Jedro

Stališče sodišča prve stopnje, da predsedniku upravnega odbora (tožniku) v skladu z 284. členom ZGD-1 odpravnina pripada le, če jo določi statut ali skupščina, je materialnopravno zmotno. Navedeni člen namreč ureja le plačilo za delo članov upravnega odbora delniške družbe, odpravnina pa ne predstavlja plačila za delo niti po določbah ZGD-1 niti po določbah ZDR. Čeprav je odpravnina plačilo, ki je povezano z opravljanjem (preteklega) dela, ni plačilo za delo. Predstavlja zgolj nadomestilo zaradi prenehanja delovnega razmerja oziroma prenehanja določene funkcije v gospodarski družbi, do katere ni prišlo po krivdi delavca oziroma člana organa vodenja ali nadzora. Ker ZGD-1 ne prepoveduje odpravnine zaradi prenehanja funkcije predsednika upravnega odbora, veljavno sklenjena Pogodba o članstvu v upravnem odboru pa določa, da je tožnik upravičen do odpravnine, je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Ker se je zoper toženo stranko pričel postopek prisilne poravnave, se višina odpravnine določi ob upoštevanju sklepa o potrditvi prisilne poravnave.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno (v I., II. in III. točki izreka) spremeni tako, da se na novo glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki pod pogoji iz pravnomočno potrjene prisilne poravnave, kot izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. St 298/2013 z dne 23. 9. 2013, obračunati odpravnino po pogodbi z dne 5. 11. 2009 v bruto znesku 38.720,03 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost ter tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek.

Višji tožbeni zahtevek (za celotni vtoževani znesek brez upoštevanja pravnomočno potrjene prisilne poravnave z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska) se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku osmih dni povrniti stroške postopka v višini 2.571,36 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške postopka pa krije sama“.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu I. točke izreka potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku osmih dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 571,30 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odpravnino po pogodbi z dne 5. 11. 2009 v bruto znesku 38.720,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti v plačilo do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik krije svoje stroške (pritožbenega in ponovljenega) postopka (II. točka izreka) in da mora v osmih dneh od vročitve sodbe povrniti toženi stranki njene stroške v znesku 5.572,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri tem pa jo dodeli v odločanje drugemu senatu. Navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da odpravnina ni plačilo za delo, ampak nadomestilo za predčasno prekinitev pogodbe o zaposlitvi iz nekrivdnih razlogov. Navedbe v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožnik ni upravičen do odpravnine, ker je ni določila skupščina, so v nasprotju s tretjim odstavkom 18. člena ZDR. Ker je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo oprlo na prvo pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 5. 2. 2015, ki je zaradi prekluzivnosti ne bi smelo upoštevati, je storilo bistveno kršitev določb postopka. Glede na določbo 268. člena ZGD-1 skupščina lahko določi najvišji znesek odpravnine, vendar tega ni dolžna storiti. Odpravnina je bila tožniku določena že v individualni pogodbi z dne 30. 12. 2005. Ker do prenehanja delovnega razmerja ni prišlo, ampak je šlo zgolj za transformacijo v funkcijo predsednika upravnega odbora, so se določila o odpravnini prenesla v novo pogodbo. Opozarja na sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 984/2008, iz katere izhaja, da se delavec v pogodbi o zaposlitvi (kar je pogodba o članstvu v upravnem odboru bila) lahko dogovori za večji obseg pravic. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče je v tem sporu enkrat že odločalo. S sodbo opr. št. Pd 130/2012 z dne 14. 1. 2014, je sodišče prve stopnje poleg tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine po pogodbi z dne 5. 11. 2009 odločalo še o tožbenih zahtevkih za plačilo odpravnine po individualni pogodbi o zaposlitvi in za plačilo odškodnine namesto odpovednega roka. Vse tožbene zahtevke je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom, opr. št. Pdp 270/2014 navedeno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v odločitvi o tožbenih zahtevkih za plačilo odpravnine po individualni pogodbi o zaposlitvi in za plačilo odškodnine namesto odpovednega roka, razveljavilo pa v odločitvi o tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine po pogodbi z dne 5. 11. 2009. V novem postopku je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo omenjeni tožbeni zahtevek ponovno zavrnilo.

7. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita relativno bistveno kršitev določbe drugega odstavka 362. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe (11. točka obrazložitve) res omenilo pripravljalno vlogo tožene stranke, vloženo v novem postopku, vendar sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstev iz te vloge, pač pa se sklicuje zgolj na razlago zakona, ki jo je podala tožena stranka. Očitana kršitev zato ni podana.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 25. 10. 2010 nastopil funkcijo glavnega direktorja tožene stranka oziroma predstavljal enočlansko upravo tožene stranke z mandatno dobo petih let. Zaradi njegovega predloga za prehod na enotirni sistem upravljanja je bil za obdobje šestih let, od 1. 7. 2008, imenovan za predsednika upravnega odbora. Dne 27. 9. 2012 je tožniku prenehal mandat člana in predsednika upravnega odbora, dne 19. 10. 2012 pa mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je Pogodba o članstvu v upravnem odboru z dne 5. 11. 2009 v delu, v katerem določa odpravnino v višini šestkratnika zadnje mesečne plače predsednika upravnega odbora, nična, saj je v nasprotju z Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadalj.), statutom, poslovnikom in sklepom skupščine tožene stranke. Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo na 284. člen ZGD-1, ki sicer ureja plačilo članom nadzornega sveta, vendar se v skladu s petim odstavkom 289. člena ZGD-1 smiselno uporablja za plačilo članom upravnega odbora. 284. člen ZGD-1 določa, da se članom nadzornega sveta lahko za njihovo delo zagotovi plačilo, kar določi statut ali skupščina. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niti statut niti skupščina odpravnine predsedniku uprave v konkretnem primeru nista določila, je presodilo, da odpravnina tožniku ne pripada.

9. Pravilne so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru niti statut tožene stranke z dne 23. 6. 2008 (B2), ki je res veljal že v času sklenitve Pogodbe o članstvu v upravnem odboru dne 5. 11. 2009, niti skupščina s sklepom z dne 23. 6. 2008 (B2) odpravnine predsedniku upravnega odbora nista določila. Vendar je stališče sodišča prve stopnje, da predsedniku upravnega odbora v skladu z 284. členom ZGD-1 odpravnina pripada le, če jo določi statut ali skupščina, materialnopravno zmotno. Navedeni člen namreč ureja le plačilo za delo članov upravnega odbora delniške družbe, odpravnina pa ne predstavlja plačila za delo niti po določbah ZGD-1 niti po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Čeprav je odpravnina plačilo, ki je povezano z opravljanjem (preteklega) dela, ni plačilo za delo. Predstavlja zgolj nadomestilo zaradi prenehanja delovnega razmerja oziroma prenehanja določene funkcije v gospodarski družbi, do katere ni prišlo po krivdi delavca oziroma člana organa vodenja ali nadzora.

10. Ker ZGD-1 sam po sebi ne prepoveduje odpravnine zaradi prenehanja funkcije predsednika upravnega odbora, veljavno sklenjena Pogodba o članstvu v upravnem odboru z dne 5. 11. 2009 pa v šestem odstavku 2. člena določa, da je tožnik upravičen do odpravnine, je tožnikov tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo, iz katere izhajajo pravilne ugotovitve o višini odpravnine, do katere je tožnik upravičen, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih ne ponavlja (12. točka obrazložitve), delno spremenilo v I. točki izreka, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). Ker se je zoper toženo stranko dne 21. 2. 2013 pričel postopek prisilne poravnave, je treba pri odločitvi o višini odpravnine upoštevati sklep o potrditvi prisilne poravnave, opr. št. St 298/2013 z dne 23. 9. 2013, iz katerega izhaja, da se terjatve upnikov plačajo v deležu 50 % in da znaša rok za njihovo plačilo štiri leta od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave, torej od 9. 10. 2013. Tožnik je tako glede na navedeno upravičen do odpravnine v bruto znesku 38.720,03 EUR in po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost do izplačila ustreznega neto zneska, seveda pod pogoji potrjene prisilne poravnave. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Tožnik bi bil sicer do zakonskih zamudnih obresti upravičen. Ker pa jih je uveljavljal povsem pavšalno („od zapadlosti dalje“), mu jih sodišče ni moglo priznati. Sodišče skladno s prvim odstavkom 2. člena ZPP odloča v mejah postavljenih zahtevkov, v obravnavanem primeru pa zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti ni bil določno postavljen.

11. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker za odločitev v tej zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP spremenilo tudi odločitev o stroških postopka v delu II. točke in v III. točki izreka izpodbijane sodbe. O stroških je odločilo skladno s 154. in 155. členom ZPP ter Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.).

