Jedro

Soglasje solastnikov je vsebinski pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja. Vendar če stranka v določenem ji roku ne predloži dokazov, organ zaradi tega ne sme zavreči zahtevka, kot da ta sploh ni vložen, temveč mora postopek nadaljevati in v skladu s pravili postopka po materialnem predpisu odločiti o stvari.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor RS, Ljubljana z dne 9. 10. 2000, se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote A., Izpostava B. z dne 26. 11. 1999, s katerim je organ prve stopnje zavrgel vlogo tožeče stranke za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo prenove in rekonstrukcije poslovnega objekta na zemljišču parc. št. 1200 k.o. ... kot nepopolno.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bil prvostopni sklep izdan na podlagi 2. odstavka 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da se v primeru, če vložnik v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti in zaradi tega vloge ni mogoče obravnavati, šteje, da vloga sploh ni bila vložena. Tožena stranka je ugotovila, da tožeča stranka vlogi za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo prenove in rekonstrukcije poslovnega objekta dejansko ni predložila vseh predpisanih listin, kot to zahteva materialni predpis in je zato organ prve stopnje z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrgel vlogo kot nepopolno. Po določbi 53. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) mora namreč investitor v zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja navesti osnovne podatke o namenu in zmogljivosti nameravanega objekta, naprave ali drugega posega v prostor ter predložiti dokazilo, da ima pravico graditi na določenem zemljišču ali drugače posegati v prostor. Kot izhaja iz dopisa z dne 10. 3. 1998 je upravni organ prve stopnje pozval tožečo stranko, naj v roku 15 dni svojo vlogo dopolni s soglasjem obeh solastnikov parcele št. 1200 k.o. ... kot dokazilom o pravici graditi. Na zahtevo stranke je bil rok podaljšan do konca leta 1999. Ker se stranka pozivu za dopolnitev vloge ni odzvala, je po mnenju tožene stranke upravni organ prve stopnje ravnal pravilno in zakonito, ko je njeno vlogo kot nepopolno zavrgel. Tožeči stranki pa je še pojasnila, da ni izgubila nobene svoje pravice, saj lahko ponovno vloži vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo gradnje, ki pa mora vsebovati vse predpisane sestavine.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sklicuje se na 37 a. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO), ki določa, da če se z rekonstrukcijo objekta, ki je bil zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja, ne spremeni njegov namen, se gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo izda brez predhodne predložitve lokacijskega dovoljenja, če gre za objekte, zgrajene pred letom 1967. V postopku za pridobitev dovoljenja je predložila tudi soglasja, edino, česar ni mogla pridobiti, je bilo soglasje brata, zoper katerega pa je vložila tožbo na sodišču. Po mnenju tožeče stranke je tožena stranka njeno pritožbo zavrnila z razlogi, ki sploh niso pravno relevantni za to zadevo, saj je bistveno, da gre za gradnjo izpred leta 1967. Smiselno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V tem upravnem sporu je Upravno sodišče Republike Slovenije že odločilo s sodbo opr. št. U ... z dne 21. 11. 2001, katero je Vrhovno sodišče Republike Slovenije po pritožbi tožeče stranke s sklepom opr. št. I Up ... z dne 4. 3. 2004 razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek. V obrazložitvi sklepa je vrhovno sodišče navedlo, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbe pritrdilo odločitvi tožene stranke, ki je zahtevo presojala glede izpolnjevanja formalnih pogojev, v razlogih sodbe pa je pravilnost odločitve razlagalo po vsebini. V ponovljenem postopku je sodišče ugotovilo, da bi glede na dejansko situacijo tožeča stranka morala k vlogi za izdajo lokacijskega dovoljenja priložiti soglasje vseh solastnikov, ker je to vsebinski pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja. Kot je pravilno navedla v izpodbijani odločbi tožena stranka, je potrebno v vlogi za izdajo lokacijskega dovoljenja navesti osnovne podatke o namenu in zmogljivosti nameravanega objekta, naprave ali drugega posega v prostor ter predložiti dokazilo, da ima investitor pravico graditi na določenem zemljišču ali drugače posegati v prostor (53. člen ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 3/91, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 in 9/01). V zadevi pa ni sporno, da tožeča stranka ni predložila soglasja vseh solastnikov, saj sama v tožbi navaja, da bratovega soglasja ni mogla pridobiti. Stranka mora za svoje navedbe ponuditi dokaze ter jih predložiti (137. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86 - preč. bes., v nadaljevanju ZUP/86). Če stranka v določenem roku ne predloži dokazov, organ zaradi tega ne sme zavreči zahtevka, temveč mora postopek nadaljevati in v skladu s pravili postopka po materialnem predpisu odločiti o upravni stvari. To jasno izhaja iz določbe 3. odstavka 137. člena ZUP/86, ki določa, da če stranka v pozneje določenem roku ne predloži dokazov, organ zaradi tega ne sme zavreči zahtevka, kot da ta sploh ni bil vložen (2. odstavek 68. člena ZUP/86), temveč mora postopek nadaljevati in v skladu s pravili postopka po materialnem predpisu odločiti o upravni stvari. Upravni organ prve stopnje bi torej moral izvesti postopek in meritorno rešiti upravno stvar, tudi če tožeča stranka ni predložila dokaza o razpolaganju za celotno nepremičnino (ni predložila soglasja brata kot solastnika), kar je bilo od nje posebej zahtevano. Odločiti bi moral torej na podlagi dokazov, s katerimi je razpolagal. Ker je upravni organ prve stopnje vlogo tožeče stranke za izdajo dovoljenja nepravilno zavrgel in te nezakonitosti ni odpravila tožena stranka, je nezakonita tudi njena odločba, zato je sodišče tožbi ugodilo in odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožba tožeče stranke utemeljena, zato je na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) tožbi ugodilo in s sodbo odpravilo izpodbijani akt ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.