga dokaze; v kolikor stranka predlaga dokazovanje s pričami, mora navesti, o čem naj bi predlagana priča izpovedala (241. čl. ZPP) in ne zgolj predlagati pričo, ki bi morda vedela povedati kaj relevantnega v zvezi z zadevo. Vsa listinska dokazila so bila tožencu vročena, zato bi lahko uspešno oporekal zahtevku le, če bi določno in z dokazi podprto izpodbijal posamezne postavke računov ali pogodb, česar pa toženec ni storil, niti ni trdil, da posameznih storitev, telefonskih impulzov ali električne energije ni uporabljal, oz. da bi jih uporabljal v manjši meri.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka tožeči plačati znesek 1,316.584,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti pravdne stroške. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in med drugim navedla, da je dokumentacija o poslovanju med strankama zelo obsežna, prihajalo je do številnih ustnih dogovorov o načinu plačila. Sodišče bi moralo zaslišati direktorje strank ter priči, ki jih je predlagala tožena stranka, ker pa jih ni, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Računov tožeče stranke ni mogoče preveriti, tožena stranka je računom ugovarjala. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in glede na dejanske ugotovitve sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Obsežnost dokumentacije in njena morebitna nepreglednost oz. neurejenost ni razlog, da tožena stranka ne bi bila dolžna poravnati svojih obveznosti. V zvezi s postavitvijo izvedenca, ki naj bi pregledal toženkino dokumentacijo, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje toženo stranko s sklepom z dne 3.2.1999 (list. št. 38) pozvalo, naj v roku 15 dni založi predujem za izvedenca. Ta poziv je pooblaščenec tožene stranke prejel dne 9.2.1999, vendar predujma ni založil, niti sodišču ni sporočil, da ga iz takšnih ali drugačnih razlogov ne more založiti. Šele na glavni obravnavi dne 7.5.1999, skoraj dva meseca po prejemu poziva na založitev predujma, je tožena stranka zaprosila za podaljšanje roka. Sodišče druge stopnje se povsem strinja s prvostopenjskim sodiščem, da je tožena stranka, ki je gospodarska družba (delniška družba), imela dovolj časa, da najde ustrezna dokazna sredstva, še posebej če upoštevamo, da je tožena stranka dokaz z izvedencem predlagala že v pripravljalni vlogi z dne 6.11.1998. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da izvedenca ni potrebno postaviti, ker je v zadevi možno odločiti že na podlagi obstoječih listin v spisu. Neutemeljen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni zaslišalo predlaganih prič ter direktorjev pravdnih strank. Vsaka stranka mora najprej navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek oz. s katerimi izpodbija navedbe nasprotnika, za tako zatrjevana dejstva pa predlagati dokaze (prim. 219. čl. Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP); v kolikor stranka predlaga dokazovanje s pričami, mora navesti, o čem naj bi predlagana priča izpovedala (241. čl. ZPP) in ne zgolj predlagati pričo, ki bi morda vedela povedati kaj relevantnega v zvezi z zadevo. V zvezi s temi dokaznimi predlogi tožene stranke sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka niti ni postavila konkretnih pravnorelevantnih trditev, kaj naj bi direktorja ter priči izpovedali. V pripravljalni vlogi z dne 2.7.1998 (list. št. 21) tožena stranka zatrjuje, da bi direktorja lahko izpovedala "...o posameznih podrobnostih v zvezi z načinom poravnave najemnine... ...in zakaj med strankama ni prišlo do uskladitve stanja..." Tožena stranka pri tem sploh ne pojasni, kakšen naj bi bil način poravnave najemnine, o katerem naj bi izpovedal direktor, niti ne trdi, da je bila najmenina poravnana, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da direktorjev strank ne bo zaslišalo. Zakaj med strankama ni prišlo do uskladitve stanja, je za odločitev v zadevi povsem irelevantno, zato tudi razčiščevanje teh okoliščin ne bi v ničemer prispevalo k rešitvi zadeve. Tudi glede predlaganih prič S.B. in F.L. tožena stranka ni povedala, kaj za konkretno zadevo relevantnega naj bi priči izpovedali, navedla je le (list. št. 31), da sta bili priči prisotni pri dogovorih o kompenzaciji. V zvezi z zatrjevano kompenzacijo tožena stranka ni povedala, katere njene obveznosti naj bi bile kompenzirane z najemnino za hladilnico, tožeča stranka pa je v vlogi z dne 1.12.1998 pojasnila (list. št. 33), da so bili s to najemnino