Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja, da je po prvem odstavku 74. člena ZZad vse premoženje obstoječih zadrug postalo zadružno premoženje, razen kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so jih zadruge pridobile neodplačno. Ta so na podlagi drugega odstavka 74. člena z dnem uveljavitve ZZad 28. 3. 1992 ex lege postala last Republike Slovenije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno odločbo je sodišče prve stopnje pravdni postopek za ugotovitev lastninske pravice delno ustavilo glede nepremičnin z ID znaki: 437/2 in 438/3 (I. točka izreka). V II. točki izreka je ugotovilo, da je tožnica, Republika Slovenija, lastnica nepremičnin z ID znaki: parcela 801/1 do celote, parcela 465 do celote in parcela 81/1 do 7955/21485 od celote. Skladno s III. točko izreka stroške postopka nosi toženka.

2. Zoper takšno odločitev s sodbo (II. in III. točka izreka), v delu ki se nanaša na parceli z ID znakom 465 in z ID znakom 81/1 (v nadaljevanju parceli 465 in 81/1 oziroma sporni parceli), se pravočasno po pooblaščencu pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje, da ima prvostopenjska sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oziroma so med seboj v nasprotju, prav tako pa niso bili izvedeni vsi predlagani dokazi. Sodišče prve stopnje je selektivno in pomanjkljivo ocenilo toženkine dokaze, do nekaterih pa se sploh ni opredelilo na način, kot je to zahtevala pritožnica. Posledično je zmotno ugotovilo dejansko stanje pri presoji vprašanja odplačnosti pridobitve ter namembnosti spornih zemljišč na presečni datum 28. 3. 1992 in tako tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Po mnenju pritožbe je prvostopenjsko sodišče napačno zaključilo, da je bila parcela št. 465 na presečni datum 28. 3. 1992 kmetijsko zemljišče. Pritožnica namreč meni, da je zadostila dokaznemu bremenu, da je bila ta nepremičnina zgoraj navedenega dne nepozidano stavbno zemljišče. Pri tem opozarja, da je namembnost zemljišča različna od njegove dejanske rabe in jo je toženka izkazala z javno listino, to je potrdilom o namenski opredelitvi parcele št. 465. Prav tako je strokovno usposobljena priča R.H. pojasnil, da so se tudi kmetijska zemljišča po namenski rabi štela za stavbna zemljišča, vendar nepozidana. Da gre v primeru parcele št. 465 za stavbno zemljišče, je potrdila tudi zakonita zastopnica toženke. Jasno je namreč navedla, da so si izmenjali zemljišča, na katerih je mogoče graditi, kar izkazujejo zamenjane parcele, po namenski rabi stavbna zemljišča. Sodišče prve stopnje je tako zmotno in pomanjkljivo ocenilo dokaze toženke in svojo oceno nekritično sprejelo zgolj na osnovi listinskih dokazov tožnice, ki pa jih je toženka uspela ovreči. Toženka je predložila javno listino - potrdilo, ki ga je kot pristnega potrdil tudi priča H., ob logični razlagi o menjavi nepozidanih stavbnih zemljišč pa je namensko rabo spornega zemljišča podkrepila tudi zakonita zastopnica toženke. Sodišče prve stopnje se tudi ne opredelili do pravno relevantnega podatka, ki izhaja iz toženkinega potrdila, in sicer, da je bila parcela št. 465 po namenu kot nepozidano stavbno zemljišče opredeljena že v dolgoročnem načrtu občine R.N.K. za PUP K. od leta 1988. Pritožnica je vseskozi opozarjala na to neprerekano dejstvo, sodišče prve stopnje pa se do tega ni izreklo, temveč je zgolj povzelo trditve tožnice, povzete po listinskih dokazih. Zakonita zastopnica toženke pa je tudi jasno povedala, da je tožnica že pri pregledu parcele v letu 1993 menila, da gre za stavbno zemljišče in te parcele ni zahtevala od toženke, navedeno pa s strani tožnice ni bilo prerekano.

