Jedro

Tožnica je v prošnji za dodelitev BPP navedla, da BPP potrebuje v zvezi z delitvijo skupnega premoženja in da je lastnica zidanice, ki spada v nerazdeljeno skupno premoženje. Zato bi ji moral upravni organ pred izdajo izpodbijane odločbe omogočiti, da se izjavi o ugotovitvah glede lastništva zidanice na podlagi podatkov zemljišče knjige in GURS, saj je za odločitev v tej zadevi bistveno, ali lahko tožnica z nepremičnino dejansko razpolaga.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 207/2012 z dne 10. 7. 2012 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v višini 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (BPP) Okrožnega sodišča v Novem mestu zavrnil prošnjo tožnice za BPP, ki jo je le-ta vložila v zvezi z „delitvijo skupnega premoženja – predlogom za izvensodno delitev“, glede obsega BPP pa za „pravno svetovanje in zastopanje za sklenitev izvensodne poravnave o delitvi skupnega premoženja“. Dalje v obrazložitvi citira 13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in poudarja, da glede na citirano določbo in ob upoštevanju določbe 8. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) in prvega odstavka 4. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (v nadaljevanju ZDIU12) znaša minimalni dohodek 520,00 EUR. Glede na te določbe se na podlagi 27. člena ZSVarPre in petega odstavka 4. člena ZDIU12 BPP ne dodeli osebi oziroma njeni družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega 13.780,00 EUR. Nadalje ugotavlja, da iz tožničine prošnje in listinske dokumentacije izhaja, da na naslovu stalnega bivališča živi sama, zato je organ za BPP ugotavljal le njene dohodke in njeno premoženjsko stanje. Glede njenih dohodkov v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve prošnje ugotavlja, da je tožnica brezposelna in da v zadnjih treh mesecih ni prejela nobenih upoštevnih dohodkov, temveč le 260,00 EUR izredne socialne pomoči. Tako organ za BPP zaključuje, da njen povprečni mesečni dohodek ne presega določenega minimalnega dohodka. Dalje pa je organ za BPP ugotavljal prihranke in premoženje tožnice ter na podlagi njene prošnje in opravljenih poizvedb ugotovil, da tožnica ni lastnica motornih vozil, da nima vrednostnih papirjev, niti prihrankov. Na podlagi izpisa iz zemljiške knjige in podatkov GURS pa je ugotovil, da je tožnica poleg solastništva nepremičnine, v kateri živi (parc. št. 1866/9 k.o. A.), lastnica še dveh nepremičnin, in sicer nepremičnine parc. št. 1464/1 k.o. B., ki v naravi predstavlja 50 % pozidano in 50 % kmetijsko zemljišče ter nepremičnine parc. št. 1476/0 k.o. B., ki v naravi predstavlja 100 % gozdno zemljišče. V skladu z 2. točko prvega odstavka 24. člena ZSVarPre se kot premoženje ne upošteva premoženje, ki daje dohodke, višje od bruto minimalne plače, ki se po tem zakonu upoštevajo pri ugotavljanju lastnega dohodka. Ker je bruto minimalna plača v mesecu maju 2012 po podatkih DURS znašala 763,06 EUR, katastrski dohodek od zgoraj navedenih kmetijskih in gozdnih zemljišč pa znaša letno 6,21 EUR, je organ za BPP nepremičnine štel kot premoženje prosilke. Iz podatkov GURS dalje izhaja, da je vrednost nepremičnine parc. št. 1464/1 k.o. B. 20.374,00 EUR, vrednost nepremičnine parc. št. 1476/0 k.o. B. pa 112,00 EUR, skupno torej 20.486,00 EUR. Na podlagi tega organ za BPP zaključuje, da tožnica razpolaga s premoženjem, ki presega višino 13.780,00 EUR, zaradi česar ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP.

