Jedro

Iz istega škodnega dogodka izvirajoče posledice ni mogoče dvakrat ali večkrat upoštevati kot okoliščine ob odmeri za nepremoženjsko škodo - torej hkrati ob odmeri odškodnine za dve ali več izmed relativno samostojnih oblik pravno priznane nepremoženjske škode. To pa ne izključuje t.i. prehajanja ene oblike nepremoženjske škode v drugo obliko ob sicer identičnem vzroku za njen nastanek; vendar ko pride do takega prehoda, je končana posledica upoštevana spet le pri odmeri odškodnine za transformirano obliko nastale nepremoženjske škode.

Za spremembo ustaljene sodne prakse, ki vrhovno sodišče veže, mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, saj bi sicer prišlo do neenakega obravnavanja oškodovancev. Dolgoletne sodne prakse ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo plačilo 2,319.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov in datumov dalje, kot je to navedeno v izreku prvostopne sodbe. Navedeni znesek predstavlja vsoto tožniku priznanih odškodnin za posamične od ugotovljenih oblik nastale mu nepremoženjske in premoženjske škode v prometni nesreči z dne 25.12.1996, povzročeni po izključni krivdi zavarovanca tožene stranke - in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1,000.000 SIT (od zahtevanih 1,550.000 SIT), za strah v višini 300.000 SIT (od zahtevanih 450.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 1,000.000 SIT (od zahtevanih 1,750.000 SIT) ter za premoženjsko škodo v celotnem terjanem znesku 19.000 SIT. Zahtevek v delu za plačilo višjega zneska odškodnine (to je za znesek 1,450.000 SIT) in v delu za plačilo zakonskih zamudnih obresti od terjanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 26.11.1997 do 22.10.2001 je sodišče prve stopnje zavrnilo. Upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo tudi plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 506.017 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v obsegu, razvidnem iz izreka prvostopne sodbe (s sklepom pa tožnika oprostilo plačila sodnih taks).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper zavrnilni del prvostopne sodbe zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (na podlagi njegove pritožbe je delno poseglo le v stroškovno odločitev), delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in tožniku na prvi stopnji prisojeno odškodnino znižalo za 500.000 SIT - torej na 1,819.000 SIT s pripadki.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija celotni zavrnilni del pravnomočne sodbe - to je za znesek 1,950.000 SIT zavrnjene odškodnine za nepremoženjsko škodo ter glede zakonskih zamudnih obresti od terjanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 26.11.1997 do 22.10.2001 - pri čemer uveljavlja kot revizijski razlog zmotno uporabo materialnega prava. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morale biti po njegovem mnenju prisojene odškodnine v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine graja stališče sodišča druge stopnje, ki je za to obliko nepremoženjske škode tožniku na prvi stopnji prisojeno odškodnino celo znižalo za 500.000 SIT z obrazložitvijo, da je sodišče prve stopnje tožnikove sedanje glavobole upoštevalo pri odmeri odškodnine za njegove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po logiki sodišča druge stopnje se torej sedanji glavoboli lahko upoštevajo pri odmeri odškodnine za le eno od oblik nepremoženjske škode. Takšno stališče pa je zmotno, saj negira v pravni teoriji in v sodni praksi že zdavnaj poenotena naziranja o tem, da se različne oblike nepremoženjske škode ob istem vzroku zanje medsebojno ne izključujejo ter o možnosti prehajanja ene oblike nepremoženjske škode v drugo obliko. Tožnik v oporo prepričanju o prenizko mu odmerjeni odškodnini za telesne bolečine nato še izčrpno ponavlja prestane poškodbe in z zdravljenjem povezane nevšečnosti, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do celotne zahtevane odškodnine za to obliko nepremoženjske škode in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri (ali sploh ne) upoštevali ter tudi s tem zmotno uporabili materialno pravo. Ob odmeri odškodnine za strah pa sta sodišči prve in druge stopnje po mnenju tožnika očitno spregledali, da je šlo za izredno dramatičen dogodek, saj se je njegovo vozilo prevračalo po obcestni brežini in se prevrnilo na tožnikovo hčerko, ki jo je tožnik rešil izpod avtomobila z lastnoročnim premikom vozila, neustrezno pa je bil ovrednoten tudi t.i. sekundarni strah za izid zdravljenja, ki ga je tožnik prestajal več mesecev. Takšno dejansko stanje pa upravičuje tožnika po njegovem mnenju do odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v celotnem terjanem znesku. Enako velja tudi glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar tožnik spet utemeljuje v reviziji s podrobnim ponavljanjem vseh prikrajšanj na različnih področjih njegove življenjske aktivnosti, ki jih pripisuje v škodnem dogodku pretrpljenim poškodbam. Tožnik končno v reviziji obširno graja še odločitev o zavrnitvi njegovega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 26.11.1997 do 22.10.2001. Tožnik je prepričan, da je vrhovno sodišče z načelnim pravnim mnenjem, po katerem tečejo zamudne obresti v višini zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanje za temeljno obrestno