Jedro

Od obračunane glavnice, ki predstavlja obračun obresti je moč zahtevati plačilo zamudnih obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sklep o izvršbi, opr. št. V Ig 522/96 z dne 26.3.1996 v 1. točki izreka razveljavi za plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 3.663.928,80 SIT za čas od 30.11.1995 do 18.3.1996 ter se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Na podlagi določbe 1. odst. 498. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi uporabilo določbe ZPP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90).

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, tako da je sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka (za plačilo 19.832.048,34 SIT z zamudnimi obrestmi) in v 3. točki izreka (za plačilo 198.820,00 SIT izvršilnih stroškov). Sklenilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v višini 934.140,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je (le) delno utemeljena.

Tožeča stranka toži (med drugim) na plačilo obračunanih obresti v znesku 3.663.928,80 SIT, pri čemer od obračunane glavnice zahteva plačilo zamudnih obresti. Po določbi 2. odst. 279. člena ZOR je mogoče od tako obračunane glavnice zahtevati plačilo zamudnih obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.

Predlog za izvršbo je bil vložen dne 19.3.1996. Šele od tega dne dalje gredo torej tožeči stranki zamudne obresti od zneska 3.663.928,80 SIT. Ker gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (pritožnica tega ni izrecno uveljavljala), je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeniti (4. točka 373. člena ZPP).

Pritožnica nima prav, ko uveljavlja, da je prvostopno sodišče premalo natančno izvedlo dokazni postopek, češ da naj bi zališalo le "lastnike" obeh strank, ne pa tudi druge, ki bi lahko pojasnili še druge okoliščine posla. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji predlagala le še zaslišanje delavke tožene stranke S. P. Izpovedala naj bi o tem, da "so dobropisi iz ustnega dogovora med strankama evidentirani v njeni poslovni knjigi." Ker je tožena stranka obenem z dokaznim predlogom povedala, da dopise lahko predloži sodišču, je očitno, da zaslišanje navedene priče sploh ni bilo potrebno.

Pač pa je prvostopno sodišče zaslišalo kot pričo O. F., direktorja tožene stranke. Ta je povedal le, da sporni računi res niso bili poravnani zaradi tega, ker je tožeča stranka šikanirala toženo stranko in je prodajala isto blago kupcem po nižjih cenah ter še, da je tožeči stranki poslal predlog za dobropis, "vendar iz vsega ni bilo nič." Iz njegove izpovedi je tako mogoče zaključiti, da ni bil dosežen nikakršen dogovor med pravdnima strankama, ki bi spreminjal že prej dogovorjene plačilne pogoje za dobavljene žarnice, na podlagi katerih je tožeča stranka tudi izstavila račune, ki so podlaga predlogu za izvršbo.

Zaslišani O. F. je na zadnjem naroku za glavno obravnavo vložil v spis posebno izjavo, v kateri opisuje potek poslovnega razmerja med obema strankama. Izjava sama po sebi nima dokazne moči, saj njene vsebine ni ponovil, ko je bil zaslišan kot priča. Iz njene vsebine bi bilo mogoče sklepati le, da tožena stranka postavlja trditve, ki kažejo na to, da je tožeča stranka s svojim nelojalnim ravnanjem na trgu toženi stranki povzročila škodo. Svoj morebiten odškodninski zahtevek (če bi bil dokazan) bi lahko tožena stranka uporabila kot obrambno sredstvo v tem gospodarskem sporu le, če bi ga uveljavljala v pobot vtoževani terjatvi. Tega pa ni storila. Prvostopno sodišče je zato ravnalo pravilno, ker se z odškodninskim zahtevkom tožene stranke ni ukvarjalo.

Ker se je izkazalo, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (368. člena ZPP).