Jedro

Ker se nadomestili plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu izplačujeta od dneva začetka dela s skrajšanim delovnim časom oziroma na drugem ustreznem delu, pa vse dokler zavarovanec opravlja delo s skrajšanim delovnim časom oziroma na drugem delu, se tožniku ne prizna pravica do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom od 31. 12. 2001 dalje. Od tega dne dalje namreč ni več opravljal dela s skrajšanim delovnim časom, ampak je bil vključen v zavarovanje za 42-urni delovni čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita dokončna odločba toženca, opr. št. I-0946005 z dne 10.3.2005 in odločba opr. št. 2 4 0946005 z dne 9.2.2005 ter da se tožniku prizna pravica do izplačevanja nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom tudi od 31.12.2001 dalje in da je toženec dolžan tožniku neizplačano in poračunano nadomestilo plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posamičnega zneska nadomestila od 31.12.2001 dalje, v 8 dneh pod izvršbo. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščenki. Pri tem navaja, da je v postopku ocene tožnikove delazmožnosti pristojna invalidska komisija dne 9.11.1989 podala mnenje, da je tožnik, ki je po poklicu nevropsihiater, zmožen opravljati svoje delo s polovico polnega delovnega časa. Skladno s takšno ugotovitvijo je toženec priznal tožniku tudi pravico do nadomestila plače za delo v skrajšanem delovnem času od 1.4.1992 dalje, izplačilo le-tega pa je z dnem 31.12.2001 ustavil. Ustavitev izplačila je toženec utemeljil s tem, da je tožnik, kot invalid II. kategorije invalidnosti, z dnem 31.12.2001 prenehal opravljati samostojno dejavnost. S 1.2.2002 se je tožnik vključil v prostovoljno zavarovanje in je ostal v takšnem statusu do 30.9.2005. Od 1.10.2005 dalje pa ima lastnost zavarovanca po 13. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1). Status zavarovanca do 30.9.2005 torej ni sporen. Vse te okoliščine, ki so relevantnega pomena, pa prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi pomanjkljivo navaja in obrazlaga. Tožnik je skladno s 133. členom v zvezi s 34. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/ 92 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ) prejemal nadomestilo do 31.12.2001. S statusom invalida II. kategorije invalidnosti je tožnik na podlagi dne 28.6.1996 sklenjene avtorske pogodbe z Zavodom za zdravstveno zavarovanje RS, OE ... za potrebe istega zavoda izdeloval ekspertna izvedenska mnenja s svojega strokovnega področja. Kasneje je kot specialist psihiater dne 1.3.1999 sklenil pogodbo z Zdravstvenim domom .... Zadnja tovrstna pogodba je bila sklenjena dne 5.1.2005. Tako iz avtorske kot tudi iz kasneje sklenjenih podjemniških pogodb je razvidno, da je navedena dela, torej dela psihiatra opravljal s polovičnim delovnim časom, torej v časovnem okviru, kot je ugotovila oziroma določila invalidska komisija v postopku ocene tožnikove delazmožnosti dne 9.11.1989. Iz podatkov Davčnega urada Ljubljana, Izpostava ... z dne 14.11.2003 izhaja, da so bili za celotno prej navedeno obdobje plačani tudi vsi predpisani prispevki in sicer v višini, ki je odgovarjala opravljenemu delu v polovičnem delovnem času. Tožnik tudi ponovno poudarja, da je v prijavi – odjavi za pokojninsko in invalidsko zavarovanje naveden 42 urni delovni čas, kar pa je napačno. Ker v tožnikovem zdravstvenem stanju ni nastopilo ne izboljšanje in ne poslabšanje, je kot zdravnik psihiater ocenil, da je v okviru II. kategorije invalidnosti s polovičnim delovnim časom kot izkušeni psihiater zmožen opravljati to delo nekvarno za svoje zdravje. Iz tega razloga je tožnik menil in bil prepričan, da njegova ponovna ocena delazmožnosti s strani pristojne invalidske komisije ni potrebna, kajti psihofizične obremenitve tožnika v kasnejšem obdobju niso bile nič drugačne, kot so bile v času, ko je opravljal svojo samostojno dejavnost, kot invalid II. kategorije invalidnosti. Zavrnilni razlogi v izpodbijani sodbi so po stališču tožnika formalistični in neživljenjski. Tožnik je kot samozaposleni v smislu 3. alinee 15. člena ZPIZ-1 v kritičnem obdobju opravljal samostojno dejavnost s področja zdravstva, kot v času, ko je bil dne 9.11.1989 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti. Za odločitev je torej bistveno, da plačilo predpisanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni sporno in da je tožnik, na podlagi tako avtorske kot tudi podjemnih pogodb, kot invalid II. kategorije invalidnosti, opravljal svoje delo v polovičnem delovnem času. Status zavarovanca je ohranil tudi po 31.12.2001, čeprav na drugi podlagi. Tožnikovo delo, ki ga je opravljal v kritičnem obdobju, vsebuje vse bistvene elemente delovnega razmerja, ki ustrezajo delu delovnega invalida II. kategorije invalidnosti ter z vsemi pravicami in obveznostmi, ki zavezujejo zavarovance. Izpodbijana sodba tudi zanemarja določbo 397. člena ZPIZ-1, ki govori o ohranitvi pravic, pridobljenih po prejšnjih predpisih. Po določbi 94. člena ZPIZ-1 zavarovanec, ki je pridobil pravico do nadomestila za invalidnost, le-te v nobenem primeru ne more izgubiti. Navedena določba je „ius cogens“ in sta jo tako prvostopno sodišče kot tudi toženec dolžna spoštovati. Zaradi vsega navedenega tožnik meni, da je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično nepravilno uporabilo materialno pravo, razen tega pa izpodbijana sodba tudi nima razlogov in je zaradi tega podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP). Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi.