Upoštevaje vrednost spornega predmeta (168.196,73 EUR) in zahtevo za povračilo stroškov je pritožbeno sodišče tožniku priznalo naslednje stroške prvotnega postopka pred sodiščem prve stopnje: nagrado za postopek (tar. št. 3100) - 1.155,70 EUR, nagrado za narok (tar. št. 3102) - 1.066,80 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) - 20,00 EUR in potne stroške - 115,20 EUR, kar skupaj z 22 % DDV-jem znese 2.812,95 EUR. V novem postopku mu je priznalo: nagrado za narok (tar. št. 3102) - 1.311,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) - 20,00 EUR in potne stroške - 59,20 EUR, kar skupaj z 22 % DDV-jem znese 1.696,78 EUR. Nagrade za postopek mu glede na opombo 3/4. 3. dela Odvetniške tarife za ponovljeni postopek pred sodiščem prve stopnje ni priznalo. Skupaj mu je torej priznalo 4.509,73 EUR stroškov postopka.

Upoštevaje navedeno vrednost spornega predmeta in zahtevo za povračilo stroškov je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo naslednje stroške prvotnega postopka pred sodiščem prve stopnje: nagrado za postopek (tar. št. 3100) - 1.420,90 EUR, nagrado za narok (tar. št. 3102) - 1.311,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) - 20,00 EUR in potne stroške - 105,08 EUR, kar skupaj z 22 % DDV-jem znese 3.486,25 EUR. Pavšalnega zneska za izdelavo in izročitev dokumentov mu ni priznalo, ker ni bilo potrebno izdelati več kot 100 strani. V novem postopku mu je priznalo: nagrado za narok (tar. št. 3102) - 822,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) - 20,00 EUR in potne stroške - 52,54 EUR, kar skupaj z 22 % DDV-jem znese 1.091,34 EUR. Nagrade za postopek mu glede na opombo 3/4. 3. dela Odvetniške tarife za ponovljeni postopek pred sodiščem prve stopnje ni priznalo. Skupaj mu je torej priznalo 4.577,59 EUR stroškov postopka.

Pri določitvi uspeha pravdnih strank v postopku je pritožbeno sodišče upoštevalo višino odpravnine, do katere je tožnik upravičen glede na pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo. Glede na uspeh tožnika (11,51 %) in uspeh tožene stranke (88,49 %) je po medsebojnem pobotu stroškov ugotovilo, da je tožena stranka upravičena do povračila 3.531,64 EUR stroškov postopka.

13. Pritožbeno sodišče je spremenilo tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka v delu II. točke izreka izpodbijane sodbe. Upoštevaje vrednost izpodbijane sodbe s prvo pritožbo (97.174,25 EUR) in zahtevo za povračilo stroškov je tožniku priznalo naslednje stroške pritožbenega postopka: nagrado za postopek (tar. št. 3210) - 1.422,40 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) - 20,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV-jem znese 1.759,73 EUR. Stroškov plačila sodne takse mu ni priznalo, ker je ni bil dolžan plačati. Glede na uspeh tožnika s prvo pritožbo (54,57 %) je ugotovilo, da je tožnik upravičen do povračila 960,28 EUR pritožbenih stroškov. Stroškov odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo, ker niso bili potrebni za rešitev zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je po medsebojnem pobotu ugotovljenih stroškov postopka (12. točka obrazložitve te sodbe) in stroškov pritožbenega postopka v prvotnem sojenju (13. točka obrazložitve te sodbe) odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 2.571,36 EUR stroškov postopka, svoje stroške pa krije sam.

15. Pritožbeno sodišče je nazadnje odločilo še o pritožbenih stroških postopka z obravnavano pritožbo. Upoštevaje vrednost izpodbijane sodbe (49.383,46 EUR) in zahtevo za povračilo stroškov je tožniku priznalo naslednje stroške pritožbenega postopka: nagrado za postopek (tar. št. 3210) - 1.019,20 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) - 20,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV-jem znese 1.267,82 EUR. Stroškov plačila sodne takse mu ni priznalo, ker je ni bil dolžan plačati. Glede na uspeh tožnika s pritožbo (45,06 %) je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 571,30 EUR pritožbenih stroškov. Stroškov odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo, ker niso bili potrebni za rešitev te zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).