Jedro

Za dogovor, ki pomeni že dejansko razdelitev dediščine, je nujno izrecno soglasje vseh dedičev. Le v tem primeru ga sodišče lahko vnese v sklep o dedovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o dedovanju pozneje najdenega premoženja zapustnika (nepremičninah parc. št. 2061/358 in parc. št. 2061/370, obe vpisani pri vl. št. 1263 k.o. R.), in sicer upoštevaje pravnomočni sklep o dedovanju istega sodišča opr. št. III D 128/99 z dne 23.10.2001, zapustnikovo oporoko in novo pridobljene dedne izjave dedičev. Za dedinji pozneje najdene zapuščine je razglasilo mater zapustnikovega že pokojnega vnuka A.M. V.J. do 5/6 ter zapustnikovo hčer J.B. do 1/6. Proti sklepu vlaga pritožbo dedinja V.J. Uveljavlja vse v zakonu predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa z ugotovitvijo, da obe nepremičnini v celoti pripadata njej kot materi zapustnikovega vnuka, ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v ponovno obravnavo in odločanje.

Meni, da bi moralo sodišče pri naknadno najdenem premoženju zapustnika upoštevati ustni dedni dogovor, sklenjen med vsemi njegovi dediči, po katerem obravnavani nepremičnini pripadata zdaj že pokojnemu vnuku zapustnika A.M. O obstoju dogovora bi moralo zaslišati zapustnikovo vdovo, ki ga omenja že v svoji dedni izjavi. Na tej osnovi odstopa svoj dedni delež na dodatni zapuščini v korist svojega vnuka. Pri dednem dogovoru in parcelaciji, s katero se je strinjala, je sodelovala tudi dedinja J.B. Prejela je znesek 4.500.000,00 SIT in druge nepremičnine. Zato ji nujni delež do 1/6 na dodatni zapuščini ne pripada. Obravnavano premoženje je bilo že upoštevano pri dedovanju po pokojnem vnuku kot del njegove zapuščine. V celoti ga je podedovala in plačala ustrezne davščine pritožnica. Sklep o dedovanju po vnuku ni bil izveden v zemljiški knjigi, ker se je ugotovilo, da te nepremičnine niso bile vpisane v njegovo korist. Po mnenju pritožnice je sodišče bistveno kršilo določbe 163. člena Zakona o dedovanju (ZD), ker ni upoštevalo njenega dokaznega predloga o zaslišanju zapustnikove vdove o obstoju dednega dogovora. Posledično je napačno uporabilo materialno pravo z upoštevanjem nujnega deleža za J.B. mimo sklenjenega dednega dogovora. Zaradi spornih dejstev o dednem dogovoru bi moralo prekiniti postopek in stranke napotiti na pravdo.

Na vročeno pritožbo dedinja J.B. ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijani dodatni sklep o dedovanju je bil izdan na podlagi 1. odstavka 221. člena ZD, po katerem sodišče na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju razdeli premoženje, ki je bilo najdeno po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Za pozneje najdeno premoženje šteje vse premoženje, ki sicer spada v zapuščino, vendar ni bilo zajeto s pravnomočnim sklepom o dedovanju, in sicer ne glede na to, ali se je v času zapuščinske obravnave zanj vedelo ali ne.

Za pritožnico niti ni sporno, da gre v primeru obravnavanih nepremičnin za tako premoženje. Sodeč po njenih pritožbenih navedbah se je namreč šele v zapuščinskem postopku po njenem sinu (zapustnikovemu vnuku in dediču) izvedelo zanje oziroma ugotovilo, da so v zemljiški knjigi še vedno vpisane v korist zapustnika. Ker o njih še ni bilo izvedeno dedovanje po zapustniku, je pritožničino naziranje, da v celoti sodijo v vnukovo zapuščino, zmotno. Za ta postopek so tudi nerelevantne pritožbene navedbe, da jih je podedovala po svojem sinu v celoti in zanje plačala davščine. Kot sinovi dedinji ji gre na naknadno najdenem premoženju zapustnika le tolikšen delež, kot bi šel njenemu sinu – zapustnikovemu vnuku, kar je pravilno povedalo že prvo sodišče. Po ugotovitvi vseh relevantnih okoliščin je pravilno odločilo, da znaša njen delež na naknadno najdenem premoženju do 5/6. Če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, sodišču po izrecni določbi 1. odstavka 221. člena ZD ni treba opraviti nove zapuščinske obravnave. Novo najdeno premoženje le razdeli med dediče na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, torej po obsegu in velikosti dednih deležev glede na vsebino obstoječega pravnomočnega sklepa o dedovanju. Pritožbeno zavzemanje za ponovno odpiranje zapuščinske obravnave z zaslišanjem strank, ugotavljanjem spornih dejstev in prekinitvijo zapuščinskega postopka zaradi napotitve na pravdo, je zato zmotno. Prav tako sodišče z opustitvijo navedenih procesnih dejanj v ničemer ni kršilo 163. člena ZD.

Iz podatkov spisa izhaja, da je pravnomočni sklep o dedovanju po zapustniku, opr. št. III D 128/99-18, z dne 23.10.2001 izdan na podlagi oporočnega dedovanja, sklenjenega dednega dogovora in upoštevaje zahtevane nujne deleže zakonitih dedičev.