V predmetni zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do izplačevanja nadomestila zaradi dela v skrajšanem delovnem času, tudi za čas po 31.12.2001 dalje oziroma ali je bila pravilna odločitev toženca, da se izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom z dnem 31.12.2001 ustavi ter da se izplačani zneski nadomestila po 31.12.2001 poračunajo.

Kot to izhaja iz dokumentacije v upravnem spisu, je bilo z odločbo toženca opr. št. 946.005 z dne 29.9.1993 tožniku na novo odmerjeno nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom od 1.4.1992 dalje. Iz izreka navedene odločbe nadalje tudi izhaja, da se nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom izplačuje za dneve dela ter za druge dneve, za katere imajo delavci po posebnih predpisih pravico do nadomestila plače v mesečnem znesku za nazaj. Osnova za odločitev o priznanju pravice do nadomestila pa je bila ugotovitev, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila s tem v zvezi priznana pravica do zaposlitve na svojem delu izdelovanje čistilnih sredstev s skrajšanim delovnim časom od 9.11.1989 dalje, ter da je tožnik delal na drugem ustreznem delu.

ZPIZ-1 v 1. odstavku 390. člena določa, da uživalcem, ki so uveljavili pravice do uveljavitve tega zakona, se od uveljavitve tega zakona dalje zagotavljalo te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljavi do uveljavitve tega zakona in se usklajujejo po določbah tega zakona. Navedena določba torej odkazuje na uporabo določb ZPIZ, kjer je v 190. členu določeno, da se nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu izplačujeta od dneva začetka dela s skrajšanim delovnim časom oziroma na drugem ustreznem delu, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti oziroma drugo ustrezno delo. Iz podatkov v delovni knjižici izhaja, da je bil tožnik kot samostojni obrtnik zavarovan v času od 20.6.1985 do 10.11.1989, od 11.11.1989 do 31.12.2001 pa je šlo za pogodbeno zavarovanje. Iz potrdila o prijavi in odjavi v dokumentaciji upravnega spisa, pa izhaja, da je bil tožnik zavarovan po zavarovalni podlagi 19 (samostojna poklicna dejavnost). Kot datum prenehanja pa je naveden 31.12.2001. S 1.2.2002 se je tožnik prostovoljno vključil v obvezno zavarovanje po zavarovalni podlagi 07. Kot to izhaja iz zapisa v odjavi iz pokojninskega in invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa, se je tožnik zavaroval za 42 urni delovni čas in sicer na podlagi 3. odstavka 34. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da se ne glede na določbo 1. odstavka tega člena lahko državljan Republike Slovenije v roku šestih mesecev po prenehanju obveznega zavarovanja prostovoljno vključi v zavarovanje, če je bil v zadnjih desetih letih najmanj pet let vključen v obvezno zavarovanje.

Ker tožnik torej po 31.12.2001 ni več opravljal delo s skrajšanim delovnim časom, temveč se je prostovoljno zavaroval, tudi po stališču pritožbenega sodišča s tem niso več izpolnjeni pogoji za izplačevanje denarnega nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, kot je to določeno v že citiranem 190. členu ZPIZ, ki ga je skladno s 446. čl. ZPIZ-1 in pa 1. odst. 390. čl. istega zakona potrebno uporabiti pri presoji predmetne zadeve. Tožnik torej po 31.12.2001 ni bil več zavarovan na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti, niti ni bil v delovnem razmerju, temveč se je prostovoljno vključil v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Glede na navedeno je torej pravno irelevantno sklicevanje na sklenjene pogodbe o delu oziroma avtorske pogodbe, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Glede ustavitve izplačevanja nadomestila pa pritožbeno sodišče še poudarja, da tožnik ni izgubil pravice, le izplačevanje se mu je skladno s 190. členom ZPIZ ustavilo. Za tako odločitev pa je toženec imel podlago tudi v že citiranem izreku odločbe z dne 29.9.1993. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče glede na določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) ter ob upoštevanju 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.