mero, šele od 1.1.2002 dalje, postavilo v neenakopraven položaj vse oškodovance, katerih terjatev je zapadla v plačilo pred 1.1.2002. Za določitev tega datuma kot mejnega ne vidi tožnik nobenega razloga, saj se po 1.1.2002 veljavna zakonodaja vsebinsko v ničemer ne razlikuje od pred tem datumom veljavne, neprepričljiva pa je tudi argumentacija, da mora sprememba sodne prakse veljati za vse oškodovance enako. Vsak oškodovanec je imel možnost zahtevati plačilo zamudnih obresti za ves čas dolžnikove zamude s plačilom odškodnine in bi zato bilo nepravično, če bi tudi oškodovanci, ki so postavili utemeljen zahtevek, ostali brez zamudnih obresti zgolj zato, ker drugi oškodovanci takšnega zahtevka niso postavili. Prepozno sprejeto stališče vrhovnega sodišča je sicer razumno, vendar diskriminatorno za čas pred 1.1.2002. Neizpodbitno dejstvo je, da je tožena stranka obračala tožnikov denar od 26.11.1997 do 22.10.2001. Tožnik v to ni privolil in zahteva, da dobi plačano nadomestilo za uporabo njegovega denarja. Sledeč misli iz načelnega pravn ega mnenja, sprejetega v juniju 2002, je tožnik izračunal, da bi znašale zamudne obresti v višini zakonskih zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero od prisojenega mu zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo kar 1,762.752 SIT. Tolikšen znesek bi torej morala tožena stranka plačati tožniku za uporabo njegovega kapitala in zato želi vedeti, zakaj je lahko spričo odločitve sodišč prve in druge stopnje nesankcionirano uporabljala tožnikov denar domala štiri leta. Tožnik predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo drugostopne sodbe - to je na način, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ni mogoče pritrditi tožnikovemu očitku o prenizko mu prisojeni odškodnini za telesne bolečine, ki ga utemeljuje z mnenjem, da upoštevanje glavobolov že pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne predstavlja ovire za upoštevanje glavobolov tudi pri odmeri odškodnine za telesne bolečine. V nobenem primeru namreč ni mogoče iz istega škodnega dogodka izvirajoče posledice dvakrat ali večkrat upoštevati kot okoliščine ob odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo - torej hkrati ob odmeri odškodnine za dve ali več izmed relativno samostojnih oblik pravno priznane nepremoženjske škode (primer v praksi znanega pojava, poimenovanega kot "zidanje zahtevkov"). To pa seveda ne izključuje v reviziji omenjane možnosti t.i. prehajanja ene oblike nepremoženjske škode v drugo obliko ob sicer identičnem vzroku ze njen nastanek; vendar ko pride do takega prehoda, je končna posledica upoštevna spet le pri odmeri odškodnine za transformirano obliko nastale nepremoženjske škode. Prav tak primer je ravno obravnavan, saj iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP), oprtih na mnenje izvedenca, izhaja, da je tožnikovo poškodbo spremljal glavobol, ki je bil v začetku intenzivnejši približno mesec dni, nato pa se je spreminjal v občasni glavobol, ki "še sedaj persistira v duševnih naporih." Zato je drugostopno upoštevanje tako ugotovljene sedanje posledice le ob odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti materialnopravno pravilno, tožnikovo zavzemanje za ponovno upoštevanje iste posledice tudi ob odmeri odškodnine za še eno izmed oblik nepremoženjske škode (za telesne bolečine) pa neutemeljeno. Podobno velja tudi glede tožnikovega zavzemanja za višjo odškodnino iz naslova telesnih bolečin zaradi "boleče in omejene" gibljivosti desnega ramenskega sklepa, pri čemer revizijske trditve o dnevnih bolečinah ob slehernem obremenjevanju desne roke s prenašanjem ali dvigovanjem bremen in s hitrimi gibi ter ob vremenskih spremembah nimajo opore v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, po katerih je bila ugotovljena bolečnost v sprednjem delu ramenskega sklepa le na direkten pritisk, medtem ko je bila ugotovljena nekoliko omejena gibljivost desnega ramenskega sklepa (ob hkrati ugotovljeni popolni pasivni gibljivosti vrtenja v desnem ramenskem sklepu) upoštevana ob odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zvišanja tožniku prisojene odškodnine za telesne bolečine pa ne terja niti njegovo revizijsko sklicevanje na nevšečnosti, ki so spremljale zdravljenje poškodb, diagnosticiranih kot udarnine (desnega prsnega koša, desne lopatice in desne nadlahti) in lažji pretres možganov (ki je bil ocenjen kot vzrok za ugotovljene nevšečnosti z le polovičnim deležem spričo že pred škodnim dogodkom prestanega pretresa množganov v letu 1969). Sodišče druge stopnje je namreč pravilno upoštevalo, da zdravljenje tožnikovih poškodb ni terjalo domala nobenih zdravniških posegov. Svetovano mu je bilo mirovanje in jemanje zdravil proti bolečinam. Kolikor se tožnik sklicuje na številne preiskave pa ni neupoštevno, da so te bile opravljene pretežno v obdobju šest do deset mesecev po škodnem dogodku na iniciativo tožnika in da so bili rezultati teh preiskav vselej negativni. Sicer pa je treba tožnikove nevšečnosti vrednotiti tudi v primerjavi z bistveno hujšimi nevšečnostmi, ki spremljajo zdravljenje številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Tako se po obrazloženem izkaže, da je odločitev o višini tožniku pripadajoče odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem materialnopravno pravilna.

