Jedro

Tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na izvršitev priznane pravice, to je pokojninske dobe za čas odvzema prostosti v dvojnem štetju, za samo odločanje o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta niso relevantni. Tožnikov ugovor glede nepriznavanja časa, v katerem mu je bilo odvzeto državljanstvo, pa je tožbena novota.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 9. in 16. člena Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 70/05, v nadaljevanju ZPKri-UPB2) in iz razlogov po 2., 3., 5. in 1. in 2. odstavka 6. člena tega zakona tožniku priznala status bivšega političnega zapornika (točka 1 izreka), priznala mu je pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti od 15. 5. 1945 do 11. 9. 1947 (točka 2 izreka) in pri čemer se mu čas odvzema prostosti od 15. 5. 1945 do 11. 9. 1947 všteje v pokojninsko dobo v dvojnem štetju.

Tožnik vlaga tožbo zoper navedeni sklep. V tožbi navaja, da ni upravičenec do pokojnine v Republiki Sloveniji, ker je do nje upravičen v Republiki B., kjer je bil upokojen z doseženim 65 letom starosti. Pri določitvi pokojninske dobe mu tam ni bila priznana nobena izredna pokojninska doba razen tiste, ki mu jo priznava pokojninski zakon države B. V B. ne more uveljaviti sklepa, ker je tamkajšnja pokojninska odločba pravnomočna in se korekcija za nazaj ne predvideva. Z Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa ni imel nikdar nobenega uradnega stika. Ugovarja tudi dobi priznanja političnega zapornika, ker je bil ponovno kaznovan v času od 12. 12. 1962 do 29. 6. 1995. Dne 12. 12. 1962 mu je bila z odločbo št. ... izrečena kazenska sankcija odvzema državljanstva, ki je trajala vse do 29. 6. 1995, ko je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije z odločbo št. ... odločbo iz leta 1962 odpravilo. Zato zahteva, da se mu poleg priznane dobe prišteje tudi čas, ko mu je bilo odvzeto državljanstvo, saj je imel ta čas za njega enake posledice kot zaporna kazen. Zahteva, da mu Republika Slovenija prizna 70 let pokojninske dobe in 30 let dvojne pokojninske dobe, to je do dosega 65 let starosti neizplačanih pokojninskih plač.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Podlaga za odločanje o tožnikovem zahtevku, ki ga je vložil dne 30. 11. 2006 so določbe Zakona o popravi krivic. Tožniku je bil priznan status bivšega političnega zapornika (2. člen ZPKri-UPB2), priznana mu je bila pravica do odškodnine (5. člen ZPKri-UPB2) in čas odvzema prostosti mu je vštet v pokojninsko dobo v dvojnem štetju (2. odstavek 6. člena ZPKri-UPB2). Tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na izvršitev priznane pravice, to je pokojninske dobe za čas odvzema prostosti v dvojnem štetju, za samo odločanje o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta niso relevantne. Gre za vprašanje izvrševanja tožniku priznane pravice, za kar pa je pristojen Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (20. člen ZPKri in 2. člen Zakona o spremembah zakona o popravi krivic - ZPKri-B - Uradni list RS, št. 87/1). Tožnikov ugovor glede nepriznavanja časa, v katerem mu je bilo odvzeto državljanstvo pa je tožbena novota (3. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) in je zato sodišče ni obravnavalo.

Glede na povedano je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.