Jedro

V tej pravdi gre za trajno nastajajočo škodo iz drugega odstavka 195. člena ZOR, kakršno je tožnica uveljavljala že v prejšnjem sodnem postopku, ki jo sedaj uveljavlja sukcesivno za nadaljnje obdobje.

Zaradi prejšnjega sodnega postopka je bilo zastaranje sedaj uveljavljanih terjatev pretrgano. Znova je pričelo teči, ko je bil prejšnji spor končan ali kako drugače poravnan.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v zavrnilnem delu glede premoženjske škode 4.879.549,90 SIT s pripadajočimi obrestmi in glede pravdnih stroškov razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Revizija proti zavrnilnemu delu sodbe glede nepremoženjske škode 2.300.000 SIT s pripadajočimi obrestmi se zavrne.

3. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnica se je leta 1982 ponesrečila kot delavka pri pravnem predniku tožene stranke. Odškodnino je uveljavljala pri takratnem sodišču združenega dela. S pravnim prednikom tožene stranke je dne 7.1.1993 sklenila izvensodno poravnavo o odškodnini za škodo, ki ji je nastala do 28.2.1990 in ki je bila predmet odškodninskega spora pred sodiščem.

V sedanjem postopku je tožbo vložila dne 11.1.1996 ter uveljavljala nadaljnjo premoženjsko škodo in novo nepremoženjsko škodo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode iz 195. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) za obdobje od 1.3.1990 dalje v skupnem znesku 4.879.549,90 SIT. Tožbeni zahtevki za plačilo stroškov za lasuljo oziroma lasni vložek, za plačilo izgube zaslužka in za plačilo za tujo pomoč so zastarali. Za novo nastalo nepremoženjsko škodo pa je prvostopenjsko sodišče prisodilo odškodnino v znesku 700.000 SIT, in sicer za telesne bolečine 200.000 SIT ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 500.000 SIT. Presežni tožbeni zahtevek za ti vrsti škode v znesku 2.300.000 SIT je sodišče zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe (glede zneska 7.179.549,90 SIT) je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji navaja, da je računanje zastaralnega roka od 1.3.1990 dalje v nasprotju s 392. členom ZOR. Tožnica zahteva povračilo nove in nadaljnje škode, ki je nastala od 1.3.1990 dalje. Ne drži popolnoma, da je tožnica že 1.3.1990 vedela za škodo in storilca. Vedela je za dotedanjo škodo, nikakor pa ni vedela za novo, nadaljnjo škodo, še posebej pa ni mogla vedeti za višino prihodnje škode. Tožnica ni mogla vedeti, kdaj bo morala kupiti novo lasuljo, koliko na leto jih bo morala kupiti in kolikšna bo cena čez leto, dve ali tri. Četudi bi vse to vedela vnaprej, bi to veljalo samo za lasulje, ne pa za druge zahtevke v tej pravdi, ki nimajo s ceno lasulj nobene zveze. Kljub temu je sodišče v izpodbijani sodbi s sklicevanjem na domnevno vednost o lasuljah utemeljevalo tudi zastaranje zahtevka za izgubo plače in za tujo pomoč. V primerih bodoče škode se računajo zastaralni roki za prvo vtoževano terjatev po določbah 376. člena ZOR, za vsako naslednjo vtoževano terjatev pa teče nov zastaralni rok od dneva, ko je bil prejšnji spor končan. Tožnica je navajala, da je bil prejšnji spor (pri Sodišču združenega dela v Ljubljani, opr. št. S 82/85) končan dne 29.3.1993. Nižji sodišči sta spis prebrali in sta zato morali vedeti, da od 29.3.1993 pa do 11.1.1996, ko je bila vložena tožba v tej pravdi, ni potekel niti triletni niti petletni zastaralni rok. Zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi zastaranja je zato nezakonita tako v formalnem pogledu, ker je obrazložitev sodbe v nasprotju z izrekom in sama s seboj, kot v materialnem pogledu, ker je v nasprotju z določbami tretjega odstavka 392. člena ZOR.

