Jedro

Po presoji revizijskega sodišča je potrebno pri obravnavanju vprašanja pravočasnosti tožnikove zahteve za odkup stanovanja upoštevati določbe spremenjenega 125. člena SZ, zlasti določbe 5. odstavka navedenega člena, ki ne omejuje pravice do odkupa stanovanja le na stanovanja iz 2. odstavka 113. člena SZ (stanovanja in stanovanjske hiše, ki so na podlagi predpisov o podržavljenju, navedenih v 3. in 4. členu zakona o denacionalizaciji, postale splošno ljudsko premoženje), ampak govori o "vseh razpoložljivih zasedenih in nezasedenih stanovanjih", katerih lastnik je zavezanec. Mednje zato sodijo tudi druga, še ne privatizirana stanovanja, ki so v lasti zavezanca za vrnitev podržavljenih stanovanj in v katerih prebivajo prejšnji imetniki stanovanjske pravice, sedaj najemniki, ki niso odkupili stanovanj v prvotnem roku iz 123. člena SZ, čeprav so to pravico po 117. členu SZ imeli. Določbe o novem roku 4 mesecev za odkup uvajajo rešitev, ki naj pravna položaja obeh kategorij imetnikov spravi v ravnotežje. S to določbo SZ torej enim omogoča nadomestni odkup, drugim pa naknadni odkup. Ker je torej novela SZ določila nov rok za odkup stanovanj po privatizacijskih pogojih tudi tistim prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, ki ne stanujejo v stanovanjih, ki so predmet denacionalizacije, so pa v lasti denacionalizacijskih zavezancev (med njimi so tudi občine, torej tudi tožena stranka), je s tem tudi tožnik dobil ponovno pravico zahtevati odkup spornega stanovanja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala, da ji mora tožena stranka pod pogoji iz stanovanjskega zakona prodati stanovanje v zgradbi S., P. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 12.230,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka je vložila zahtevo za odkup stanovanja dne 23.10.1993 pri D.I., ki je bil takrat zemljiškoknjižni lastnik objekta, v katerem je stanovanje. Če ta res ni bil zavezanec za prodajo stanovanja, bi moral zahtevo za odkup posredovati lastniku. Tak postopek narekujejo določbe 5., 25. in 66. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Zato je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da za odstop zahteve za prodajo lastniku ni nobene pravne podlage. Nobenega dvoma pa ne more biti, da je bila zahteva za odkup vložena znotraj roka, ki ga določa 123. člen stanovanjskega zakona. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). V čem naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka, tožeča stranka v reviziji ni navedla. V kolikor se na ta revizijski razlog nanašajo revizijske trditve, da bi moralo sodišče pri obravnavanju zadeve upoštevati določbe zakona o splošnem upravnem postopku, pa te niso utemeljene. Vprašanja v kakšnem roku, na kakšen način in pri kom je potrebno vložiti zahtevo za prodajo stanovanja, so namreč urejena v stanovanjskem zakonu - Ur. l. RS, št. 18/91. Zato niso utemeljeni revizijski očitki, da sta odločitvi sodišč druge in prve stopnje napačni zato, ker sodišči nista upoštevali določb zakona o splošnem upravnem postopku.

Podan pa je v reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar pa ne iz razlogov, ki jih navaja revizija. Sodišči druge in prve stopnje namreč pri obravnavanju zadeve nista upoštevali, da je bil SZ noveliran - Ur.l.RS, št. 21/94. Spremembe zakona so res začele veljati 7.5.1994, tedaj šele potem, ko je bila tožba dne 8.4.1994 že vložena, vendar pa prej, predno je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke obravnavan in predno je bila izdana sodba v postopku pred sodiščem prve stopnje (dne 10.6.1994). Zato v obravnavanem primeru uporaba spremenjenih določb SZ ni izključena. Po presoji revizijskega sodišča je potrebno pri obravnavanju vprašanja pravočasnosti tožnikove zahteve za odkup stanovanja upoštevati določbe spremenjenega 125. člena SZ, zlasti določbe 5. odstavka navedenega člena, ki ne omejuje pravice do odkupa stanovanja le na stanovanja iz 2. odstavka 113. člena SZ (stanovanja in stanovanjske hiše, ki so na podlagi predpisov o podržavljenju, navedenih v 3. in 4. členu zakona o denacionalizaciji, postale splošno ljudsko premoženje), ampak govori o "vseh razpoložljivih zasedenih in nezasedenih stanovanjih", katerih lastnik je zavezanec. Mednje zato sodijo tudi druga, še ne privatizirana stanovanja, ki so v lasti zavezanca za vrnitev podržavljenih stanovanj in v katerih prebivajo prejšnji imetniki stanovanjske pravice, sedaj najemniki, ki niso odkupili stanovanj v prvotnem roku iz 123. člena SZ, čeprav so to pravico po 117. členu SZ imeli. Določbe o novem roku 4 mesecev za odkup uvajajo rešitev, ki naj pravna položaja obeh kategorij imetnikov spravi v ravnotežje. S to določbo SZ torej enim omogoča nadomestni odkup, drugim pa naknadni odkup.

Ker je torej novela SZ določila nov rok za odkup stanovanj po privatizacijskih pogojih tudi tistim prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, ki ne stanujejo v stanovanjih, ki so predmet denacionalizacije, so pa v lasti denacionalizacijskih zavezancev (med njimi so tudi občine, torej tudi tožena stranka), je s tem tudi tožnik dobil ponovno pravico zahtevati odkup spornega stanovanja.

Zaradi neupoštevanja navedenih sprememb SZ v dosedanjem postopku niso bila ugotavljana vsa dejstva, ki so pravnoodločilna za odločitev o tožbenem zahtevku. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje novo sojenje (2. odstavek 395. člena ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker tožeča stranka, ki je z revizijo uspela, povrnitve teh stroškov ni zahtevala.