Jedro

V ZAzil ni podlage za stališče tožene stranke, da ponovna prošnja za azil ni mogoča, če je bil prvotni postopek za azil ustavljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 567/2002-11 z dne 30.4.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi tožbi in na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) odpravilo sklep tožene stranke z dne 25.2.2002 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (1. točka izreka); s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka). Z navedenim sklepom je tožena stranka ponovno zavrgla tožnikovo prošnjo za azil, in sicer iz razloga, ker je prvotni postopek za azil ustavila na podlagi 3. alinee 1. odstavka 42. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 113/2000 - odl. US, 124/2000 in 67/2000, v nadaljevanju ZAzil), saj tožniku ni bilo moč vročiti vabila za zaslišanje. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ne strinja s stališčem tožene stranke, da v nobenem primeru vložitev nove prošnje za azil ni mogoča, če je bil postopek za priznanje azila v Republiki Sloveniji končan s sklepom, in sicer ne glede na razloge, zaradi katerih je bil postopek ustavljen. Sodišče meni, da tožena stranka v odpravljenem sklepu ni obrazložila svojega stališča na način, da bi bil možen preizkus sklepa, ni pa tudi navedla pravne podlage, s katero bi utemeljevala svoje navedeno stališče. Po presoji sodišča prve stopnje se tožena stranka v obširnem odgovoru na tožbo neutemeljeno sklicuje na razumne meje načela zakonitosti, saj so upravni organi po določbi 2. odstavka 120. člena Ustave Republike Slovenije dolžni opravljati svoje delo v okviru in na podlagi Ustave in zakonov, po določbi 4. odstavka 153. člena Ustave pa morajo posamični akti in dejanja državnih organov temeljiti na zakonu in na zakonitem predpisu.

Tožena stranka vlaga pritožbo le zoper sodbo (1. točka izreka).

Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da ta opravi nov postopek. Meni, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, saj vložitev ponovne prošnje za azil v skladu z 41. členom ZAzil v primerih, ko je bil prvotni postopek ustavljen, ni mogoča. Namen določbe 41. člena ZAzil je omogočiti prosilcu za azil, katerega prošnja za azil je bila pravnomočno zavrnjena, vložitev ponovne prošnje, če so se po izdaji prejšnje odločbe okoliščine bistveno spremenile. Le v primerih, ko je bilo prvotno meritorno odločeno, je uveljavljanje bistvenih spremenjenih okoliščin na podlagi predloženih dokazov možno. V primerih, ko o zadevi prvotno ni bilo odločeno meritorno, ponovna presoja razlogov za pridobitev azila ni možna. Pristojni organ ne more ugotavljati, ali so se okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile, če v prejšnji odločbi dejstev in okoliščin sploh ni ugotavljal. V primerih, ko se postopek ustavi, kot je bil ustavljen tudi v predmetni zadevi, je možno v zakonsko določenm roku le zaprositi za vrnitev v prejšnje stanje. V konkretnem primeru je prosilec za azil kršil svoje dolžnosti, ni bil dosegljiv za vabila in so zaradi tega nastopile pravne posledice ustavitve postopka, kar je med strankama nesporno. V nasprotnem primeru bi prosilci lahko vlagali neomejeno število prošenj za azil. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča niti v 41. členu ZAzil niti v določbah 42. člena tega zakona ni podlage za stališče tožene stranke, da v nobenem primeru vložitev nove prošnje za azil ni mogoča, če je bil postopek za priznanje azila v Republiki Sloveniji končan s sklepom, in sicer ne glede na razlog, zaradi katerega je bil postopek ustavljen.

Ustavitev postopka je institut procesnega prava, ki sledi umiku tožbe, prošnje ali druge vloge, s katerim se je nek postopek začel. Določbe 1. odstavka 42. člena ZUS vsebujejo, poleg določbe o umiku prošnje za priznanje azila, tudi taksativno naštete primere, ko se šteje, da je prošnja za priznanje azila umaknjena. V vseh navedenih primerih pa, po presoji pritožbenega sodišča, o sami prošnji za azil ni odločeno meritorno, pač pa le procesno. Procesno in ne meritorno, je bilo odločeno tudi v konkretni zadevi, saj tožena stranka v ustavljenem postopku ni presojala dokazov o obstoju pogojev za priznanje azila. Določbe 42. člena ZAzil nadalje ne vsebujejo prepovedi vložitve nove prošnje za priznanje azila po procesno zaključenem azilnem postopku, ki bi edina lahko bila podlaga za navedeno sporno stališče tožene stranke.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati navedbe tožene stranke, da bi v primeru dopustnosti ponovne vložitve prošnje po procesno zaključenem azilnem postopku prosilci za azil lahko vlagali neomejeno število prošenj za azil. Po mnenju pritožbenega sodišča ZAzil vsebuje potrebne določbe, s katerimi je možno onemogočiti ali pa vsaj omejiti zlorabo azilnega postopka, ki pa se jih tožena stranka v konkretni zadevi (še) ni poslužila.

Prav tako ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča navedba tožene stranke o vrnitvi v prejšnje stanje, ki ga dopušča 2. odstavek 42. člena ZAzil in ki bi se ga edinega lahko, po mnenju tožene stranke, poslužil tožnik zaradi preprečitve dokončne ustavitve postopka; in ker se ga ni, nima pravice za vložitev ponovne prošnje za priznanje azila. Vrnitev v prejšnje stanje je, po mnenju pritožbenega sodišča, prav tako procesni institut, na podlagi katerega je ob opravičenih razlogih možno opraviti zamujeno dejanje. Vrnitev v prejšnje stanje bi v konkretnem primeru tožnik, ob izpolnjenih predpostavkah za vložitev takega predloga, sicer lahko zahteval v prvotnem postopku, vendar se tega instituta ni poslužil. Zaradi tega pa ni izgubil pravice do vložitve nove prošnje, kar je tudi storil. O njej bi morala tožena stranka brez zavlačevanja meritorno odločiti. Zato je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na določbo 4. odstavka 153. člena Ustave Republike Slovenije, saj izpodbijani akt, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne temelji na zakonu, torej na določbah ZAzil. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.