Neutemeljen je tudi drugi razlog za zavrnitev odškodnine za povrnitev stroškov za lasuljo. Nesprejemljivo je stališče pritožbenega sodišča, da zahtevek ni utemeljen, ker tožnica ni dokazala, da je zahtevala povračilo škode od zdravstvenega zavarovanja in bila zavrnjena. Sodba ne pove, kateri pravni predpis določa, da so odškodninski zahtevki samo subsidiarni in da jih je dopustno uveljaviti samo, če so zavrnjeni zavarovalni zahtevki. Navedba, da je vsakdo dolžan zmanjševati škodo in tako tudi tožnica, je le zgrešeno in nepojasnjeno geslo iz prvostopenjske sodbe. Že nastale škode ni mogoče zmanjšati, mogoče jo je samo delno ali v celoti popraviti, povrniti, nadomestiti. Če je z zmanjšanjem škode mišljeno zmanjšanje zahtevkov proti odgovorni osebi, je to tudi pravno zmotno. Če oškodovanec nadomestilo škode uveljavi pri zavarovalnici, se odškodninska terjatev proti odgovorni osebi do višine izplačila od zavarovanca prenese na zavarovalnico (subrogacija). Spremeni se odškodninski upnik, odgovornost povzročitelja in odškodninski zahtevek pa se ne zmanjšata. Prav tako je pravno zmotno stališče pritožbenega sodišča, da tožnica ni upravičena do nadomestila za tujo pomoč, ker tožnica niti ne zatrjuje, da je tujo pomoč komu plačala. Brez odškodnine tožnica tuje pomoči ni zmogla plačati.

Tožeča stranka v reviziji nadalje navaja, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine in za trajno zmanjšanje življenjskih sposobnosti občutna prenizka in ni v skladu z določbami 200. člena ZOR. Tudi ni v skladu z dejstvom, da mora tožnica na odškodnino čakati tako nezakonito dolgo.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi je utemeljena.

Tožnica je uveljavljala odškodnino v zvezi s škodnim dogodkom z dne 22.5.1982 pri Sodišču združenega dela v Ljubljani v zadevi, opr. št. S 82/85. Tožnica in pravni prednik tožene stranke sta dne 7.1.1993 sklenila izvensodno poravnavo o plačilu odškodnine za vse vrste škode, ki je bila predmet odškodninskega spora. Poravnava se nanaša na škodo, nastalo do 28.2.1990. V tej pravdi pa tožnica zahteva odškodnino za izgubo zaslužka zaradi nezmožnosti za delo in odškodnino za lasuljo oziroma lasni vložek ter odškodnino za tujo pomoč, ker sama ne zmore vseh domačih del. Odškodnino uveljavlja za obdobje od 1.3.1990 dalje, iz ugotovitev nižjih sodišč pa izhaja, da je vse tri odškodninske postavke uveljavljala v prejšnjem sodnem postopku za preteklo časovno obdobje. Ugotoviti je torej treba, da gre v tem delu za uveljavljanje nadaljnje škode glede na tisto, o kateri sta se pravdni stranki izvensodno poravnali. V tem postopku gre za povrnitev izgubljenega zaslužka zaradi trajne delne nezmožnosti za delo in za povrnitev stroškov za lasuljo oziroma lasni vložek ter za povrnitev stroškov za tujo pomoč, ker so tožničine potrebe v tem smislu trajno povečane. Gre za zahtevke za povrnitev bodoče škode iz drugega odstavka 195. člena ZOR, torej take trajne škode, za katero je glede na normalni tek stvari gotovo, da bo v bodočnosti stalno nastajala in se bodo posledice odražale na tožničinem premoženjskem področju.

V sodni praksi ni sporno, da lahko oškodovanec odškodnino za sukcesivno nastajajočo bodočo škodo uveljavlja bodisi v obliki rente bodisi s sukcesivnim vtoževanjem odškodnine za preteklo obdobje (primerjaj načelno stališče skupne seje Zveznega in republiških ter pokrajinskih Vrhovnih sodišč z dne 25. in 26.11.1986, Poročilo VSS 2/86; sodba, opr. št. II Ips 570/2002; sklep, opr. št. II Ips 223/2004). V skladu z navedeno sodno prakso in teorijo (primerjaj Mladen Žuvela, Naša zakonitost, št. 6/87, stran 818) je stališče, da zastarajo tudi zahtevki za povrnitev bodoče škode in da se v primeru sukcesivnega vtoževanja take odškodnine računajo zastaralni roki za prvo tako vtoževano terjatev po določbah 376. oziroma 377. člena ZOR. Ker po 388. členu ZOR vložitev tožbe pretrga zastaranje, teče za vsako naslednjo vtoženo terjatev novi zastaralni rok od dneva, ko je bil prejšnji spor končan ali kako drugače poravnan (tretji odstavek 392. člena ZOR). Ker gre za bodoče predvidljivo premoženjsko škodo, za katero je po stabilizaciji tožničinega stanja v preteklosti glede na normalni tek stvari gotovo, da bo v bodočnosti stalno nastajala, je treba upoštevati, da je tožnica za tako trajno bodočo škodo zvedela že v preteklosti, preden jo je prvič uveljavljala. Nov zastaralni rok za tako terjatev bo torej lahko le triletni v smislu prvega odstavka 376. člena ZOR.