Po stališču pritožbe je neutemeljen tudi prvostopenjski zaključek, da z vlaganji v parcelo št. 81/1, ki so nesporna in izhajajo iz postopka pred UE SG pod št. 321-892-127, ni nastala nova stvar, tako s stališča Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) kot s stališča Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Trajnostni nasad hmelja, skupaj z žičnico in namakalnim sistemom, je namreč spremenil substanco nepremičnine, saj drugače ta vlaganja v denacionalizacijskem postopku ne bi bila ocenjena ter denacionalizacijskim upravičenem v naravi vrnjen zgolj del nepremičnine. Tudi sodišče samo v 15. točki obrazložitve ugotavlja, da se je vrednost sporne nepremičnine povečala najmanj za 166.000,00 EUR. Navedeno sicer res velja za več parcel, vendar pa je toženka predlagala postavitev izvedenca ustrezne stroke, da bi ocenil vrednost vlaganj in se opredelil tudi do vprašanja, ali gre pri žičnicah za gradbeni objekt, kar je sodišče presojalo samo, brez strokovne pomoči. Šele na tej osnovi bi sodišče prve stopnje lahko zavzelo stališče, da takšen obseg vlaganj ni imel stvarnopravnih učinkov pri nastanku nove stvari - nepremičnine oziroma spremembe njene substance. Izvedenec bi lahko povedal, kolikšen je delež vlaganj, za koliko se je povečala vrednost nepremičnine in kaj lahko šteje za spremembo njene substance, sodišče pa je dokaz o tem zavrnilo, kar je toženka nemudoma grajala. Sodišče namreč nima dovolj strokovnega znanja, da se izreka o tem, kdaj je z gradbenega stališča spremenjena substanca parcele. Toženka je večkrat opozorila, da se je vrednost parcele izredno povečala ravno zaradi njenih vlaganj ter da je pristojni upravni organ, ki je po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ocenjeval učinke teh vlaganj, denacionalizacijskim upravičencem priznal samo vrnitev dela lastninske pravice. Tudi sodišče samo je povzelo odločbo o denacionalizaciji in (ob trditvah toženke, da je bilo 166.000,00 EUR vloženo zgolj v sporno nepremičnino) ocenjevalo, da je pri vlaganjih zajetih več nepremičnin, pri tem pa je spregledalo, da izgradnja namakalnih sistemov pomeni spremembo substance nepremičnine. Tega dejstva pa sodišče toženki ni pustilo dokazovati, čeprav je predlagala izvedenca ustrezne stroke. Drugače toženka svojih vlaganj v sporno nepremičnino namreč ne more zaščititi, v kolikor izpodbijana odločitev obstane, pa bo tožnica z vlaganji toženke neupravičeno obogatena. Sodišče prve stopnje je pri pravni presoji v zadevi tako uporabilo dvojna merila za presojo dokazov in sicer je parcialno presojalo zgolj dokaze v korist tožnice, ni pa v celoti povzelo in upoštevalo neprerekanih trditev toženke. Že iz tega razloga je prvostopenjska dokazna presoja pomanjkljiva in v škodo pritožnice. Glede na navedeno toženka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice glede parcel z ID znakom 465 in z ID znakom 81/1 zavrne ter razsodi, da je tožnica dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe toženke v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe in v izpodbijanem delu za potrditev prvostopenjske sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu, to je glede odločitve o nepremičnini z ID znakom 465 ter z ID znakom 81/1 v II. točki izreka ter posledično v stroškovni odločitvi (III. točka izreka), preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu naslovno sodišče procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti in se nanje sklicuje tudi pritožba, ne ugotavlja, saj ima izpodbijana sodba skladne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Podana ni niti kršitev določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo zaradi zavrnitve dokaznega predloga po pritegnitvi izvedenca ustrezne stroke zaradi ocene v parcelo št. 81/1 opravljenih vlaganj ter zaradi necelovite dokazne presoje uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je upoštevaje metodološke napotke za dokazno vrednotenje (8. člen ZPP) pravilno in v celoti razjasnilo vse relevantne dejanske okoliščine primera, na tej osnovi sprejeta odločitev pa je hkrati materialnopravno pravilna.

