Jedro

Ali je izvršitev kazni zapora zastarala, se ugotavlja po Kazenskem zakoniku, ki je veljal ob pravnomočnosti sodbe, v kateri je bila obdolženemu tujcu izrečena kazen zapora, ne pa po Kazenskem zakoniku, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja.

Izrek

I. Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24. 4. 2020 I Ks 66101/2019-84 v točki II izreka se spremeni tako, da se prošnji Republike Srbije za izročitev obsojenega tujca: A. A. (osebni podatki pod točko I izreka prvostopenjskega sklepa) ugodi

tudi zaradi izvršitve kazni 1 (eno) leto zapora zaradi kaznivega dejanja zlorabe pooblastil v gospodarstvu po drugem odstavku v zvezi s 4. točko prvega odstavka 238. člena KZ RS po sodbi Temeljnega sodišča v Novem Sadu (Srbija) opr. št. K 892/2015 z dne 24. 10. 2016.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je v izročitvenem postopku zoper obdolženega tujca (obsojenca) A. A. pravosodnim organom Republike Srbije s sklepom I Ks 66101/2019-84 z dne 24. 4. 2020 v točki I sklenilo tako, da je prošnji za izročitev obdolženega tujca delno ugodilo in dovolilo njegovo izročitev Republiki Srbiji zaradi kazenskega pregona po obtožnici Temeljnega javnega tožilstva v Novem Sadu KTO 768/18 z dne 14. 10. 2019 zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 208. člena KZ RS v zvezi s petim odstavkom 61. člena KZ RS. Izvršitev izročitve je odložilo do končanja kazenskega postopka, ki se zoper obdolženega tujca vodi na Okrajnem sodišču v Ljubljani v kazenski zadevi V K 63167/2019, v kateri ima obdolženi tujec status priprte osebe.

2. V točki II izreka je zavrnilo prošnjo pravosodnih organov Republike Srbije za izročitev obdolženega tujca zaradi izvršitve kazni eno leto zapora po sodbi Temeljnega sodišča v Novem Sadu (Srbija) opr. št. K 892/2015 z dne 24. 10. 2016. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zavrnitvijo prošnje za izročitev ugotovilo, da ni izpolnjen pogoj iz 5. točke 8. člena Zakona o ratifikaciji pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o izročitvi (BRSI) in iz 6. točke prvega odstavka 522. člena ZKP.

3. Po prvem odstavku 527. člena ZKP odloča sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, in sicer po zaslišanju državnega tožilca, če senat okrožnega sodišča spozna, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev, ki nato s sklepom prošnjo za izročitev zavrne. Sodišče druge stopnje na podlagi zakonskega pooblastila lahko takšen prvostopenjski sklep potrdi, razveljavi ali spremeni.

4. Pred odločanjem o utemeljenosti prvostopenjskega sklepa v točki II izreka, je senat sodišča druge stopnje pribavil mnenje državnega tožilca B. B. iz Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Državni tožilec je v nasprotju z razlogi izpodbijanega sklepa navedel, da je bil obdolženi tujec zaslišan in priprt tri dni prej, kot je nastopilo zastaranje izvršitve kazni. Obdolženi tujec je bil po podatkih spisa dejansko zaslišan 18. 12. 2019. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je v zaključku državni tožilec v mnenju zapisal, da izvršitev kazni zapora ni zastarala in da naj se zato ustrezno spremeni izpodbijani sklep v II. točki izreka ter obdolženega tujca izroči Republiki Srbiji. Problematika je po stališču državnega tožilca primerljiva z določbo 6. točke prvega odstavka 522. člena ZKP, ki določa pogoj za izročitev obdolženega tujca, opredeljen pa je tako, da po domačem zakonu ni zastaral kazenski pregon ali ni zastarala izvršitev kazni, preden je bila oseba priprta ali zaslišana kot obdolženec.

5. Mnenje državnega tožilca je sodišče druge stopnje posredovalo zagovorniku obdolženega tujca ter obdolženemu tujcu v prevodu. Zagovornik in obdolženi tujec na mnenje nista odgovorila.

6. Uvodoma v zvezi s spremembo izpodbijanega sklepa v točki II izreka, tako kot je razvidno iz izreka te, drugostopenjske odločbe, sodišče druge stopnje izpostavlja 521. člen ZKP, ki v postopku za izročitev obdolžencev in obsojencev določa, da če ni v mednarodni pogodbi določeno drugače, se zahteva in opravlja izročitev obdolžencev in obsojencev po določbah ZKP. Ali drugače povedano, Zakon o kazenskem postopku Republike Slovenije je subsidiarni pravni vir tudi v obravnavani zadevi, ker je bila med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo ratificirana Pogodba o izročitvi (Ur. l. RS, št. 92/2013 z dne 8. 11. 2013). Pogodba v 5. točki prvega odstavka 8. člena drugače ureja vprašanje zastaranja kazenskega pregona oziroma izvršitve kazenske sankcije. Izročitev se po navedeni Pogodbi ne dovoli, če je izvršitev kazenske sankcije zastarala po pravu katerekoli države pogodbenice, zato 6. točka prvega odstavka 522. člena ZKP, ki določa ohlapnejši pogoj za izročitev obdolženega tujca ni pravni vir v obravnavani zadevi. Po tej določbi ni odločilno, ali je kazenski pregon zastaral pred pravnomočnostjo odločitve o prošnji za izročitev, tako kot bi bilo to lahko edinole razbrati iz 5. točke prvega odstavka 8. člena Pogodbe. Ne glede na to pa izpostavljeno pravno vprašanje iz mnenja državnega tožilca po presoji senata sodišča druge stopnje niti ni pravno relevantno.