Kadar sodišče odloča o pozneje najdenem premoženju zapustnika, po katerem je bilo v prvotnem zapuščinskem postopku na podlagi prvega sklepa o dedovanju razdeljeno premoženje na podlagi dednega dogovora (kot je bilo deloma tudi v tem primeru), je treba po stališčih sodne prakse ugotavljati, kakšna je bila volja dedičev ob sklepanju dednega dogovora glede pozneje najdenega premoženja. Če novo premoženje bistveno spreminja obseg zapuščine, mora na novo pridobiti tudi dedne izjave dedičev. Vsa navedena pravna izhodišča je v obravnavanem primeru sodišče pravilno upoštevalo in o dodatno najdenem premoženju pravilno odločilo.

V podatkih spisa (zapisniki narokov zapuščinske obravnave, zapis dednega dogovora, ki je bil upoštevan pri izdaji sklepa o dedovanju) ni osnove za zaključek, da bi bili sedaj obravnavani nepremičnini predmet dednega dogovora med dediči, ki je bil upoštevan pri izdaji prvega sklepa o dedovanju. Sodišče je voljo dedičev o s strani pritožnice zatrjevanem obstoju dednega dogovora o naknadno najdenem premoženju ugotavljalo tako, da jih je pozvalo, naj dogovor potrdijo oziroma ga predložijo. Ker tega niso storili vsi dediči (dedinja J.B. je zgolj uveljavljala nujni dedni delež na naknadno najdenem premoženju), morebitni dogovor dedičev o razdelitvi zapuščine (o čemer govori pritožnica, ko omenja denarno izplačilo nujne dedinje) v tem postopku ne more biti upošteven. Zanj ni podlage ne v obstoječem dogovoru, ki je bil podlaga za izdajo prvega sklepa o dedovanju, ne v novih izjavah dedičev. Za tak dogovor, ki pomeni že dejansko razdelitev dediščine, pa je nujno izrecno soglasje vseh dedičev. Le v tem primeru ga sodišče lahko vnese v sklep o dedovanju (3. odstavek 214. člena ZD).

Ker ga v obravnavanem primeru ni, ga prvo sodišče tudi ni moglo upoštevati, in sicer ne glede na to, da ga je v svoji dedni izjavi glede naknadno najdenega premoženja omenjala zapustnikova vdova in oporočna dedinja, na katero se sklicuje pritožba. Dedna izjava zakonite dedinje J.B., ki na naknadno najdenem premoženju uveljavlja nujni dedni delež, je namreč tudi po mnenju pritožbenega sodišča dovolj jasna in nedvoumna, da je prvo sodišče štelo, da soglasja o s strani pritožnice zatrjevanem dednem dogovoru o delitvi naknadno najdene zapuščine ni. Tega ne bi moglo spremeniti niti morebitno zaslišanje zapustnikove vdove, ki ga je predlagala pritožnica. Tako sodišče z opustitvijo njenega zaslišanja ob izrecnem pooblastilu iz 1. odstavka 221. člena ZD, da se o naknadno najdenem premoženju ne opravi nove zapuščinske obravnave, ni kršilo določbe 163. člena ZD.

O naknadno najdenem premoženju je po povedanem prvo sodišče pravilno odločilo na podlagi tistega dela pravnomočnega sklepa o dedovanju, ki se je nanašal na oporočno dedovanje in upoštevaje nove dedne izjave oporočne dedinje (o odstopu nujnega deleža pritožnici) ter dedne izjave nujne dedinje.

O nujnem deležu nujne dedinje, ki ga izpodbija pritožba, je odločeno ob pravilni uporabi 27. člena ZD. Nujnemu dediči gre določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino. Dedič ima pravico do njega tudi v primeru pozneje najdenega premoženja in v razmerju do tega premoženja. To velja celo takrat, če ga v zapuščinskem postopku ni uveljavljal, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Nujna dedinja je po podatkih spisa nujni delež uveljavljala v zapuščinskem postopku, izrecno pa tudi na obravnavanem pozneje najdenem premoženju. Zato je odločitev prvega sodišča o njeni dedni pravici iz naslova nujnega deleža pravilna. Višine določenega nujnega deleža pritožba ne izpodbija. Kot pravilno jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Navedene odločitve prvega sodišča ne more omajati pritožbena navedba, da je nujna dedinja že prejela denarno izplačilo nujnega deleža. Posegajo namreč že na področje delitve dediščine. To pa, razen že omenjene izjeme, predvidene v 3. odstavku 214. člena ZD, ni predmet sklepa o dedovanju, ampak nadaljnjega postopka delitve solastnine med dediči. Vsa morebitna sporna vprašanja o dejansko že izvedeni delitvi obravnavanega premoženja med dedinjama, na katera opozarja pritožnica, bodo zato predmet posebnega postopka o delitvi solastnine, v tem postopku pa jih ni mogoče upoštevati.

Izpodbijani sklep je torej pravilen v pravnem in dejanskem pogledu. V njem ni očitane bistvene kršitve pravil postopka, pa tudi ne tistih absolutnih bistvenih procesnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato ga je pritožbeno sodišče potrdilo in pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP – v zvezi s 163. členom ZD).