6. V obravnavani zadevi je med pravdnima strankama spor o tem, katera od njiju je v postopku lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah (pritožbeno sporni še parceli št. 465 in 81/1). Pri teh je v zemljiški knjigi kot (so)lastnica sicer vpisana toženka (kmetijska zadruga), tožnica (Republika Slovenija) pa na njih ugotovitev lastninske pravice v svojo korist uveljavlja po samem zakonu (ex lege), na osnovi določb Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad) ter Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ).

7. Relevantna pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je v celoti in pravilno povzeta že v izpodbijani sodbi (6. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja, da je po prvem odstavku 74. člena ZZad vse premoženje obstoječih zadrug postalo zadružno premoženje, razen kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so jih zadruge pridobile neodplačno. Ta so na podlagi drugega odstavka 74. člena z dnem uveljavitve ZZad 28. 3. 1992 ex lege postala last Republike Slovenije in so se prenesla v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Sklad je bil ustanovljen z ZSKZ in vanj so se v rokih in po postopku, določenem s tem zakonom, prenesla tudi kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so postali last Republike Slovenije po drugih predpisih (drugi odstavek 14. člena ZSKZ),1 v danem primeru po zgoraj navedeni določbi ZZad. Pravno podlago za ex lege nastanek lastninske pravice v korist Republike Slovenije oziroma občine na kmetijskih zemljiščih in gozdovih je sicer določal tudi prvi odstavek 14. člena ZSKZ.2 Glede na izpostavljeno se je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku pravilno osredotočilo na razrešitev med pravdnima strankama spornih vprašanj glede (ne)odplačne pridobitve obravnavanih nepremičnin ter njihove namembnosti v trenutku uveljavitve ZZad (28. 3. 1992) ter ZSKZ (11. 3. 1993). Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem v nasprotju s prepričanjem pritožbe ni zašlo v bistveno kršitev določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, pa je sodišče prve stopnje za obe sporni nepremičnini na zgoraj izpostavljena ter za odločitev v predmetni zadevi ključna vprašanja odgovorilo pravilno, in sicer, da sta bili obe sporni nepremičnini na presečni dan 28. 3.1992 oziroma 11. 3. 1993 po namembnosti opredeljeni kot kmetijski oziroma delno gozdni zemljišči in sta bili pridobljeni neodplačno.

8. V zvezi s parcelo št. 465 toženka graja prvostopenjski zaključek o tem, da je bilo to zemljišče na dan uveljavitve ZZad 28. 3. 1992 po namembnosti kmetijsko zemljišče, vendar upoštevaje procesno navodilo za dokazno vrednotenje (8. člen ZPP) tak dejanski sklep vzdrži kot pravilen. V pravdnem postopku je sodišče tisto, ki ocenjuje dokazno vrednost izvedenih dokazov in s tem oblikuje dejanski substrat sodne odločitve. Prosta dokazna presoja pa je miselni proces sodišča, ki poteka v več fazah. Sodišče najprej kritično oceni vsak posamezen dokaz, nato pa preide na primerjavo posameznih dokazov med seboj, pri čemer se vsi dokazi, ki govorilo v prid obstoju ali neobstoju določenega pravno relevantnega dejstva, vrednotijo kot celota, sodišče pa zaključke o obstoju ali neobstoju za odločitev ključnih okoliščin sprejeme šele po končni oceni, upoštevaje pri tem tudi celotno procesno dogajanje. Takšnemu standardu pa po stališču pritožbenega sodišča ustreza tudi prvostopenjsko dokazno vrednotenje, pri čemer je pritožbeno prerekan zaključek v zvezi z namembnostjo parcele št. 465 tudi racionalno, to je razumsko sprejemljivo in logično preverljivo argumentiran (20. in 21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in ga pritožba ne more omajati.

