Jedro

Zavarovancu tožene stranke res da ni mogoče očitati krivde za nesrečo in tudi ne tega, da bi se posledicam tožnikovega dejanja (upoštevaje merilo skrajne skrbnosti) moral izogniti. Vendar pri objektivni odgovornosti ne gre za to, ali je imetnik nevarne stvari kriv za škodni dogodek (bistvo odgovornosti "ne glede na krivdo" je pač odgovornost ne glede na krivdo), pa tudi neizogibnost (kot ena od predpostavk za oprostitev odgovornosti) sama po sebi še ni dovolj. Če oškodovančevo dejanje ni nepričakovano (pri čemer mora biti kriterij, kdaj je neki dogodek nepričakovan, strog in objektiven - če bi prevladalo ohlapnejše ali subjektivno gledišče, bi bila olajšana zaveza objektivno odgovorne osebe prek razumnih meja, zaradi česar bi bil neposredno prizadet smisel objektivne odgovornosti), ni oprostitve odgovornosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: "Tožnikovi pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o podlagi tožbenih zahtevkov z vmesno sodbo delno spremeni tako, da se ugotovi, da je podlaga v tej zadevi uveljavljanih tožbenih zahtevkov utemeljena v obsegu 30%.

V preostalem delu (glede podlage tožbenih zahtevkov za preostalih 70%) se tožnikova pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka in o stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek".

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožniku plačati 3,900.000,00 SIT odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči dne 22.12.1999. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po mnenju obeh sodišč je namreč tožena stranka dokazala, da je škoda nastala izključno zaradi tožnikovega dejanja, ki ga njen zavarovanec ni mogel pričakovati in se njegovem posledicam tudi ne izogniti.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču očita, da so razlogi sodbe nejasni in pomanjkljivi ter da je dopolnilo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na ključne pritožbene navedbe. Tožnik je namreč opozoril tudi na to, da je prišlo do nesreče v naselju in v jutranji konici, ko so ljudje hiteli v službe. Poudaril je tudi, da je bila vidljivost 10 do 15 krat slabša, kot pri normalni dnevni svetlobi. Te okoliščine utemeljujejo zaključek, da je zavarovanec tožene stranke vozil prehitro. V naselju in ob jutranjih konicah, zlasti pa ob avtobusnem postajališču pešci na cesti za voznike avtomobilov niso nepričakovana ovira. Tudi slaba vidljivost ni razlog za oprostitev odgovornosti. To je okoliščina, ki terja vožnjo z zmanjšano (prilagojeno) hitrostjo. Zato ni pravilna ugotovitev, da naj bi bila hitrost med 40 in 50 km/h primerna. Prav tako ne stališče, da od voznika motornega vozila ni mogoče zahtevati, da bi bil pozoren na kaj več, kot le na vozni pas pred seboj. Če bi bil zavarovanec dovolj pazljiv in bi spremljal celotno prometno situacijo, bi že pred speljevanjem v križišče opazil tožnika, ko je začel prečkati cesto. Ko je stopil na vozišče, se je zavarovanec nahajal v območju "stop" črte na cestnem kraku iz Ločne. Možnosti, da bi tožnika takrat opazil, izvedenec ni izključil. Revident v nadaljevanju oporeka ugotovitvam o hitrosti vozila zavarovanca tožene stranke ter graja dokazno oceno. Meni, da je imel izvedenec premalo zanesljivih (oziroma dokazanih) podatkov za ugotavljanje hitrosti vozila.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijska očitka, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in pomanjkljivi, ter da je pritožbeno sodišče preseglo oziroma dopolnilo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, nista konkretizirana.

Revident namreč ne pove, v čem vidi nejasnost in pomanjkljivost razlogov sodbe pritožbenega sodišča, pa tudi ne, glede katerih dejstev naj bi pritožbeno sodišče spremenilo ali dopolnilo dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. S tako pavšalnimi očitki zato tožnik ne more uspeti.

Prav tako ne s kritiko dokazne ocene. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Z revizijskimi trditvami, ki gredo v tej smeri (zlasti kritika metode, s katero je sodišče prve stopnje ugotovilo hitrost avtomobila zavarovanca tožene stranke ob nesreči), se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo.

