Jedro

Obnova postopka zaradi razloga iz 9. točke 249. člena ZUP (1986) se dovoli le, če iz okoliščin izhaja, da predlagatelj obnove ni vedel za postopek in izdajo odločbe oziroma iz okoliščin ni mogel sklepati o tem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 1714/95-13 z dne 15.5.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožničini tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 4.9.1995, to odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote M. z dne 20.3.1995, s katerim je bila dovoljena obnova postopka, končanega z odločbo Oddelka za varstvo okolja, urejanje prostora ter promet in zveze z dne 9.8.1994. S to odločbo je bilo tožnici izdano gradbeno dovoljenje za zobozdravstveno ordinacijo s preureditvijo obstoječega stanovanja.

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da upravni organ ni v celoti odločil o predlogu za dovolitev obnove in da je izrek sklepa o dovolitvi obnove v nasprotju z obrazložitvijo. S sklepom o dovolitvi obnove je dovoljena le obnova postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, iz obrazložitve tega sklepa pa izhaja, da je bila predlagana tudi obnova postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja in da je predlog utemeljen. Ker tožena stranka navedenih nepravilnosti ni odpravila, je s tem kršila določbo 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) in je že zato njena odločba nezakonita. Sodišče še navaja, da se obnova postopka dovoli, če iz okoliščin izhaja, da predlagatelj obnove ni vedel oziroma iz okoliščin ni mogel sklepati, da je bila odločba izdana. Te okoliščine pa v tem postopku niso bile ugotovljene, kljub predlogu tožničinega pooblaščenca, da se vse okoliščine, pomembne za odločitev, ugotovijo z zaslišanjem delavcev podjetja M. Tožena stranka je predlog za obnovo postopka z dne 25.10.1994 sicer štela za pravočasen, razlogov za to pa ni navedla. Sklicuje se le na navedbo predlagateljev, da sta bila dne 11.10.1994 obveščena o tem, da je tožnica februarja leta 1994 vložila zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja, pri čemer predlagatelja tega datuma nista utemeljila. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku ugotoviti, ali so podani pogoji za obnovo postopka.

M.M. in B.C. vlagata pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navajata, da sta predlog za obnovo postopka vložila pravočasno, to je v 30 dneh od dneva, ko sta izvedela za izdajo odločbe, pri čemer sta navedeni datum navedla v predlogu za obnovo postopka. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Tožnica, kot prizadeta stranka v pritožbenem postopku, v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene ugovore. Navaja, da sta pritožnika že ob nakupu stanovanj vedela, da se stanovanje v pritličju hiše v R. ulici, preureja v zobozdravstveno ordinacijo, saj ju je s tem seznanil prodajalec stanovanj - Občina M., poleg tega pa so se gradbena dela takrat že izvajala in izzvala negodovanje pritožnikov. Navedba, da sta za odločbo izvedela šele 11.10.1994, zato ne drži. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna dovolitev obnove postopka za izdajo pravnomočnega gradbenega dovoljenja, izdanega tožnici, zaradi razloga iz 9. točke 249. člena ZUP/86. Ta obnovitveni razlog je absoluten, to pomeni, da je podan že samo s tem, da upravni organ ni vključil v postopek osebe, ki je imela pravico udeleževati se upravnega postopka. Vendar pa samo dejstvo, da osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zadostna podlaga za dovolitev obnove. Pomembno je tudi, ali je stranka, ki ni sodelovala v postopku, vedela za postopek in izdajo odločbe. V takem primeru namreč lahko stranka zavaruje svoje pravice bodisi že med postopkom, s tem, da zahteva, da se pripusti kot stranka (139. člen ZUP), bodisi, po končanem postopku, s tem, da zahteva vročitev odločbe in zoper odločbo vloži pritožbo. Zato je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da se obnova iz 9. točke 249. člena ZUP dovoli le, če iz okoliščin izhaja, da predlagatelj obnove ni vedel za postopek in izdajo odločbe oziroma iz okoliščin ni mogel sklepati o tem. Da gre za tak primer pa, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, ne izhaja niti iz sklepa o dovolitvi obnove, niti iz odločbe tožene stranke.

Pritožbeno sodišče tudi soglaša s sodiščem prve stopnje, da je izrek prvostopnega sklepa v nasprotju z obrazložitvijo in ker tožena stranka navedenih pomankljivosti ni odpravila, je s tem kršila določbo 242. člena ZUP, to pa je razlog za odločanje na podlagi 60. člena ZUS.

Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.