9. Tožnica je za zgoraj navedeno nepremičnino že v tožbi zatrjevala, da je bila ta na dan 28. 3. 1992 po namembnosti opredeljena kot kmetijsko zemljišče, to pa je izkazala tudi s predložitvijo dopisa oziroma potrdila Občine R.N.K. z dne 19. 10. 2017 (priloga A14), iz katerega izhaja, da je imela parcela št. 465 na dan 28. 3. 1992 skladno z dolgoročnim planom Občine R.N.K. status kmetijskega zemljišča I. kategorije. Toženka je nato v prvi pripravljalni vlogi z dne 30. 5. 2019 postavila trditve o tem, da je šlo pri zgoraj navedeni nepremičnini v ključnem časovnem trenutku za nepozidano stavbno in ne za kmetijsko zemljišče, kot dokaz za svoje trditve pa je predložila potrdilo Občine R. – P. z dne 2. 11. 1998 (priloga B8), iz katerega izhaja, da se glede na prostorsko umestitev po merodajnih predpisih (med katerimi se navaja tudi dolgoročni razvojni načrt Občine R.N.K. za obdobje od 1988 do 2000 ter njegova sprememba in dopolnitev) parcela št. 465 obravnava kot nepozidano stavbno zemljišče. Netočne pa so navedbe o tem, da tožnica pravkar povzetih navedb toženke ni prerekala, saj je to argumentirano in pravočasno storila s pripravljalno vlogo z dne 3. 7. 2019 in tej v dokaz svojih zatrjevanj o namembnosti sporne parcele za kmetijstvo predložila še dodatne dokaze (priloga A23 in A24). Po tem, ko je toženka v svoji pripravljalni vlogi z dne 21. 8 2019 vztrajala pri svojih že predhodno izraženih stališčih glede namembnosti parcele št. 465, pa je tožnica te znova prerekala s pripravljalno vlogo z dne 5. 9. 2019, svoja zatrjevanja o namenski rabi spornega zemljišča kot kmetijskega zemljišča pa podkrepila še z listino v prilogi A25 ter dokaznim predlogom za zaslišanje mag. R.H. 10. Ob aplikaciji že zgoraj izraženih abstraktnih meril za dokazno vrednotenje (8. člen ZPP) je na tem mestu potrebo poudariti, da je sodišče prve stopnje z namenom ugotavljanja namembnosti parcele št. 465 na dan 28. 3. 1992 izvedlo v zvezi s tem dejstvom s strani obeh pravdnih strank ponujene kvalificirane dokaze, ki so povzeti že zgoraj, zato ne gre podpreti pritožbenih navedb v tem, da je prvostopenjska dokazna presoja v zvezi s tem spornim dejstvom parcialna ter sprejeta zgolj na osnovi presoje tožničinih dokazov. Z ozirom, da sta tako tožnica kot toženka v postopku kot dokaz o namembnosti sporne parcele v ključnem momentu predložili javni listini, ki jih je v okviru svojih pristojnosti izdal pristojni občinski organ (priloga A14 in B8), pri čemer je potrebno glede na navedbe pritožbe izpostaviti, da imata obe navedeni javni listini (224. člen ZPP), ker obe potrjujeta namembnost spornega zemljišča izhajajoč iz relevantnih občinskih prostorsko ureditvenih aktov, enako dokazno težo, pa je sodišče prve stopnje glede na druge v tej zvezi dodatno predlagane ter izvedene dokaze pravilno sprejelo zaključek, da je bila parcela št. 465 dne 28. 3. 1992 po namembnosti opredeljena kot kmetijsko in ne nepozidano stavbno zemljišče. Dopis Občine R.N.K. z dne 19. 9. 2012 v prilogi A23 namreč potrjuje, da je imela sporna parcela še tudi na dan 11. 3. 1993 status kmetijskega zemljišča I. Reda, pri čemer ne gre spregledati, da takšna ugotovitev temelji na prostorsko ureditvenih aktih za obdobje od leta 1986 do leta 2000 (dolgoročni in srednjeročni plani prostornih ureditev), kamor je umestiti tudi ključen datum, to je dan uveljavitve ZZad 28. 