Ker gre za odgovornost za škodo od nevarne stvari - avtomobila, zaradi česar se domneva, da škoda izvira iz te nevarne stvari, če ni nasprotnega dokaza (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57-89 - ZOR), se objektivno odgovorni subjekt (oziroma v tem primeru tožena stranka, ki odgovarja namesto njega - 941. člen ZOR) v celoti oprosti odgovornosti le, če (razen višje sile) dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 177. člena ZOR). Pogoji za oprostitev odgovornosti (da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, da je bilo dejanje nepričakovano, ter da se njegovim posledicam ni bilo mogoče izogniti) morajo biti podani hkrati. Ni torej dovolj, če objektivno odgovorna oseba dokaže, da na potek dogodkov ni mogla vplivati tako, da bi škodo preprečila ("izključnost vzroka") in če dokaže, da se ni mogla izogniti posledicam dejanja oškodovanca. Dokazati mora tudi, da je bilo njegovo dejanje nepričakovano. V sodni praksi (in teoriji) velja enotno stališče, da je izhodišče za presojo nepričakovanosti (kljub besedilu 2. odstavka 177. člena ZOR, ki bi lahko vodilo k stališču, da je za oprostitev odgovornosti odločilno dojemanje in zmožnost konkretnega imetnika nevarne stvari) objektivno in abstraktno (prim. D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, Prva knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 868). Ker konkurenca objektivne in subjektivne odgovornosti le izjemoma pripelje do popolne oprostitve objektivno odgovornega, se tudi nepričakovanost škodnega dogodka presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti. Zato se tu ne sprašujemo, ali je bilo oškodovančevo dejanje pričakovano za konkretnega voznika in v konkretnih okoliščinah, pač pa, ali je bilo pričakovano za posebej skrbnega voznika (merilo skrajne skrbnosti).

Ob takem (objektivnem in abstraktnem) pojmovanju nepričakovanosti oškodovančevega dejanja pa se pokaže, da ta pogoj za oprostitev objektivne odškodninske odgovornosti v konkretnem primeru ni podan. Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu, med katerimi izstopa zlasti kraj in čas nesreče (naselje, neposredna bližina avtobusne postaje, jutranja konica) ter dejstvo, da je bilo dejanje oškodovanca sicer zelo neprevidno, ne pa tudi namerno (tega tožena stranka, ki, kot to izrecno določa 2. odstavek 177. člena ZOR, nosi trditveno in dokazno breme za vse elemente "oprostitvenega dejanskega stanu", sploh ni zatrjevala), po presoji revizijskega sodišča izključujejo nepričakovanost dejanja, kakršno je bilo tožnikovo. V rizično sfero objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sodijo namreč tudi nepremišljena, neprevidna in celo nerazumna ravnanja oškodovancev, skratka ravnanja, ki bi se jim v življenju razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti. Dovolj je, da so taka ravnanja objektivno predvidljiva. To, da pešec v jutranji konici ter v naselju in v neposredni bližini avtobusne postaje prečka cesto, ni nekaj povsem neobičajnega, izrednega, skratka nepričakovanega. Tako dejanje ni objektivno nepričakovano niti tedaj, ko je storjeno v okoliščinah, kot so ugotovljene v konkretnem primeru (tožnik je prišel na vozni pas zavarovanca tožene stranke med vozili, ki so stala v dveh kolonah, kar je zavarovancu bistveno zmanjševalo preglednost, vidljivost je bila takrat zaradi bleščavosti bistveno zmanjšana, tožnik se pri prečkanju prvih dveh prometnih pasov ni ustavil in ni pogledal v desno v smeri križišča, zavarovanec tožene stranke pa ga je lahko zaznal šele tik pred trčenjem, ko je bil od njega oddaljen 1 m do 1,75 m, tako da trčenja nikakor ni mogel preprečiti). Pričakovanost namreč ni isto kot nepreprečljivost ali neizogibnost. Zavarovancu tožene stranke res da ni mogoče očitati krivde za nesrečo (vozil je v mejah dovoljene /in prilagojene/hitrosti, ker pa je tožnik prišel na njegov vozni pas med vozili, ki so stala v dveh kolonah, ga zaradi zmanjšane preglednosti tudi ni mogel pravočasno opaziti) in tudi ne tega, da bi se posledicam tožnikovega dejanja (upoštevaje merilo skrajne skrbnosti) moral izogniti (tožnika je zaznal šele tik pred trčenjem, tako da nesreče nikakor ni mogel preprečiti - ko je prečkal že dve koloni vozil na cestišču, je dobesedno stopil pred avtomobil). Vendar pri objektivni odgovornosti ne gre za to, ali je imetnik nevarne stvari kriv za škodni dogodek (bistvo odgovornosti "ne glede na krivdo" je pač odgovornost ne glede na krivdo), pa tudi neizogibnost (kot ena od predpostavk za oprostitev odgovornosti) sama po sebi še ni dovolj. Če oškodovančevo dejanje ni nepričakovano (pri čemer mora biti kriterij, kdaj je neki dogodek nepričakovan, strog in objektiven - če bi prevladalo ohlapnejše ali subjektivno gledišče, bi bila olajšana zaveza objektivno odgovorne osebe prek razumnih meja, zaradi česar bi bil neposredno prizadet smisel objektivne odgovornosti - prim. D. Jadek Pensa, ibidem, str. 865), tudi ni oprostitve odgovornosti.

