Jedro

Za presojo zakonitosti obravnavane odločbe urbanistične inšpekcije je bistveno, da tožnik v času izdaje inšpekcijske odločbe za izvedeni poseg v prostor ni imel ustreznega upravnega dovoljenja. Zato na odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati lokacijsko dovoljenje za legalizacijo spornega objekta, ki je bilo izdano med tem upravnim sporom, saj se zakonitost izrečenega urbanističnega ukrepa presoja glede na pravno in dejansko stanje v času izdaje prvostopne odločbe. Že sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da je postopek pridobivanja dovoljenj ločen od obravnavanega postopka. Med upravnim sporom pridobljeno lokacijsko dovoljenje pa bo lahko podlaga za ustavitev inšpekcijskega postopka, če bodo za to izpolnjeni pogoji po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.9.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo urbanistične inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote L. z dne 16.6.2000, s katero je bilo tožniku kot investitorju naloženo, da mora v 120 dneh po prejemu odločbe na zemljišču s parc. št. 543/3 in 548/11 k.o. Z. odstraniti stanovanjsko zidano hišo tlorisnih dimenzij 10,25 m x 11,00 m, vertikalnih gabaritov K+VP+M, streha dvokapnica naklona 28 stopinj in pritlični zidan vhod dimenzij 1,90 m x 2,70 m, in zidan prizidek na severni strani objekta tlorisnih dimenzij 2,30 m x 11,00 m, višine kapi 4,20 m, krit z enokapno streho naklona 28 stopinj, ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. Za navedena objekta velja prepoved uporabe. Tožniku je bilo nadalje naloženo, da če ne bo opravil naloženega dejanja, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške; pritožba zoper odločbo pa ne zadrži izvršitve.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da je iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov razvidno, da je bilo ob inšpekcijskem ogledu dne 28.4.2000 ugotovljeno, da je tožnik na zemljišču, parc. št. 543/3 in 548/11 k.o. Z. zgradil stanovanjsko hišo, za navedeni poseg pa ni pridobil ustreznega upravnega dovoljenja. Tožnik, ki je bil pri ogledu prisoten, se je deklariral za investitorja in tudi sam izjavil, da za poseg nima upravnih dovoljenj. Ugovori, ki se nanašajo na parc. št. 548/11 so neutemeljeni, saj je tožnik tožbi sam predložil načrt obstoječega stanja iz lokacijske dokumentacije, iz katerega je razvidno, da je bilo poseženo tudi na navedeno parcelo. Po 73. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS št. 26/90, 3/91, 18/93, 47/93, 71/93, 29/95 in 44/97 v nadaljevanju: ZUN) je investitor tisti, ki je prvenstveno zavezan k sanaciji posega v prostor, in le če tega ni mogoče odkriti, lastnik oziroma upravljalec zemljišča, zato je tožena stranka ob ugotovitvi investitorja pravilno uporabila materialno pravo. Postopek legalizacije je ločen od obravnavanega inšpekcijskega postopka, zato ne vpliva na odločitev v tem upravnem sporu, lahko pa je razlog za morebitno odložitev prisilne izvršitve. Tožbene navedbe o napačno ugotovljenem dejanskem stanju glede vzpostavitve prejšnjega stanja niso utemeljene. Merilo za odreditev ukrepa namreč ni primernost in ustreznost glede na osebo investitorja in naravo posega. Sanacije v obliki legalizacije spornih posegov pa ZUN ne predvideva. Urbanistični inšpektor namreč po 2. odstavku 73. člena ZUN odredi zavezancu pridobitev dovoljenja za sanacijo, če sama sanacija iz 1. odstavka istega člena predstavlja poseg v prostor.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in odločitev spremeni tako, da tožbi ugodi. Upravni organ prve stopnje je napačno in nepopolno ugotovil dejansko stanje. Gradnje na parc. št. 543/3 so bile izvršene v skladu z veljavnimi zakoni. Ker ni lastnik parc. št. 548/11, ni nikoli gradil na tej parceli, saj bi s tem posegel v lastninsko pravico drugih lastnikov. Ker je obravnavana stanovanjska hiša vpisana v zemljiško knjigo, je popolnoma nerazumljivo, da bi sedaj na podlagi odločbe inšpektorata moral odstraniti hišo, ki je popolnoma legalno zgrajena. Urbanistična inšpekcija je v obrazložitvi svoje odločbe je navedla, da za izvedeni poseg v prostor ni bilo izdano dovoljenje po 62. členu ZUN. Ta določba se nanaša na dovolitev priglašenih del, iz izreka sporne odločbe pa je razvidno, da gre za objekt, za katerega je po ZUN treba pridobiti lokacijsko dovoljenje. Po izgradnji stanovanjske hiše, za katero je že pridobil lokacijsko in gradbeno dovoljenje, tožnik ni opravljal nobenih del niti posegov v prostor. ZUN v 73. členu dopušča alternativno možnost ukrepanja, to je, da se izreče odstranitev objekta ali pa zavezancu odredi pridobitev dovoljenja za poseg v prostor. V danem primeru vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča, ker hiša leži v urejenem in strnjenem okolju, ki je zgrajeno v skladu s prostorsko izvedbenim aktom, z urejenim prometnim, vodovodnim, energetskim in kanalizacijskem omrežjem. Odstranitev objekta bi ogrozila njegovo eksistenco in eksistenco njegove družine ter povzročila škodo celotni okolici. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na ugotovitve urbanističnega inšpektorja, da sanacija ni možna, saj je Upravna enota L. izdala lokacijsko dovoljenje, s katerim dopušča legalizacijo spornih objektov, s čimer potrjuje tožnikovo stališče, da bi mu morali naložiti legalizacijo in ne odstranitev spornega objekta.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Sporni urbanistični ukrep je izrečen po 1. odstavku 73. člena ZUN. Ta določa, da če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, organ urbanistične inšpekcije odredi, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Za presojo zakonitosti obravnavane odločbe urbanistične inšpekcije je bistveno, da tožnik v času izdaje inšpekcijske odločbe za izvedeni poseg v prostor ni imel ustreznega upravnega dovoljenja. Zato na odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati lokacijsko dovoljenje z dne 8.5.2002, za legalizacijo tožnikovega stanovanjskega objekta s prizidki na zemljišču s parc. št. 543/ in 548/11 k.o. Z., ki je bilo izdano med upravnim sporom, saj se zakonitost izrečenega urbanističnega ukrepa presoja glede na pravno in dejansko stanje v času izdaje prvostopne odločbe. Že sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da je postopek pridobivanja dovoljenj ločen od obravnavanega postopka. Med upravnim sporom pridobljeno lokacijsko dovoljenje pa bo lahko podlaga za ustavitev inšpekcijskega postopka, če bodo za to izpolnjeni pogoji po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000, 52/2002 in 73/2004, ZUP). Glede na navedeno pa tudi pritožbeni ugovor, da se urbanistični inšpektor v obrazložitvi svoje odločbe neutemeljeno sklicuje na 62. člen ZUN, ki se nanaša na priglasitev del, na odločitev v stvari ne more vplivati.

