Jedro

Delodajalec je samostojen pri organiziranju delovnega procesa, ter svojih poslovnih in organizacijskih odločitvah. Tožena stranka je dokazala, da je ukinila tožnikovo delovno mesto in njegove naloge prerazporedila na delovni mesti vodja betonarne in voznega parka ter vodja lastne kontrole proizvodnje, kar je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je onemogočeno nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

Delodajalcu ni potrebno reagirati takoj, ko pride do slabšanja uspešnosti poslovanja. Odločitev delodajalca, da še naprej obdrži v delovnem razmerju delavca, ki nima dovolj dela, namreč ne more biti delodajalcu v škodo, da bi zaradi tega šteli, da je zamudil prekluzivni rok, v katerem mora podati odpoved pogodbe o zaposlitvi. Rok začne teči, ko se delodajalec dejansko odloči, da to delovno mesto ukine oz. da bo podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nastanek razloga in začetek teka roka za podajo odpovedi je odvisen od ugotovitve delodajalca, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov potreba po delavčevemu delu prenehala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 24. 4. 2009 med pravdnima strankama, ki je bila podana dne 6. 6. 2011 in jo je tožeča stranka prejela dne 8. 6. 2011, nezakonita. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh pod izvršbo, tožnika sprejeti nazaj na dela, ki jih je opravljal pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, mu v evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije vpisati delovno dobo za čas od 22. 8. 2011 do izvršljivosti sodbe, mu za ta čas plačati pripadajoče neto plače in druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za tekoči mesec do plačila, poravnati prispevke za socialno varnost in davek od bruto zneskov ter mu povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je bila sporna odpoved dana v objektivnem šestmesečnem roku. Sodišče se ni opredelilo do 30-dnevnega roka iz 5. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ki ga je tožena stranka zamudila. Priče so izpovedale, da so se objektivne težave tožene stranke (ki so se kazale v zamikih in neizplačevanju plač) začele skoraj leto dni pred izdajo sporne odpovedi, tudi iz obrazložitve sporne odpovedi pa izhaja, da se je delodajalec v letih 2010 in 2011 znašel v zelo slabem ekonomskem položaju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da naj bi tožena stranka za težave izvedela konec februarja 2011. Rok iz 88. člena ZDR je potekel 28. 3. 2011, medtem ko je tožena stranka odpoved podala šele 6. 6. 2011. Tožena stranka pa ni dokazala, da so ravno njeni poslovni partnerji zašli v likvidnostne težave. Izključni motiv za odpoved tožniku je bilo dejstvo, da ga zakoniti zastopnik tožene stranke osebno ni prenesel. Slednji je tudi izpovedal, da ni imel zaupanja v tožnika. Iz spisa je razvidno, da je tožena stranka poskušala delovno razmerje odpovedati iz krivdnih razlogov, a ji je nato zmanjkalo argumentov.

Sodišče je ugotovilo, da ponujena zaposlitev tožniku ni bila ustrezna. Nevzdržno pa je sklepanje, da ponudba neustrezne zaposlitve ne pomeni nezakonite odpovedi. Sodišče je prezrlo dejstvo, da so se pri toženi stranki delavci prerazporejali iz drugih obratov (šoferji), česar pa niso ponudili tožniku. Tožena stranka tudi ni izkazala nujnosti reorganizacije. Delo je tožena stranka imela, saj je tožniku ponudila delovno mesto. Že v času, ko je imela tožena stranka težave z izplačevanjem plač, je na delovno mesto, primerno za tožnika, zaposlila A.A..

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke, saj je sodba podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi v delu glede pravočasnosti podane odpovedi.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtožuje ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 6. 6. 2011, reintegracijo in reparacijo. O utemeljenosti tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje odločalo že dvakrat. Najprej s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti, opr. št. Pd 176/2011 z dne 1. 3. 2012 , s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi ugotovitve, da je odpoved nezakonita, ker tožena stranka tožniku ob odpovedi ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 515/2012 z dne 15. 6. 2012 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi sklepa je pritožbeno sodišče navedlo, da je presoja o zakonitosti odpovedi sodišča prve stopnje preuranjena. Za pravilno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je podan zatrjevan poslovni razlog za odpoved, ali je ta razlog utemeljen in onemogoča nadaljevanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ali so pri delodajalcu obstajale možnosti za nadaljevanje dela pod spremenjenimi pogoji ter ali je odpoved glede na seznanitev z razlogom podana pravočasno. Sodišče prve stopnje je nato s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti, opr. št. Pd 171/2012 z dne 18. 9. 2012, ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer iz razloga, ker je tožena stranka tožniku ob odpovedi ponudila pogodbo za neustrezno zaposlitev. Tudi to odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1133/2012 z dne 18. 1. 2013 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je bila presoja o zakonitosti odpovedi sodišča prve stopnje preuranjena. Za pravilno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je tožena stranka ob odpovedi razpolagala z zaposlitvijo, ki je za tožnika ustrezna (to je zaposlitev, za katero se zahteva VI. oziroma VII. stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela po odpovedani pogodbi o zaposlitvi).

