Jedro

Temeljni pogoj za izdajo zamudno sodbe je, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in da tožena stranka ne odgovori na tožbo v roku iz 277. člena ZPP. Poštar je sodno pisanje (tožbo s pozivom toženi stranki, naj nanjo odgovori) vročil delavcu tožene stranke (skladiščniku), ki je vročilnico podpisal. S takšno vročitvijo je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor.

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov se lahko poda le zaradi novih kršitev pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je delavec storil po pisnem opozorilu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 9. 2014 in jo je razveljavilo (točka I izreka). Ugotovilo je, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja ter mu obračunati bruto plačo, od bruto zneskov odvesti vse prispevke in davke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške odvetniškega zastopanja na zagovoru v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 208,01 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 565,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku 8-dnevnega paricijskega roka (točka IV izreka).

2. Zoper takšno zamudno sodbo se tožena stranka pritožuje iz „vseh pritožbenih razlogov“. Pritožbo vlaga podredno, za primer, če bi bil zavrnjen predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je tožena stranka vložila po prejemu izpodbijane zamudne sodbe. Navaja, da glede na okoliščine konkretnega primera ni sprejemljiva sodna praksa po kateri se vročitev pravni osebi lahko opravi tudi tako, da se vroči delavcu, ki se najde v pisarni. Tožena stranka je imela za sprejem poštnih pisanj pooblaščene štiri delavce, poštar pa pisanja ni vročil nobenemu od njih in tudi ne pisarniškemu delavcu, temveč skladiščniku, ki se je slučajno znašel ob poštarju. Skladiščnik ni bil vešč sprejemanja poštnih pošiljk, niti se ni zavedal pravnih posledic vročitve. Glede na navedeno ni možno trditi, da je bila toženi stranki sodna pošiljka zakonito vročena in da je bilo spoštovano načelo dispozitivnosti. V konkretnem primeru pravica do sojenja brez odlašanja ne more prevladati nad materialno pravico ter pravico tožene stranke, da se opredeli do navedb tožnika v tožbi. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožba uveljavlja „vse pritožbene razloge“, kar pomeni, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa zamudne sodbe ni možno izpodbijati iz tega razloga (drugi odstavek 338. člena ZPP).

6. Tožena stranka smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti. V skladu s to določbo je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je sodišče v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo.

7. Temeljni pogoj za izdajo zamudno sodbe je, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in da tožena stranka ne odgovori na tožbo v roku iz 277. člena ZPP. Pritožbeno sodišče nima razloga, da ne bi verjelo navedbi tožene stranke v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje o tem, da je poštar sodno pisanje (tožbo s pozivom toženi stranki, naj nanjo odgovori) vročil delavcu tožene stranke, skladiščniku A.A., ki je vročilnico podpisal. S takšno vročitvijo je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor.

8. V skladu s prvim odstavkom 133. člena ZPP se državnim organom, pravnim osebam in podjetnikom posameznikom vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. A.A. je delavec tožene stranke, vročitev pa je bila opravljena v poslovnem prostoru tožene stranke. Ni bistveno, da ima tožena stranka več oseb, ki so pooblaščene za sprejem in da vročitev ni bila opravljena nobeni od njih, saj zakon ne določa, da bi vročevalec najprej moral poskusiti pisanje vročiti pooblaščeni osebi in šele nato drugemu delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. 9. Okoliščina, da naj bi A.A. pristojni delavki tožene stranke sodno pošiljko izročil šele naslednji dan in ji pri tem neresnično navedel, da je pisanje prejel istega dne, kar naj bi povzročilo, da je tožena stranka odgovor na tožbo podala en dan prepozno, ne vpliva na vprašanje, ali je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor. Napačni pretok informacij znotraj tožene stranke, ki ga zatrjuje pritožba, ne pomeni, da je potrebno šteti, da je bila tožba v odgovor vročena šele 21. 10. 2014, ali pa da celo sploh še ni bila pravilno vročena.

10. Tožena stranka v pritožbi niti ne uveljavlja, da ne bi bili izpolnjeni ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v tej zadevi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati in da dejstva, ki so navedena v tožbi, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik in tudi ne v nasprotju z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče prve stopnje je preizkusilo tudi sklepčnost tožbenega zahtevka in obširno razložilo, zakaj iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče s temi razlogi v celoti soglaša. 11. Pritožba ne navaja, da bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi navedb v tožbi ugodilo tožbenemu zahtevku. Glede na to, da tožena stranka na tožbo ni pravočasno odgovorila, je sodišče prve stopnje moralo šteti za resnično tožbeno navedbo, da si tožnik ni prisvojil tiskane kopije elektronske pošte med glavnim direktorjem, direktorjem prodaje in vodje upravne kadrovske službe in te kopije ni obesil na oglasno desko, kar je bil razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje tudi moralo šteti, da ni bil podan zatrjevani razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alinee prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Ta določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog).

12. V izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi so bile tožniku očitane tudi iste kršitve, kot so mu bile očitane že v opozorilu z dne 6. 3. 2014 o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve (priloga A3). Tako v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot v navedenem opozorilu je bilo tožniku očitano, da je 28. 2. 2014 odklonil preverjanje cross-referenc z obrazložitvijo, da to ni del njegovih obveznosti po pogodbi o zaposlitvi in da se je neprimerno vedel do svojega nadrejenega in ostalih sodelavcev, s tem ko je večkrat zviševal glas na sestankih in med rednim delom ter pred nadrejenim in ostalimi delavci sodelavcem dajal neprimerne opazke in žaljive nadimke, npr. Paolo criminale. Isti historični dogodek zaradi katerega je bil delavec najprej pisno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ne more biti nato še razlog za kasnejšo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Redna odpoved se lahko poda le zaradi novih kršitev pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je delavec storil po pisnem opozorilu.

13. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da ni bila podana v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zatrjevana kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njeno razveljavitev, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ampak še traja, zaradi česar je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz obveznosti iz delovnega razmerja ter mu obračunati bruto plačo, odvesti vse davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec ter tožniku povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Že zgoraj pa je razloženo, da redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni možno podati zaradi istega dogodka, zaradi katerega je bil tožnik predhodno pisno opozorjen na podlagi določbe prvega odstavka 85. člena ZDR-1, kar pomeni, da je izpodbijana redna odpoved nezakonita tudi iz tega razloga.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je ugodilo tistemu delu tožbenega zahtevka za katerega je tožnik zahteval povrnitev stroškov odvetniškega zastopanja na zagovoru v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da zagovor pri delodajalcu predstavlja obvezen predhoden postopek in da je tožnik zato upravičen do povrnitve utemeljeno priglašene nagrade njegove pooblaščenke. Nagrada je odmerjena ob pravilni uporabi določb Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), prav tako nagrada za postopek pred sodiščem prve stopnje.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.