Po 1. odstavku 73. člena ZUN je odstranitev nedovoljenega posega v prostor obveznost investitorja ne glede na to, ali je ta tudi lastnik zemljišča, na katerem je bil izvršen poseg. Če investitorja ni mogoče odkriti, ta obveznost zadane samega lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Tožeča stranka ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da ni lastnik parc. št. 548/11 ter, da zato ni nikoli gradil na omenjeni parceli, saj v obravnavani zadevi ni sporno, na kateri objekt se ukrep nanaša, da pa je prav tožnik investitor spornega objekta izhaja iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 28.4.2000, ki ga je tožnik lastnoročno podpisal. Ta zapisnik, ki je javna listina, je med predloženimi spisi. Po 169. členu ZUP pa javna listina dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Dokazovanje nasprotnega je breme stranke, ki izpodbija resničnost v javni listini potrjenih dejstev.

Neutemeljena je tudi trditev, da bi organ urbanistične inšpekcije v obravnavani zadevi moral tožniku naložiti pridobitev ustreznega upravnega dovoljenja. Samo v primeru, če vzpostavitev v prejšnje stanje po 1. odstavku 73. člena ZUN ni možna, odredi inšpektor sanacijo posega v prostor. Kadar pa tako odrejena sanacija predstavlja poseg v prostor, inšpektor po 2. odstavku 73. člena ZUN odredi pridobitev ustreznega dovoljenja za poseg v prostor. Ker v obravnavani zadevi ne gre za sanacijo po 1. odstavku 73. člena ZUN, za izrek ukrepa po določbi 2. odstavka 73. člena ZUN tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo nobene podlage, zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ker razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.