Tožena stranka je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 6. 6. 2011 podala na podlagi 1. alinee prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/02 in naslednji), ki določa, da lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Hkrati z odpovedjo je tožena stranka ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, ki je tožeča stranka ni sprejela, tako da ji je delovno razmerje prenehalo po poteku odpovednega roka.

Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju presodilo, da je presojana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Ugotovilo je, da je bil pri toženi stranki podan utemeljen poslovni razlog, ki je onemogočal nadaljevanje dela po obstoječi pogodbi o zaposlitvi (drugi odstavek 88. člena ZDR) in da je tožena stranka odpoved podala pravočasno, to je v šestih mesecih od nastanka razloga za odpoved (šesti odstavek 88. člena ZDR). Tožbeni zahtevek je v celoti zavrnilo. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v skladu s prvo alinejo 1. odstavka 88. člena ZDR, pri čemer je poslovni razlog prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko skladno z drugim odstavkom 88. člena ZDR delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer je pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga vprašanje, ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. odstavka 88. člena ZDR v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZDR dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen. Pri tem pritožbeno sodišče izrecno poudarja, da sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR.

Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 6. 2011 izhaja, da se je tožena stranka v letih 2010 in 2011 znašla v zelo slabem ekonomskem položaju zaradi zmanjšanega povpraševanja po gradbenih storitvah, stečajev podjetij, s katerimi je bila tožena stranka v intenzivnem poslovnem odnosu, in nekaj velikih investicij, ki jih je izvedla, zato je bila potrebna reorganizacija in povečanje učinkovitosti na vseh področjih. Eden izmed ukrepov racionalizacije poslovanja je bilo tudi zmanjšanje stroškov, tudi s številom zaposlenih in združevanjem podobnih delovnih mest. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da bo tožnikovo delovno mesto (vodja voznega parka) ukinila. Slednje izhaja tudi iz sklepa z dne 1. 6. 2011, ki v 1. členu določa, da se delovna mesta zaradi potreb delovnega procesa oziroma izboljšanja organizacije dela na novo oblikujejo tako, da se zaradi zagotovitve polne zaposlenosti delavcev združijo opravila dveh ali več delovnih mest. V 2. členu je med drugim navedeno, da se delovno mesto vodja voznega parka in voznik tovornega vozila zaradi poslovnih razlogov ukinja, pri čemer se bodo dela in naloge delovnega mesta vodja voznega parka opravljala le v okviru delovnega mesta vodja betonarne in voznega parka ter vodja lastne kontrole proizvodnje. O tem, da so se delovna mesta ukinila oziroma združevala, sta izpovedali tudi priči B.B. in C.C.. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na skladni izpovedbi teh dveh prič, ki sta kot zaposleni v kadrovski službi tudi sodelovali pri odločitvah tožene stranke glede združevanja delovnih mest in odpuščanja delavcev. Kot že navedeno, je delodajalec samostojen pri organiziranju delovnega procesa, ter svojih poslovnih in organizacijskih odločitvah. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka dokazala, da je ukinila tožnikovo delovno mesto in njegove naloge prerazporedila na delovni mesti vodja betonarne in voznega parka ter vodja lastne kontrole proizvodnje. Slednje pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljen razlog za odpoved, saj je onemogočeno nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožena stranka le pavšalno navaja, da so njeni poslovni partnerji zašli v likvidnostne težave – tožena stranka je namreč v zvezi s tem predložila tudi listinske dokaze o odprtih terjatvah.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da odpoved ni bila podana v 30-dnevnem roku iz 5. odstavka 88. člena ZDR, in da prvostopenjska sodba v zvezi s tem ne vsebuje razlogov. Iz sodbe prve stopnje je namreč jasno razvidno, da je bila odpoved podana nekaj dni po izdaji sklepa z dne 1. 6. 2011, s katerim je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je bil v predmetni zadevi zamujen 6-mesečni rok, ker so se težave tožene stranke, ki so se kazale v zamikih in neizplačevanju plač, pričele skoraj leto dni pred izdajo sporne odpovedi. Iz sodne prakse namreč izhaja, da delodajalcu ni treba reagirati že ob prvih znakih slabega poslovanja in mu ne more iti v škodo, če delavca še zaposluje. Ni mogoče zahtevati, da bi delodajalec moral odpoved podati že ob prvih znakih težav pri poslovanju. Takšno stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo med drugim v zadevah, opr. št. VIII Ips 141/2011 in VIII Ips 184/2011, iz katerih izhaja, da delodajalcu ni potrebno reagirati takoj, ko pride do slabšanja uspešnosti poslovanja. Odločitev delodajalca, da še naprej obdrži v delovnem razmerju delavca, ki nima dovolj dela, namreč ne more biti delodajalcu v škodo, da bi zaradi tega šteli, da je zamudil prekluzivni rok, v katerem mora podati odpoved pogodbe o zaposlitvi. Rok začne teči, ko se delodajalec dejansko odloči, da to delovno mesto ukine oz. da bo podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nastanek razloga in začetek teka roka za podajo odpovedi je odvisen od ugotovitve delodajalca, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov potreba po delavčevemu delu prenehala (tako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi, opr. št. VIII Ips 368/2006). Tožena stranka je odločitev, da tožnikovo delovno mesto ukine, sprejela 1. 6. 2011, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pravočasna.