Nižji sodišči sta zavrnili tožbene zahtevke za premoženjsko škodo zaradi zastaranja. Svojo odločitev sta utemeljili, da je tožnica dne 1.3.1990 zvedela za vse tri vrste premoženjske škode, tožbo pa je vložila po preteku treh oziroma petih let šele 11.1.1996. Revizija pravilno navaja, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo. Nista namreč upoštevali določbe tretjega odstavka 392. člena ZOR.

Prvostopenjsko sodišče je v svoji sodbi vsebino te določbe sicer navedlo, a jo je pri odločanju prezrlo. Ker je ugotovljeno, da gre v tej pravdi za trajno nastajajočo premoženjsko škodo, kakršno je tožnica uveljavljala že v prejšnjem postopku in jo sedaj sukcesivno za nadaljnje obdobje uveljavlja v tem postopku, je odločilno, da je pred to pravdo tekel sodni postopek, zaradi katerega je bilo zastaranje sedaj uveljavljanih terjatev pretrgano (388. člen ZOR). Zastaranje, pretrgano z vložitvijo tožbe, prične znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan (tretji odstavek 392. člena ZOR). Za začetek teka zastaranja vtoževanih terjatev torej ni odločilen dan, ko je tožnica zvedela za to nadaljnjo škodo, kot sta zmotno upoštevali nižji sodišči, temveč dan, ko je bil prejšnji spor na podlagi tožbe končan ali kako drugače poravnan. Te okoliščine pa nižji sodišči nista ugotavljali. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava torej ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje, to je dejstev, ki omogočajo ugotovitev dneva končanja prejšnjega sodnega postopka oziroma poravnanja spora. Na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP je zato revizijsko sodišče delno ugodilo reviziji tožeče stranke in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje glede zahtevka za premoženjsko škodo ter posledično glede pravdnih stroškov in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo zaradi presoje ugovora zastaranja treba ugotoviti, kdaj je bil končan ali kako drugače poravnan spor v zadevi Sodišča združenega dela v Ljubljani, opr. št. S 82/85. Pri tem ne bo mogoče šteti kot dneva končanja spora ali njegove drugačne poravnave dneva sklenitve izvensodne poravnave, saj navedenega dne v procesnem smislu sodni postopek ni bil končan, glede na vsebino poravnave pa odškodnina očitno tudi ne plačana.

Nižji sodišči sta tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov za nakup lasulje oziroma lasnega vložka vsaki dve leti (v znesku 1.350.497 SIT) zavrnili tudi z dodatnim argumentom, da tožnica ni podala nobenih navedb in ne dokazov, da stroškov za lasulje ni dobila povrnjenih s strani zavoda za zdravstveno zavarovanje oziroma, kot je navedlo pritožbeno sodišče, da bi lahko odškodnino uveljavljala samo v primeru, če bi bila na matičnem področju zavrnjena ali če ji lasulja ne bi ustrezala. Tako stališče nižjih sodišč je zmotno, saj tožnica uveljavlja odškodnino na matičnem odškodninskem področju in ji načelo popolne odškodnine zagotavlja, da dobi toliko, kot znaša škoda, ki jo je utrpela, in ne več ali manj. Tožnica uveljavlja odškodnino za povrnitev stroškov za lasne vložke, ki jih mora kupiti vsaki dve leti in od katerih naj bi po njenih navedbah vsak stal 2.400 DEM oziroma vsi v preteklem obdobju 12.000 DEM ali preračunano v tolarje 1.350.497 SIT. Tožnica je izrecno zatrjevala (list. št. 93), da je kupovala lasne vložke po 2.400 DEM, kar je bilo dražje od 28.000 SIT, kolikor naj bi po izvedenčevi navedbi znašalo nadomestilo zavoda za zdravstveno zavarovanje. Na strani tožeče stranke je bilo materialno dokazno breme glede nastanka škode in njene višine, na strani tožene stranke pa je bilo trditveno in dokazno breme glede ugovora, da je ali bi stroške za lasuljo tožnica lahko dobila povrnjene od zavoda za zdravstveno zavarovanje. Razlogi obeh sodišč, kaj bi morala tožeča stranka navesti in dokazati, so zato materialnopravno zmotni. Sodišči bi morali ugotoviti višino škode in nato upoštevati morebitno korist, ki jo je ali ki bi jo lahko pridobila tožnica s strani zavoda za zdravstveno zavarovanje. Zaradi zmotne presoje dokaznih bremen je ostalo dejansko stanje glede višine škode nepopolno ugotovljeno, kar tudi narekuje razveljavitev obeh sodb v delu glede premoženjske škode, pri čemer je še dodati, da je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je pogoj za odškodnino za tujo pomoč izkazano tožničino plačilo te pomoči. Revizija proti zavrnilnemu delu sodbe glede nepremoženjske škode ni utemeljena.