Tožnik neutemeljeno izpodbija tudi odločitev v delu o zavrnitvi njegovega zahtevka glede odškodnine za strah nad zneskom 300.000 SIT (torej za razliko 150.000 SIT do celotnega zneska 450.000 SIT terjane odškodnine iz tega naslova). Vse kar tožnik v reviziji navaja v zvezi s to obliko nepremoženjske škode, sta sodišči prve in druge stopnje ob odmeri odškodnine upoštevali - vključno z njegovim "strahom za drugega" (za hčerko in ženo), ki ni pravno priznana škoda. Zato v tem delu odločitve sodišč prve in druge stopnje materialno pravo predvsem ni bilo zmotno uporabljeno v škodo tožnika.

Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnik ni upravičen do višje odškodnine od prisojene. Do drugačnega sklepanja ne more privesti nadrobno in poudarjeno nizanje tožnikovih trajnih posledic poškodb, ki so bile bodisi že ustrezno upoštevane pri odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, bodisi presegajo okvire dejanskih ugotovitev iz sodb sodišč prve in druge stopnje o obsegu tovrstne tožnikove škode.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta bili ob odmeri odškodnine za sleherno od ugotovljenih oblik tožnikove nepremoženjske škode ustrezno upoštevani temeljni načeli za odmero - to je načelo individualizacije višine odškodnin in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnin - po katerih sodišče upošteva različne okoliščine posameznega primera, prav tako pa mora skrbeti, da je odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in da upošteva druge primerljive primere sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega. Celotna tožniku prisojena odškodnina je v primerjavi s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih ustrezno oziroma primerno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo in zato odmerjena v skladu z merili iz 200. člena ob nastanku škode veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) - torej materialnopravno pravilno.

Revizijsko sodišče sprejema tudi odločitev sodišč prve in druge stopnje glede zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopne sodbe. Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir. Kljub temu pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato vrhovno sodišče s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Za spremembo ustaljene sodne prakse, ki vrhovno sodišče veže, mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, saj bi sicer prišlo do neenakega obravnavanja oškodovancev.

1.1.2002 kot dan, po katerem se (glede na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto na občni seji 26.6.2002) priznavajo zamudne obresti od nastanka zamude dalje, seveda ni poljubno izbran, temveč je določen zato, ker sta tega dne stopila v veljavo Obligacijski zakonik (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001) in novela Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO - A; Ur. l. RS, št. 109/2001). OZ je na novo uredil zamudne obresti in uzakonil obrestno mero zamudnih obresti z nespremenljivo 8-odstotno obrestno mero. Režim zamudnih obresti z vračunano valorizacijsko obrestno mero je začasno pustil v veljavi in določil ZPOMZO-A kot zakon, ki začasno ureja višino zamudnih obresti. ZPOMZO-A, ki je prav tako začel veljati 1.1.2002, pa je številčno ločil prave zamudne obresti od obresti po predpisani meri z vključeno valorizacijo. Zato je ta dan v načelnem pravnem mnenju predviden kot dan, po katerem se priznavajo zamudne obresti od nastanka zamude dalje. V odgovor revizijskim trditvam to pomeni, da oškodovanci, ki so že pred 1.1.2002 zahtevali plačilo zamudnih obresti za ves čas od nastanka zamude dalje, ne bi "ostali brez zamudnih obresti zgolj zato, ker drugi oškodovanci takšnega zahtevka niso postavili," temveč zato, ker do njih po ustaljeni sodni praksi ne bi bili upravičeni. Dolgoletne ustaljene sodne prakse pa ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati (in torej ne različno, na primer v odvisnosti le od različnega trenutka zaključka nekega postopka). S pravkar obrazloženim pa je odgovorjeno tudi na tožnikov revizijski očitek o po njegovem mnenju nesankcionirani štiriletni uporabi njegovega denarja s strani tožene stranke.

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljan in tudi po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.