Kot izhaja iz sklepa z dne 1. 6. 2011, so se dela in naloge tožnikovega delovnega mesta (zaradi njegove ukinitve) opravljala le v okviru delovnega mesta vodja betonarne in voznega parka ter vodja lastne kontrole proizvodnje. Za predmetni spor ni pomembno, da je bila A.A. na delovno mesto vodja betonarne zaposlena konec leta 2010, torej v času, ko je tožena stranka že imela težave s poslovanjem in ni izplačevala plač. Obstoj in utemeljenost odpovednega razloga se namreč presoja glede na trenutek, ko je bila tožniku podana odpoved (t. j. 6. 6. 2011). Za ta čas pa tožnik ni niti trdil niti dokazal, da je tožena stranka na novo zaposlovala na delovna mesta, ki bi bila sicer ustrezna zanj. Prav tako pa ni pomembno, da bi bilo delovno mesto, na katerem je bila zaposlena A.A., ustrezno za tožnika. Pri presojanju izpolnitve obveznosti delodajalca iz 3. odstavka 88. člena ZDR se namreč presoja le delovna mesta, ki so v času odpovedi prosta oziroma nezasedena. Tožnik v pritožbi še zatrjuje, da so se pri toženi stranki prerazporejali iz drugih obratov (šoferji), česar pa njemu niso ponudili. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da se za voznike tovornih vozil oziroma avtomešalca po katalogu delovnih mest zahteva IV. ali V. stopnja izobrazbe, kar pa glede na kriterije za ustrezno delovno mesto, ki jih je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, niso ustrezna delovna mesta in zato za predmetni spor niso relevantna.

Pravilen in skladen s stališčem sodne prakse je zaključek sodišča prve stopnje, da neustreznost ponujene pogodbe o zaposlitvi ne pomeni nezakonitosti same odpovedi. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je namreč že večkrat zavzelo stališče, da je na podlagi tretjega odstavka 88. člena ZDR delodajalec ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dolžan delavcu ponuditi le sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, torej da ponudba neustrezne zaposlitve ni pogoj za zakonitost odpovedi. Če delodajalec ustrezne zaposlitve nima, delavcu ni dolžan ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Lahko mu jo sicer ponudi (za neustrezno zaposlitev: manj zahtevno delovno mesto, pogodba o zaposlitvi za določen čas, s krajšim delovnim časom, za delo v drugem kraju ipd.), vendar gre pri tem za možnost in ne za obveznost, ki bi bila določena z zakonom in bi vplivala na zakonitost odpovedi (tako je Vrhovno sodišče Republike Slovenije med drugim odločilo v zadevah, opr. št. VIII Ips 89/2009 in VIII Ips 298/2011). Dejstvo, da delodajalec delavcu, katerega delo po obstoječi pogodbi o zaposlitvi postane nepotrebno, ob odpovedi ponudi novo pogodbo o zaposlitvi za neustrezno zaposlitev, ne vpliva na zakonitost odpovedi. Iz tega razloga torej redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 6. 6. 2011 ni nezakonita. Od presoje, ali je bila tožeči stranki ponujena nova pogodba o zaposlitvi za ustrezno ali neustrezno zaposlitev, so odvisne le njene pravice (odpravnina, tretji odstavek 88. člena ZDR).

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).