Jedro

Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, sta se stranki sporazumeli tako o predmetu prodajne pogodbe, kot tudi o njegovi ceni, ki je bila vezana na tečaj tuje valute. Tako sta bili ugotovljeni bistveni sestavini prodajne pogodbe po 454. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Toženec, ki je kupljeni avtomobil v letu 1991 odpeljal od tožnika, ne da bi zanj kaj plačal, mora po pravilni odločitvi sodišč prve in druge stopnje plačati kupnino v dogovorjenem znesku (516. čl. ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da plača tožniku znesek 600 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Ljubljanske banke Poslovne enote ... v času plačila z zamudnimi obrestmi po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje do plačila. Višji tožnikov zahtevek je zavrnilo. Na toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo le glede obrestne mere zamudnih obresti tako, da znaša ta toliko, kot obrestuje banka v kraju izpolnitve hranilne vloge na vpogled. Sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da sta se stranki sporazumeli kvečjemu za ceno 5.000,00 takratnih din, ni pa bilo govora o ceni 600 DEM oz. 1000 DEM. Tožeča stranka tudi ni dokazala dogovora o valutni klavzuli. Toženec se v reviziji sklicuje tudi na svoje pritožbene navedbe.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. V čem naj bi obstajal uveljavljani revizijski razlog iz 13.tč. citirane zakonske določbe, toženec v reviziji ni pojasnil. Na pritožbene trditve se stranka v reviziji ne more sklicevati, saj so bile te pred sodiščem druge stopnje že preizkušene, revizija pa je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodno odločbo, katero je mogoče vložiti le iz razlogov, določenih v zakonu.

Iz obrazložitve revizije izhaja, da ugovarja toženec predvsem dejanskim ugotovitvam sodišč prve in druge stopnje. S temi navedbami se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP).

Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, sta se stranki sporazumeli tako o predmetu prodajne pogodbe, kot tudi o njegovi ceni, ki je bila vezana na tečaj tuje valute. Tako sta bili ugotovljeni bistveni sestavini prodajne pogodbe po 454.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Toženec, ki je kupljeni avtomobil v aprilu 1991 odpeljal od tožnika, ne da bi zanj kaj plačal, mora po pravilni odločitvi sodišč prve in druge stopnje plačati kupnino v dogovorjenem znesku (516.čl.ZOR). Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan. Iz vseh teh razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).