Jedro

191. člen OZ določa, da tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je to pravico pridržal ali če je plačal, da bi se izognil sili. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da sta tožnika plačala tisto, kar sta se s toženko s pogodbo dogovorila. Ker je bilo ugotovljeno, da dogovor o višini kupnine ni ničen, sta tožnika s tem, ko sta plačala dogovorjeni znesek, izpolnila sprejeto pogodbeno obveznost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita sami stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožnika sta zoper toženko vložila tožbo, s katero sta zahtevala: ugotovitev, da sta nični določbi prodajnih pogodb za dve stanovanji, ki sta bili sklenjeni 12.7.2007, in sicer v delu, kjer je določena kupnina v višini nad zneskom 23.770,46 EUR; spremembo teh določb prodajnih pogodb tako, da se kupnina zniža v vsaki pogodbi na 23.770,46 EUR; plačilo zneska 27.519,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.8.2007 do plačila.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 2.259,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da imata prodajni pogodbi z dne 12.7.2007 pravno naravo pogodbe o poravnavi. Med strankama sklenjena pogodba o leasingu z dne 19.6.2002 je prenehala veljati 16.2.2004, zato pri kupnini v prodajnih pogodbah z dne 12.7.2007 ne gre za predčasen odkup predmeta pogodbe po 23. členu pogodbe o leasingu. Kupnina v prodajnih pogodbah z dne 12.7.2007 je bila dogovorjena znotraj določb 5. in 6. odstavka 50. člena pogodbe o leasingu. Tožnika sta bila z višino kupnine seznanjena in poravnave ne moreta izpodbijati, prav tako ne moreta zahtevati nazaj že plačane kupnine. Kupnina v prodajnih pogodbah tudi ni oderuška.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v zakonu predvidene pritožbene razloge. Primarno predlaga razveljavitev sodbe, podrejeno pa njeno spremembo in ugoditev tožbenemu zahtevku. V primeru razveljavitve sodbe predlaga vrnitev zadeve drugemu sodniku prvostopenjskega sodišča. V obrazložitvi pritožbe opozarja, da tožena stranka pri določitvi kupnine v prodajnih pogodbah z dne 12.7.2007 ni v ničemer popustila. Pogodbama manjka bistven element potreben za poravnavo, to je medsebojno popuščanje. Z uporabo termina „predčasni zaključek leasing razmerja“, se tožena stranka ni odrekla nobeni svoji pravici ali zahtevku ali odpustila tožnikoma izpolnitev kakšne njune obveznosti. Razen tega sta se pravdni stranki ne glede na predhodno odpoved pogodbe o leasingu vendarle dogovorili za predčasen odkup predmeta leasinga, kar izhaja tako iz določb obeh prodajnih pogodb, kakor tudi iz več dopisov. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka termin „predčasen zaključek leasing razmerja“ uporabljala v interesu tožnikov, da bi pridobila kreditna sredstva za poplačilo leasinga. Tožena stranka tudi ni odlašala z izselitvijo tožnikov do končnega obračuna in poplačila, saj je sprožila dva sodna postopka (pravdnega in pozneje izvršilnega), razen tega pa po končnem obračunu in poplačilu tožena stranka ni bila več upravičena do zahtevka za izselitev tožnikov. S tem, ko tožena stranka ni obračunala stroškov predčasnega zaključka leasinga, ni v ničemer popustila, saj je namesto stroškov predčasnega zaključka leasinga v višini 792,00 EUR tožeči stranki zaračunala terjatev v skupni višini 27.519,09 EUR, s čimer sta tožnika preplačala znesek za 97,20 % in tako preplačilo ne ustreza standardu „vzajemnega popuščanja“. Nadalje nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da gre za poravnavo, ker tožena stranka ni obračunala zakonskih zamudnih obresti od zapadle glavnice v višini 41.635,02 EUR od 19.2.2004 do dneva plačila ampak le zakonske zamudne obresti od zapadlih odškodnin. Nadalje tožeča stranka navaja, da je tožena stranka tožnikoma neupravičeno zaračunala odškodnino oziroma uporabnino v znesku 18.741,00 EUR. Sodišče je zmotno presodilo pomen sodne poravnave z dne 1.12.2005. Tožena stranka bi bila upravičena do plačila odškodnine le v primeru, če se s tožnikoma ne bi dogovorila za predčasen odkup po 23. členu pogodbe o leasingu. Tožena stranka je neupravičeno kumulirala zahtevka iz 23. člena te pogodbe in 6. odstavka 50. člena iste pogodbe. Tudi sicer tožena stranka ni upravičena do odškodnine, saj ni izpolnjena temeljna predpostavka odškodninske odgovornosti, to je nastanek škode. Toženi stranki zaradi uporabe nepremičnine po odpovedi pogodbe o leasingu ni nastala nobena škoda. Določitev pogodbene kazni v korist podjetja se šteje kot nepošten pogodbeni pogoj, ki je po 23. in 24. členu Zakona o varstvu potrošnikov ničen. Tožena stranka je tožnikoma neupravičeno zaračunala zamudne obresti, saj v 6. odstavku 50. člena pogodbe o leasingu ni določena zapadlost odškodnin in tudi ne obveznost plačila zamudnih obresti v primeru zamude. Tožnika se z višino kupnine nista mogla strinjati. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je sklicevanje na določbo 191. člena Obligacijskega zakonika neutemeljeno. Napačen je tudi zaključek, da v kupnih pogodbah ni elementov oderuštva.