Sodišči prve in druge stopnje sta torej zmotno normativno konkretizirali pravni standard nepričakovanosti oškodovančevega dejanja (ter zato opustili obravnavanje višine zneskov tožbenega zahtevka). Ker pa je dejansko stanje glede podlage tožbenega zahtevka popolno ugotovljeno, je smotrna izdaja vmesne sodbe (315. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP; prim. načelno pravno mnenje VS RS, ki je bilo sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 22. in 23.6.1993, Poročilo o sodni praksi VS RS, I/93, str. 43-46).

Objektivno odgovornemu zavarovancu tožene stranke konkurira tožnikova "krivda". S tem pojmom se označuje takšno ravnanje oškodovanca, ki bi se mu v življenju razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti. Imetnik je zato deloma prost odgovornosti, če oškodovanec sam ravna nepazljivo in zato pretrpi škodo (3. odstavek 177. člena ZOR).

Tako je bilo tudi v konkretnem primeru. Tožnik se je lotil prečkanja ceste 15 do 30 m od prehoda za pešce in kljub zmanjšani vidljivosti, tako da je prišel na vozni pas zavarovanca med vozili, ki so stala v dveh kolonah (kar je zavarovancu bistveno zmanjševalo preglednost), za nameček pa se potem, ko je že prečkal dve koloni vozil, ni prepričal, ali je vozišče, po katerem je takrat pripeljal zavarovanec, prazno, zaradi česar je dobesedno stopil pred njegov avtomobil. Pomena tega tožnikovega prispevka k nesreči ne zmanjšuje kaka krivda objektivno odgovornega zavarovanca. Revizijske trditve, ki izpodbijajo ta zaključek sodišč prve in druge stopnje, so neutemeljene. Zavarovančeva hitrost, ki je bila bližja 40 km/h kot najvišje dovoljenim 50 km/h, ni bila previsoka, saj tožnik svojih trditev o previsoki hitrosti ".... ni utemeljil z ustreznimi dokaznimi predlogi oz. z dokaznimi predlogi ovrgel izvedeniško mnenje", ter "... ni uspel dokazati pritožbene trditve, da bi lahko voznik ob nižji hitrosti pred speljevanjem v križišče videl tožnika, ko je s hodnika za pešce začel prečkati vozišče in bi se v tem primeru trčenju lahko izognil ob ugotovljeni temi in gostoti prometa in ob dejstvu, da se je pešec gibal med avtomobili, da je bil torej zakrit" (tako pritožbeno sodišče na 4. strani sodbe). Ob součinkovanju zmanjšane vidljivosti ("v času nezgode je bilo še temno, vozila so vozila s prižganimi žarometi, cesta je bila mokra, v takih pogojih nastane bleščavost" - tako pritožbeno sodišče v 4.alinei na 3. strani sodbe) in zmanjšane preglednosti ("tožnik je prišel na vozni pas zavarovanca tožene stranke med vozili, ki so stala v dveh kolonah, ena kolona je že speljevala naravnost v smer Ločne, kolona za zavijanje v levo proti centru mesta pa je še stala; tako stanje vozil na konkretnem vozišču bistveno zmanjšuje preglednost vozniku, ki vozi s smeri L." - tako pritožno sodišče v 2. in 3. alinei na 3. strani sodbe) zavarovancu tožene stranke tudi ni mogoče očitati, da "če bi bil primerno pazljiv in spremljal kompletno situacijo v prometu ..., bi lahko... že pred speljevanjem v križišče videl tožnika, ko je s hodnika za pešce začel prečkati vozišče ..." (tako tožnik na 3. strani revizije). Ob tehtanju teže tožnikovega ravnanja v razmerju do povečane nevarnosti, ki jo predstavlja avtomobil kot nevarna stvar, se pokaže, da je treba zavarovanca tožene stranke (in s tem toženo stranko) oprostiti za 70% odgovornosti (3. odstavek 177. člena ZOR).

Revizijsko sodišče je tako reviziji delno ugodilo in sodbo druge stopnje spremenilo tako, da se tožnikovi pritožbi delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o podlagi tožbenih zahtevkov z vmesno sodbo delno spremeni tako, da se ugotovi, da je podlaga v tej zadevi uveljavljanih tožbenih zahtevkov utemeljena v obsegu 30% (1. odstavek 380. člena ZPP), v preostalem delu (glede podlage v tej zadevi uveljavljanih tožbenih zahtevkov za preostalih 70%) pa se tožnikova pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (378. člen ZPP). Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka pa se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljni postopek.

Ker bo končen uspeh strank znan šele ob koncu postopka, je odločitev o revizijskih stroških pridržana za končno odločbo.