3. 1992. Iz dopisa oziroma potrdila Občine R.N.K. z dne 19. 9. 2012 (priloga A25) pa izhaja, da je imela parcela št. 465 na dan 20. 7. 2004 status delno kmetijskega in delno gozdnega zemljišča, prav enaki status sporne parcele pa potrjuje tudi Potrdilo o namenski rabi zemljišča Občine R.N.K. z dne 11. 5. 2015 v prilogi A24. Z ozirom, da razen potrdila Občine R. – P. z dne 2. 11. 1998 (priloga B8), ki ga je predložila toženka, noben dokaz ne govori v prid dejstvu, da je imela parcela št. 465 na dan 28. 3. 1992 ali tudi kasneje status nepozidanega stavbnega zemljišča, je prvostopenjski zaključek o statusu te zemljiške parcele kot kmetijskega zemljišča na dan 28. 3. 1992 racionalno sprejemljiv. To velja sploh, ko tudi izpovedba priče R.H. ne narekuje sklepanja drugače. Pravkar imenovani, ki je pri Občini R.N.K. pristojen za izdajanje potrdil o namenski rabi zemljišč in je izdal tudi potrdila v prilogah A14, A23, A24 in A25, je zaslišan kot priča namreč potrdil, da je imela parcela št. 465 po občinskih prostorskih aktih tako na dan 28. 3. 1992 kot na dan 11. 3. 1993 status kmetijskega zemljišča. Logično sprejemljivo pa je pojasnil tudi razhajanje z namembnostjo sporne parcele, kot je ugotovljena v potrdilu, ki ga je predložila toženka (priloga B8). Z ozirom, da priča R.H. tega potrdila ni izdal sam, temveč g. B.B., je zmotno naziranje pritožbe, da je v svoji izpovedbi potrdil pristnost tega potrdila (izrecno je povedal, da verodostojnosti potrdila, ki ga ni sam izdal, ne more potrditi). Pojasnil je namreč zgolj okoliščine, ki so lahko botrovale zaključku o statusu spornega zemljišča kot nepozidanega stavbnega zemljišča v potrdilu, ki ga je izdal B.B. Razložil je, da je Zakon o stavbnih zemljiščih leta 1993 dopuščal gradnjo tudi na kmetijskih zemljiščih. V kolikor je bilo v občinskih prostorskih aktih zemljišče predvideno kot kmetijsko zemljišče, na teh pa je dejansko stal objekt, kakšna javna infrastruktura ali cesta oziroma kar koli, kar je služilo nekemu javnemu (interesu/namenu), pa se je, četudi je priča H. predhodno poudaril, da se namembnost zemljišča ne ravna po njegovi dejanski rabi, tako zemljišče lahko tretiralo kot stavbno zemljišče in ga je tako zgleda obravnaval tudi g. B., ki je sporno potrdilo izdal. Da bi na parceli št. 465 stal kakršni koli gradbeni objet oziroma javna infrastruktura, pa toženka ne prej v postopku ne po izpovedbi priče Rajka Hovnika ni zatrjevala in navedeno ne izhaja niti iz v predmetnem postopku predloženih dokazov. Kot navaja že sodišče prve stopnje je bila parcela št. 465 tako v ročno vodeni zemljiški knjigi (priloga A11) kot tudi v menjalni pogodbi z dne 7. 6. 1985 (priloga A19) opredeljena kot travnik. Prav tako je zakonita zastopnica toženke D.R. izpovedala, da je tudi danes poleti tam travnik, sicer pa smučišče. Že v odgovoru na tožbo pa je navedeno, da je bila parcela št. 465 ob njeni pridobitvi travnik. V kolikor pa toženka poudarja, da je z menjalno pogodbo med pogodbenimi strankami razumljivo prišlo do menjave zemljišč, na katerih je mogoče graditi, kot je toženka zatrjevala že v pripravljalni vlogi z dne 30. 5. 