kompenzirani drugi dolgovi tožene stranke, ki niso predmet tega postopka. Teh trditev tožena stranka ni zanikala, niti kaj drugega ne izhaja iz sporazuma z dne 29.9.1995 (priloga B8), zato sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da ne bi sledilo zgoraj navedenim neprerekanim navedbam tožeče stranke. Nadalje sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka šele v pritožbi navaja, da sta imeli stranki številne ustne dogovore o načinu plačila, ki so se v praksi tudi izvrševali. Ker tožena stranka niti ne trdi, da navedb o ustnih dogovorih brez svoje krivde ni mogla podati med postopkom na prvi stopnji, sodišče druge stopnje teh trditev kot nedopustne pritožbene novote v smislu 1. odst. 496.a čl. ZPP ni upoštevalo. Ob tem velja zgolj dodati, da niti v pritožbi tožena stranka ne pove, kaj konkretno naj bi bilo ustno dogovorjeno in v praksi izvršeno. Ker tožena stranka ni podala konkretnih trditev, kaj naj bi predlagani priči izpovedali o obstoju, višini ali zapadlosti upnikovih z listinami izkazanih terjatev, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, da je navedeni dokazni predlog zavrnilo. Toženi stranki je bila možnost, da se specificirano izjavi o tožnikovem zahtevku, vsekakor dana, saj je slednji sodišču predložil obsežno dokumentacijo (74 prilog), o katerih pa se tožena stranka ni konkretizirano izjavila, temveč se je ves čas branila le s tem, da ne ve, koliko dolguje in ali sploh dolguje, ter da iz listin ni razvidno, kaj dolguje. Neutemeljen je tudi očitek sodišču, da posameznih računov ni mogoče preveriti in da vtoževani z najemom povezani stroški niso specificirani. Sodišče prve stopnje je v sodbi zelo natančno obrazložilo vse posamezne postavke tožnikovih računov, ki vsi temeljijo na pogodbah in drugih listinah v spisu. Tako naprimer iz pogodbe z dne 30.6.1995 (priloga A23) jasno izhaja, koliko poslovnih prostorov je vzel toženec v najem ter koliko znaša najemnina za kvadratni meter posameznih vrst površin (2. člen pogodbe); nadalje, koliko je najemnik dolžan plačati v pavšalnem znesku za vzdrževanje, čiščenje, odvoz smeti in za nadomestilo za uporabo mestnega zemljišča (3. člen) ter za higiensko sanitarni nadzor blaga (5. člen), in koliko po kvadratnem metru za organizacijo, obratovanje in uporabo skupnih infrastrukturnih naprav veletržnice (4. člen pogodbe). Smiselno enaka določila so tudi v drugih pogodbah, na podlagi katerih je tožnik izdal vtoževane račune. Stroški uporabe telefonov so jasno razvidni iz računov Telekoma, iz katerih izhajajo telefonske številke, ki jih je imel toženec v uporabi na podlagi pogodbe z dne 22.12.1994 (priloga A72), število porabljenih impulzov ter cena impulza (priloge A70-A74). Iz sodbe je povsem jasno razvidno, kaj in koliko je zaračunavala tožeča stranka toženi, ter na podlagi katerih pogodb in računov je zaračunavala. Vsa navedena listinska dokazila so bila tožencu vročena, zato bi lahko uspešno oporekal zahtevku le, če bi določno in z dokazi podprto izpodbijal posamezne postavke računov ali pogodb, česar pa toženec ni storil, niti ni trdil, da posameznih storitev, telefonskih impulzov ali električne energije ni uporabljal, oz. da bi jih uporabljal v manjši meri. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da toženi ni bilo omogočeno, da bi s pričami dokazovala svoje trditve v zvezi s tremi telefnoskimi linijami, sodišče druge stopnje ponovno poudarja, da tožena stranka niti ni opredeljeno navedla, kaj naj bi posamezne priče povedale v zvezi s temi telefoni, niti ni predložila kakršnih koli drugih dokazov za svoje trditve o plačilih T.. Naposled pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o zahtevku za plačilo zamudnih obresti. Tožnik je z listinami izkazal zneske posameznih računov ter zamudo v plačilih, toženec pa, kot pravilno ugotavlja prvostopenjska sodba, obračunom obresti ni določno ugovarjal, na glavni obravnavi dne 6.11.1998 je celo izjavil, da so obresti zakonite in da glede tega nima ugovorov (list. št. 28). Iz vsega povedanega izhaja, da je sodišče prve stopnje glede na podane trditve pravdnih strank ter predložene dokaze pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in svojo materialnopravno pravilno odločitev tudi izčrpno obrazložilo. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP). Ker toženec s pritožbo ni uspel, je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP odločilo, da mora sam nositi svoje pritožbene stroške.