7. Sodišče druge stopnje se namreč ne strinja s pravnim stališčem v izpodbijanem sklepu, da je potrebno glede vprašanja zastaranja uporabiti Kazenski zakonik Republike Slovenije, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, ki ga je po pravnomočni sodbi Temeljnega sodišča v Novem Sadu opr. št. K 892/2015 z dne 24. 10. 2016 storil obdolženi tujec. Dejanje je bilo namreč storjeno 5. 3. 2011. Torej, če bi veljalo pravilo, da se tudi po pravnomočnosti sodbe uporabi kazenski zakon, ki je veljal v času storitve, bi bilo seveda pravno razlogovanje sodišča prve stopnje pravilno. Sodišče druge stopnje pa v zvezi s tem vprašanjem izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča R Slovenije I Ips 41963/2013 z dne 5. 7. 2018. Vrhovno sodišče je namreč judiciralo vprašanje, ali se po pravnomočnosti sodbe uporabi materialni kazenski predpis, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. V citirani sodbi je odgovorilo, da se do pravnomočnosti uporabi kazenski zakonik, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Po pravnomočnosti sodbe pa je svoje stališče gradilo tudi na komentarju Splošnega dela Kazenskega zakonika dr. Beleta1. Sprememba pravnega položaja storilca kaznivega dejanja, ki ima po pravnomočnosti kazenske sodbe status obsojenca, narekuje, da se po pravnomočnosti sodbe uporabi tisti kazenski zakonik, ki je veljal ob pravnomočnosti sodbe. Sodba Temeljnega sodišča v Novem Sadu je postala pravnomočna 21. 12. 2016. Zastaranje izvršitve kazni zapora je bilo različno urejeno v slovenski kazenski zakonodaji. KZ-1, ki je veljal do 15. 5. 2012, je določil triletni zastaralni rok za izvršitev kazni zapora do enega leta. KZ-1B, ki je začel veljati 15. 5. 2012 je ta rok podaljšal na šest let, ni pa, tako kot je prvo sodišče tudi pravilno ugotovilo, vseboval določb o pretrganju zastaranja izvršitve kazni zapora. Ta inštitut je bil v slovensko zakonodajo ponovno uveden z novelo KZ-1C, ki pa je začela veljati 20. 10. 2015. V tretjem odstavku 94. člena KZ-1 zastaranje izvršitve kazni med drugim ne teče, če je obsojenec na begu ali se skriva ali kako drugače izmika izvršitvi kazni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Temeljno sodišče v Novem Sadu št. Ki 3361/2012 z dne 24. 4. 2014 izdalo odredbo o tiralici, kar pomeni, da je represivni organ Republike Srbije povzročil prekinitev zastaranja izvršitve kazni zapora. Vendar pa tudi to vprašanje v obravnavani zadevi ni odločilno, kajti tudi če sodišče Republike Srbije ne bi razpisalo tiralice v smislu tretjega odstavka 94. člena KZ-1C, bi nastopilo zastaranje izvršitve kazni zapora zaradi uporabe domačega Kazenskega zakonika šele 21. 12. 2022 (šestletni zastaralni rok). Ali še drugače povedano, je pa tiralica, ki je bila odrejena zoper obdolženega tujca v Republiki Srbiji, povzročila, da zastaranje izvršitve kazni po tistem, ko je bila izdana, ni teklo.

8. Sodišče druge stopnje je na podlagi obrazloženih stališč, ki so predstavljena v prejšnjih točkah presodilo, da je pravno razlogovanje sodišča prve stopnje napačno, zaradi česar je prvostopenjsko odločitev spremenilo tako, kot je razvidna iz izreka tega sklepa. Skratka odločilo je, da se prošnji Republike Srbije ugodi tudi za izvršitev kazni eno leto zapora zoper obdolženega tujca po sodbi Temeljnega sodišča v Novem Sadu K 892/2015 z dne 24. 10. 2016. Ostali pogoji, ki jih opredeljujeta Pogodba o izročitvi med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo ter ZKP, pa so izpolnjeni, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo, ko je ugodilo prošnji Republike Srbije za izročitev obdolženega tujca zaradi kazenskega pregona (točka I izreka sklepa sodišča prve stopnje).

9. PRAVNI POUK: Zoper ta sklep pritožba ni dovoljena.

1 Bele, I., Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2001, stran 43.