2019 in je zaslišana smiselno enako izpovedala tudi toženkina zakonita zastopnica D.R., pa ta okoliščina ne pretehta v smeri drugačne dokazne presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Tudi iz menjalne pogodbe v prilogi A19 ne izhaja, da so bila njen predmet zazidljiva zemljišča, nepremičnini, ki jih je v zameno za parcelo št. 465 izročila toženka, pa sta bili v tej pogodbi opredeljeni kot sadovnjak (parcela 416/2 k.o. K.) in pašnik (parcela 415/2 k.o. K.). Informativni podatki Geodetske uprave RS z dne 30. 5. 2019 v prilogi B7, iz katerih sicer izhaja, da sta parceli št. 416/2 in 415/2 stavbni zemljišči, pa ne izkazujejo statusa teh nepremičnin v času sklepanja menjalne pogodbe dne 7. 6. 1985. Če je toženka menjalno pogodbo z dne 7. 6. 1985 sklenila v zmotnem prepričanju, da ima parcela št. 465 status nepozidanega stavbnega zemljišča, pa to na okoliščino, da je imelo to zemljišče na dan uveljavitve ZZad dne 28. 3. 1992 status kmetijskega zemljišča, ne vpliva. V kolikor pa toženka v pritožbi navaja, da je tožnica že ob pregledu parcele št. 465 leta 1993 menila, da gre za stavbno zemljišče, zato te nepremičnine ni zahtevala od toženke, pa ni mogoče mimo dejstva, ta toženka pravočasnih trditev o tem v predmetnem postopku ni ponudila, smiselna izpovedba zakonite zastopnice toženke D.R. o tem pa zaradi pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. člena ZPP) manjkajoče trditvene osnove toženke ne more nadomestiti.

11. Zaključkov izpodbijane sodbe, da je bila tudi parcela št. 81/1 pridobljena neodplačno ter je imela na dan 28. 3. 1992 oziroma 11. 3. 1993 status kmetijskega zemljišča, kar mora biti oboje kumulativno izpolnjeno za ex lege nastanek lastninske pravice na njej v korist tožnice, pritožba argumentirano niti ne prereka. Zmotno pa vztraja v prepričanju, da je lastninsko pravico na tej nepremičnini ob uporabi določb ZTLR oziroma SPZ pridobila na podlagi vlaganj vanjo. Toženka časovnega obdobja, v katerem je opravila zatrjevana vlaganja v zgornjo nepremičnino, v svoji trditveni podlagi sicer ni posebej opredelila. Je pa glede na njene navedbe o tem, da so bila ta vlaganja upoštevana v denacionalizacijskem postopku, v katerem je bilo odločeno z delno odločbo UE SG št. 321-81/92-127 z dne 15. 11. 2002 (priloga B10), mogoče zaključiti, da so bila opravljena še pred uveljavitvijo SPZ dne 1. 1. 2003, torej v času veljavnosti ZTLR. Med pravdnima strankama v postopku na prvi stopnji niti ni bilo spora o tem, da je toženka na parceli št. 81/1 uredila trajni nasad hmelja z žičnicami ter namakalnim sistemom, navedeno pa izhaja tudi iz že zgoraj navedene denacionalizacijske odločbe. Zmotno pa je prepričanje pritožbe, da so bile obravnavane dejanske okoliščine podlaga za ex lege nastanek lastninske pravice toženke na parceli št. 81/1 skladno z določbami takrat veljavnega ZTLR. Skladno z 21. členom ZTLR se je lastninska pravica po samem zakonu sicer lahko pridobila tudi z ustvaritvijo nove stvari ter z graditvijo na tujem zemljišču. Pridobitev lastninske pravice z ustvaritvijo nove stvari ureja 22. člen ZTLR, uporaba katerega glede na zakonsko dikcijo sicer ni omejena zgolj na premične stvari, vendar pa je vprašanje ex lege pridobitve lastninske pravice z vlaganji v tujo nepremičnino potrebno reševati ob uporabi določb 24. do 26. člena ZTLR, ki urejajo pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu. Tudi za nastanek stvarnopravnih učinkov