V nezgodi leta 1982 si je tožnica poškodovala glavo in ji je po številnih operativnih posegih ostal večji del glave brez las. Tožnica se s spremenjenim videzom ni mogla sprijazniti, zato je prišlo do nevrotskega reagiranja in v končni posledici do psihosomatskih težav. Odškodnino za nepremoženjsko škodo je prejela na podlagi poravnave z dne 7.1.1993. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, pritožbeno sodišče pa potrdilo, da je tožnici nastala nova škoda. Od leta 1990 dalje do leta 1997 (ko se je ustalilo), se je pri tožnici stanje poslabševalo. Na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. E. S. je sodišče ugotovilo hujše kronično somatske motnje, kakršnih ob sklenitvi poravnave ni bilo mogoče pričakovati. Zaradi močnejših glavobolov, izrazitejše vrtoglavice in lahkih vsakodnevnih bolečin v mišicah, sklepih ter v krajših obdobjih tudi bolečin srednje intenzitete ter nevšečnosti zaradi pogostega obiskovanja zdravnikov, preiskav in jemanja zdravil, je prvostopenjsko sodišče za telesne bolečine prisodilo odškodnino v znesku 200.000 SIT, presežek v višini 800.000 SIT pa je zavrnilo. Ob ugotovitvi, da so se tožničine psihične težave po letu 1994 intenzivirale in da je svoje delo na delovnem mestu sposobna opravljati le s povečanimi napori, povečane težave pa ima tudi pri gospodinjskih delih v okviru družine, je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 500.000 SIT, presežek v znesku 1.500.000 SIT pa je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je odločitvi in razlogom prvostopenjskega sodišča pritrdilo.

Tožnica v reviziji nasprotuje odločitvi s trditvijo, da sta prisojeni odškodnini občutno prenizki in nista v skladu z določbami 200. člena ZOR in z dolgotrajnim čakanjem na odškodnino. Revizijsko sodišče se z navedenim ne strinja. Po 200. in 203. členu ZOR sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje trajanja telesnih in duševnih bolečin, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja posege v svojo telesno in duševno celovitost. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Po presoji revizijskega sodišča sta nižji sodišči glede na ugotovljeno in zgoraj povzeto dejansko stanje pravilno upoštevali obe načeli. Upoštevaje konkretnosti in specifičnosti tožničinega primera ter sodno prakso v podobnih primerih ter glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami, sta sodišči dosodili pravično denarno odškodnino za obe vrsti nepremoženjske škode. Razlogov za prisojo višje odškodnine ni in jih tožeča stranka niti ne navaja, saj je njena revizija v tem delu zgolj pavšalna. Navaja le dolgo čakanje na odškodnino. Na to okoliščino pa se tožnica sklicuje neutemeljeno, saj je tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo postavila šele dne 22.3.1999 in je bilo tako o tem zahtevku odločeno na prvi stopnji po dveh letih in pol, kar je v razumnem roku. Zaključiti je torej, da sta o nepremoženjski škodi nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo, zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

Zaradi delne razveljavitve sodb sodišč druge in prve stopnje je revizijsko sodišče v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo odločitev o revizijskih stroških za končno odločbo.