Tožena stranka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na zatrjevana dejstva in uveljavljani tožbeni zahtevek materialno pravo uporabilo pravilno in tudi pravilno ter popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so odločilnega pomena.

Po določbi 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je nična tista pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična sama pogodba, če lahko pogodba obstane brez ničnega določila (1. odstavek 88. člena OZ). Po določbi 119. člena OZ gre za oderuško in s tem nično pogodbo, če ena od pogodbenih strank izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sama dala ali storila ali se zavezala dati ali storiti drugemu. Predpostavke za spremembo pogodbe so določene v 1. odstavku 112. člena OZ: če nastanejo po sklenitvi pogodbe okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je, lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, oziroma stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin ne more uresničiti namena pogodbe, zahteva razvezo pogodbe. V 4. odstavku istega člena pa je določeno, da se pogodba ne razveže, če druga stranka ponudi ali privoli, da se ustrezni pogodbeni pogoji pravično spremenijo.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da je Pogodba o leasingu (v nadaljevanju Pogodba), ki sta jo pravdni stranki sklenili 19.6.2002, prenehala veljati in se zato tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na določbo 23. člena, s katero sta stranki predvideli možnost predčasnega odkupa predmeta leasinga. Pravdni stranki sta v 50. členu Pogodbe uredili pravice in obveznosti pogodbenih strank v primeru njenega prenehanja. Sodišče prve stopnje je v okviru tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti določb prodajnih pogodb za kupnino nad zneskom 23.770,46 EUR preverjalo tudi skladnost kupnine z dogovorom iz Pogodbe ter ugotovilo, da je znesek kupnine nižji od v 50. členu dogovorjene možnosti. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da imata prodajni pogodbi z dne 12.7.2007 vsebujeta elemente pogodbe o poravnavi, ki je urejena v določbah 1050. do 1059. člena OZ. V utemeljitev sprejetega materialnopravnega zaključka je sodišče prve stopnje navedlo pravilne razloge, ki jih pritožbene navedbe ne izključujejo. Pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka niti v pravilnost sprejetega zaključka, da sta tožnika od prenehanja Pogodbe imela stanovanje v protipravni posesti, ki je dne 1.12.2005 sklenjena sodna poravnava (B3) ni izničila. Tožnika sta se s to poravnavo zavezala, da stanovanje izpraznita najkasneje do 15.3.2006, česar nesporno nista izpolnila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dogovorjena kupnina iz prodajnih pogodb z dne 12.7.2007 nižja od zneska, za katerega sta se pravdni stranki dogovorili v 50. členu Pogodbe. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem in razlogi sodišča prve stopnje zaradi katerih ni mogoče upoštevati 8. alineje 3. odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov. Pred podpisom prodajnih pogodb sta bila tožnika seznanjena z višino svoje obveznosti in sta nanjo s podpisom pogodb tudi pristala. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi in presojo sodišča prve stopnje, da prodajnih pogodb z dne 12.7.2007 ni mogoče opredeliti za oderuški.

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da ni podan nobeden od razlogov, ki bi utemeljeval zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodb z dne 12.7.2007 v delu, s katerim je bila med strankama dogovorjena kupnina, ki presega znesek 23.770,47 EUR. Podane tudi niso okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugoditi zahtevku za spremembo tega dela pogodbe.

191. člen OZ določa, da tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je to pravico pridržal ali če je plačal, da bi se izognil sili. Citirana določba je umeščena v poglavje o neupravičeni pridobitvi. Ta določba predpostavlja plačilo brez pravne podlage. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da sta tožnika plačala tisto, kar sta se s toženko s pogodbo dogovorila. Ker je bilo ugotovljeno, da dogovor o višini kupnine ni ničen, sta tožnika s tem, ko sta plačala dogovorjeni znesek izpolnila sprejeto pogodbeno obveznost. Podlaga iz 191. člena OZ za zahtevek na povračilo plačanega ni izkazana, ne glede na dopis tožnikov naslovljen na toženko, s katerim sta si pridržala pravico zneske zahtevati nazaj (A7).

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne tisti, na katerih obstoj mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala sama nositi nastale ji pritožbene stroške (1. odstavek 165. v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbene stroške pa bo morala sama nositi tudi tožena stranka, saj pritožbeno sodišče ocenjuje, da niso bili potrebni (1. odstavek 155. člena ZPP).