Tožnica v tožbi navaja, da je v zemljiški knjigi res vpisana kot lastnica navedenih nepremičnin, vendar pa nepremičnina parc. št. 1464/1 k.o. B., ki v naravi predstavlja bivalno zidanico, dejansko spada v skupno premoženje bivših zakoncev, to je tožnice in C.C., kar je tožnica v prošnji za dodelitev BPP v rubriki na strani 2 tudi izrecno navedla. Upravni organ pa tega dejstva kljub temu ni upošteval oziroma se v razlogih izpodbijane odločbe do tega dejstva sploh ni opredelil, pri čemer je tožnica prošnjo za BPP vložila ravno za izvensodni postopek delitve skupnega premoženja, v katerega spada navedena nepremičnina oziroma bo navedena nepremičnina predmet delitve skupnega premoženja. Glede na to, da nepremičnina parc. št. 1464/1 k.o. B. spada v skupno premoženje, se pri presoji upravičenosti tožnice do BPP ne bi smela upoštevati vrednost celotne nepremičnine, ampak skladno z zakonsko domnevo kvečjemu polovica vrednosti te nepremičnine, to je 10.187,00 EUR. Poudarja tudi, da glede na določilo 53. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) te nepremičnine sploh ni mogoče upoštevati kot premoženje tožnice, saj z njim ne more razpolagati. Tako meni, da je v upravnem postopku prišlo do kršitve njenega ustavnega procesnega jamstva iz 22. člena Ustave RS, ki med drugim zagotavlja pravico do izjave. Ker upravni organ pravno relevantnega dejstva, da parc. št. 1464/1 k.o. B. spada v skupno premoženje, ni ugotovil oziroma ga sploh ni ugotavljal, je prišlo do zmotne ugotovitve dejanskega stanja, posledično pa je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar je upravni organ sprejel nezakonito odločitev. Po povedanem sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in se sklicuje na načela Zakona o zemljiški knjigi, predvsem na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki jo vodi sodišče, zato se lahko posameznik na podatke, ki so v njej zapisani, zanese in jih šteje kot pravilne in verodostojne. Sklicuje se tudi na publicitetni učinek zemljiške knjige, ki se nanaša na vse objavljene podatke. Pri tem poudarja, da iz izpiska zemljiške knjige izhaja, da na nepremičnini parc. št. 1464/1 k.o. B. ni vpisana nobena pravica ali pravno dejstvo, ki bi omejevalo lastninsko pravico tožnice na tej nepremičnini (npr. zaznamba spora, ki bi toženki lahko porajala dvom v to, da tožnica ni izključna lastnica te nepremičnine). Dodaja pa tudi, da načelo zaslišanja stranke po 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dopušča izjemo, in sicer za postopek po 144. členu tega zakona. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 20. 8. 2012 poudarja, da je sklicevanje toženke na načelo zaupanja v zemljiško knjigo povsem neumestno, saj se to materialno pravno načelo nanaša le na ravnanje v pravnem prometu, nikakor pa to načelo ne predstavlja formalnega dokaznega pravila. Meni, da bi toženka morala pretehtati navedbe tožnice, da predmetna nepremičnina spada v skupno premoženje bivših zakoncev. S tem v zvezi pa bi morala izvesti dokazni postopek ter nato presoditi, ali sporna nepremičnina spada v skupno premoženje bivših zakoncev ali ne. Glede tega vprašanja ali navedb tožnice pa bi se morala toženka v razlogih izpodbijane odločbe tudi izrecno in argumentirano opredeliti, česar pa ni storila, zato je utemeljen tožničin očitek glede kršitve procesnega jamstva iz 22. člena Ustave RS. Glede kršitve načela zaslišanja stranke pa poudarja, da mora v upravnem postopku organ, preden izda odločbo v zadevi, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Kdo je lastnik nepremičnine, ni splošno znano dejstvo, ampak kvečjemu dejstvo, ki ga lahko upravni organ ugotovi na podlagi uradnih podatkov, in to takrat, kadar uradni podatki dajo zadostno in zanesljivo podlago za odločitev, ne da bi bilo treba v zvezi s tako ugotovljenimi dejstvi stranko posebej zasliševati. V konkretnem primeru pa zemljiškoknjižni podatki o predmetni nepremičnini niso predstavljali zadostne in zanesljive podlage za odločitev, zaradi česar bi morala toženka, da bi sprejela pravilno odločitev, nedvomno upoštevati tudi okoliščine primera, to je dejstvo, da je tožnica prošnjo za BPP vložila za izvensodni postopek delitve skupnega premoženja.

Tožba je utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da je tožnica zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine parc. št. 1464/1 k.o. B., ki v naravi predstavlja 50 % pozidano in 50 % kmetijsko zemljišče, katere vrednost po podatkih GURS znaša 20.374,00 EUR ter nepremičnine parc. št. 1476/0 k.o. B., ki v naravi predstavlja 100 % gozdno zemljišče, njena vrednost pa po podatkih GURS znaša 112,00 EUR, skupaj torej 20.486,00 EUR. Sporno pa je, ali je toženka pri obravnavanju njene vloge za dodelitev BPP ravnala pravilno, ko je ti nepremičnini upoštevala kot tožničino premoženje, s katerim lahko razpolaga.

Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je tožnica v svoji prošnji za dodelitev BPP navedla, da BPP potrebuje v zvezi z delitvijo skupnega premoženja ter da je lastnica bivalne zidanice, ki spada v nerazdeljeno skupno premoženje. Sodišče ugotavlja, da se organ za BPP v izpodbijani odločbi do takšne tožničine navedbe v prošnji ni opredelil ter da v postopku tožnici tudi ni dal možnosti, da bi se izjavila o njegovi ugotovitvi glede lastništva nepremičnin na podlagi podatkov zemljiške knjige in GURS. Dejansko stanje je namreč ugotovil na podlagi izpiska iz zemljiške knjige. Toda kljub obstoju takega dokaza mora upravni organ v postopku upoštevati temeljna načela upravnega postopka, med katera spada tudi načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP), ki določa, da je pred izdajo odločbe treba dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Za odločitev v tej zadevi pa je bistveno, ali lahko tožnica s sporno nepremičnino parc. št. 1464/1 k.o. B. dejansko razpolaga, česar pa organ za BPP ni ugotovil v zadostni meri. Pri tem sodišče poudarja, da je tožnica prošnjo za BPP vložila ravno zaradi pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi z delitvijo skupnega premoženja, v katerega po njenih navedbah spada tudi sporna nepremičnina parc. št. 1464/1 k.o. B., zato bi ji organ za BPP pred izdajo odločbe moral dati možnost, da se o teh okoliščinah izjavi. Po določbi 54. člena ZZZDR namreč zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju s pravnimi posli med živimi, zlasti ga ne more odsvojiti ali obremeniti. Po presoji sodišča tako organ za BPP dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi, ni popolno ugotovil, ta pomanjkljivost pa je takšna, da jo je treba odpraviti v ponovnem postopku.

Po povedanem je organ za BPP bistveno kršil pravila postopka, ker tožnici pred izdajo odločbe ni dal možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, posledično pa je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, zato je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral ugotovljeno kršitev odpraviti in ob upoštevanju stališča sodišča v zadevi ponovno odločiti.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07). Tožnici je priznalo tudi 20% DDV, saj je njen pooblaščenec izkazal, da je zavezanec za DDV.