na osnovi citiranih določb pa je skladno s stališči sodne prakse3 potrebno izkazati takšno naravo in obseg vlaganj, da je mogoče govoriti o novi stvari, kot pravilno izpostavlja že izpodbijana sodba. V nasprotju s prepričanjem pritožbe pa sodišče prve stopnje pravilno, brez da bi zaradi zavrnitve dokaznega predloga po pritegnitvi strokovne pomoči zašlo v bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zaključi, da zaradi ureditve trajnega nasada hmelja, skupaj z žičnico in namakalnim sistemom istovetnost zemljišča 81/1 ni bila spremenjena v meri, da bi lahko govorili o nastanku nove stvari. Pritožbeno sodišče sicer ne oporeka zaključku, da je bila vrednost sporne parcele zaradi vlaganj toženke vanjo povečana, vendar pa je pravilna prvostopenjska pravna presoja, da ne gre za vlaganja, ki bi spremenila identiteto te nepremičnine. Že iz dikcije 24. člena ZTLR namreč izhaja, da se na podlagi zakona lastninska pravica na tuji nepremičnini lahko pridobi z zgraditvijo stavbe ali druge zgradbe (gradbenega objekta), o čemer pa v primeru trajnih hmeljskih nasadov z žičnicami in namakalnim sistemom tudi po prepričanju naslovnega sodišča ni mogoče govoriti. Ob uporabi sedaj veljavnega SPZ bi bilo zgornja toženkina vlaganja opredeliti kvečjemu kot sestavine sporne nepremičnine v smislu 16. člena SPZ, ki pa že ob laičnem sklepanju ne predstavljajo vlaganj, ki bi spremenila substanco nepremičnine. Za sprejem takšnega zaključka pritegnitev sodnega izvedenca zato ni bila potrebna.

12. Oceno sodišča prve stopnje, da vlaganja toženke v parcelo št. 81/8 niso imela za posledico nastanka nove stari, pa podpirjo tudi v denacionalizacijski odločbi izražena stališča. Uvodoma ne gre prezreti, da je bila toženka že v teku denacionalizacijskega postopka po denacionalizacijski upravičenki M.K. seznanjena s tem, da so kmetijska zemljišča in gozdovi po ZSKZ postali last Republike Slovenije, z njimi pa gospodari Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki je tudi zavezanec za vračilo nepremičnin v postopku denacionalizacije. Glede na dejstvo, da so bili na nekaterih nepremičninah, kakor tudi na obravnavni, hmeljski nasadi z žičnicami, pa je bilo v nadaljevanju izrecno zavzeto stališče, da je Republika Slovenija postala zgolj lastnica zemljišča, ne pa nasadov in naprav na zemljiščih. Pojasnjeno je bilo, da so se ti lahko olastninili in niso bili predmet vračanja, tako da se je upravičencu vrnilo le zemljišče. Lastništvo nasadov in naprav pa naj bi lastniki urejali po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Na osnovi poravnave z dne 4. 9. 2002 med pravnimi nasledniki denacionalizacijske upravičenke ter toženko pa so se dediči po pokojni M.K. tudi zavezali, da s Č.J. kot takratnim uporabnikom nepremičnin s hmeljišči, kamor je sodila tudi parcela št. 81/1, sklenejo najemno pogodbo in mu s tem najmanj do 28. 8. 2008 omogočijo koriščenje obstoječih hmeljišč in hmeljskih žičnic, kar je bilo povzeto tudi v izrek denacionalizacijske odločbe. Iz navedenega pa, sploh ko je bilo predhodno v denacionalizacijskem postopku pojasnjeno, da bo toženka v primeru nesklenitve najemnih pogodb z uporabnikom Č.J. primorana terjati odškodnino za vlaganja v objekt hmeljske žičnice in trajne nasade z namakalnimi sistemi, izhaja, da je bila toženki amortizacija v parcelo št. 81/1 opravljenih vlaganj na osnovi dogovora s pravnimi nasledniki denacionalizacijskih upravičencev dejansko že omogočena. Kot izraženo že zgoraj, pritožbeno sodišče sicer nima pomislekov o tem, da je bila vrednost sporne parcele z vlaganji toženke v določeni meri povečana, vendar pa sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotavlja, da se povečanje vrednosti podržavljenih nepremičnin iz 132.890,23 DEM na 300.680,20 EUR v času vračila zaradi vlaganj toženke nanaša na več v denacionalizacijskem postopku po pokojni M.K. zajetih nepremičnin in ne le na parcelo št. 81/8, kot je to sicer zatrjevala toženka. Hkrati pa je zmotno tudi pritožbeno prepričanje, da je bila parcela št. 81/1 denacionalizacijskim upravičencem zgolj delno, to je v solastnem deležu do 13530/21485 od celote, vrnjena v naravi zaradi toženkinih vlaganj v to zemljišče. Podlage za tak zaključek denacionalizacijska odločba v prilogi B10 ne daje. Iz drugega odstavka na četrti strani te odločbe namreč izhaja, da je bila sporna nepremičnina zgolj deloma vrnjena v naravi iz razloga bistvene razlike v površini parcele v času podržavljanja ter ob času vrnitve (ob vrnitvi je bila parcela št. 81/1 za 7.955 m² večja). Tudi sicer pa ni odveč pripomniti, da razmerja med denacionalizacijskim upravičencem (M.K.) ali zavezancem (Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS) ter tretjimi osebami (toženka) niso predmet denacionalizacijskega postopka, saj je ta usmerjen v rešitev razmerij med denacionalizacijskimi upravičenci in zavezanci za vračilo podržavljenih nepremičnin. Morebitni odškodninski oziroma obogatitveni zahtevek zaradi vlaganj v podržavljeno nepremičnino, v kolikor vednost teh vlaganj v danem primeru ni bila že izčrpana, bi toženka tako lahko uveljavila kvečjemu v razmerju do Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS izven okvirov denacionalizacijskega postopka.4 Tudi z vidika ugotavljanja višine vlaganj v parcelo št. 81/1 sodišču prve stopnje strokovna pomoč izvedenca zato ni bila potrebna.

13. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Z ozirom na pritožbeni neuspeh toženka skladno s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Stroške odgovora na pritožbo pa sama krije tudi tožnica, saj njena izvajanja v njem niso v bistvenem pripomogla k rešitvi predmetne zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Drugi odstavek 14. člena ZSKZ: »V sklad oziroma na občino se na način, v rokih in po postopkih, določenih s tem zakonom, prenesejo tudi kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi, ki so postali last Republike Slovenije oziroma občin po drugih predpisih. Ta kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi se prenesejo na sklad oziroma na občino po stanju na dan uveljavitve teh predpisov.« 2 Prvi odstavek 14. člena ZSKZ: »Kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92) oziroma po zakonu o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92), ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma na občino.« 3 VS RS sodba II Ips 720/2008 z dne 17. 11. 2011, VSL sodba in sklep III Cp 943/2016 z dne 1. 6. 2016 in VSK sodba Cp 487/2016 z dne 11. 8. 2016. 4 O vsem navedenem podrobneje VS RS sodba III Ips 90/2013 z dne 19. 5. 2015 in VS RS sodba III Ips 59/2015 z dne 25. 10. 2016.