Jedro

Sodišče prve stopnje sicer ni ugotovilo, koliko časa je trajala naloga preverjanja delovanja posebne opreme skupine E., kot mu očita pritožba, vendar to za odločitev ni bistveno. Upoštevaje še ostali dve nalogi – preverjanje varnostne situacije in načrtovanje naloge za naslednji dan oziroma načrtovanje terenske naloge skupaj s sestankom, ki sta trajali skupaj tri ure in pol – je pravilno presodilo, da je bila tožniku pravica do tedenskega počitka, ki mu jo dajeta 156. člen ZDR-1 in 97.f člen ZObr kršena. Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za stališče, da opravljanje določene naloge, kot je naloga preverjanja varnostne situacije, ne posega v pravico do tedenskega počitka, in daje primerjavo s pripravami na službeno potovanje v ponedeljek; pri tožniku ni šlo za službeno pot, nalogo pa je moral opraviti zaradi zagotavljanja varnosti tako skupine E., katere vodja je bil, kot skupine za varovanje skupine E.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva plačilo odškodnine v neto znesku, zavrglo (točka I izreka sodbe in sklepa). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati 4.103,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2016 do plačila (točka II izreka sodbe in sklepa), v presežku za 356,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2016 do plačila je zahtevek zavrnilo (točka III izreka sodbe in sklepa). Odločilo je, da je dolžna toženka tožniku plačati pravdne stroške v višini 1.155,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka sodbe in sklepa) in stroške sodne takse v višini 147,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (sklep).

2. Toženka se pritožuje zoper zoper točki II in IV izreka sodbe in sklepa ter sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do verodostojnosti evidenc in drugih predloženih listin, iz katerih je razvidno delo, ki ga je tožnik opravljal, oziroma so razvidni dnevi, ko je bil prost. Zmotno je štelo, da je preverjanje varnostne situacije naloga, zaradi katere mu prost dan ni bil omogočen. Naloga tožnika ni bila analiza, ampak le zbiranje informacij. Tožniku nadrejeni je bil A. A. in le on mu je lahko odrejal delo. V nedeljo mu dela ni odrejal. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo njegovo izpoved. Neutemeljeno je verjelo izpovedim prič B. B. in C. C., slednji je zainteresiran za izid te pravde, ker je tudi sam vtoževal odškodnino za neizrabljeni tedenski počitek. Priči D. D. ni predočilo njegove drugačne pisne izjave. V nasprotju s tožnikovimi navedbami je ugotovilo, da je bil ob nedeljah eno uro v pisarni. Ni sledilo izpovedi priče A. A., da je bilo treba načrt pripraviti že v soboto. Neutemeljeno je štelo, da je bil tožnik prisoten ob pregledu opreme, pri čemer tožnik sploh ni navedel, katere nedelje je to bilo. Zmotno je (delno) ugodilo zahtevku tožnika in zmotno odločilo o pravdnih stroških, vključno s stroški sodne takse. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke. Navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev. Utemeljilo jo je z jasnimi in prepričljivimi razlogi. Pritožba vsebuje pavšalne navedbe in kaže toženkino nepoznavanje dela tožnika na mednarodni misiji KFOR. Naloge, vezane na operativno delo skupine E., katere vodja je bil tožnik, so označene z najvišjo stopnjo tajnosti. Tožnik v zvezi z njimi ni mogel predložiti dokazov. O nalogah, ki so bile potrebne, preden je skupina E. na terenu opravljala operativno delo, so izpovedali tožnik, priče, ki jih je predlagal, in priča D. D., ki jo je za zaslišanje predlagala toženka. Če bi se na terenu kaj zgodilo, bi za to odgovarjal tožnik. A. A. mu je odrejal le naloge, povezane z operativnim delom, in ni seznanjen s siceršnjim delom tožnika. Tako je tudi izpovedal. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa ter izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve, ki jo uveljavlja pritožba; do predloženih listin se je opredelilo (jih dokazno ocenilo) v točki 8 obrazložitve. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo ter sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Tožnik je bil za čas od 20. 4. 2016 do 28. 10. 2016 napoten na opravljanje vojaške službe izven države, na mednarodno misijo KFOR. Toženka je v dokaz svojih navedb, da mu je zagotovila tedenski počitek, le za april 2016 predložila podpisano evidenco (B9). Za določene mesece je predložila načrte dela (B13), ki kažejo proste dni, ki v evidenci obremenjenosti (B6) niso zavedeni kot prosti. V evidenci obremenjenosti prosti dnevi za meseca september 2016 in oktober 2016 niso zavedeni, za ta dva meseca je toženka predložila evidenco prisotnosti na delu (B17). Sodišče prve stopnje je predložene evidence, ki so si deloma nasprotujoče in deloma ne potrjujo navedb toženke o prostih dneh (24. 4., 1. 5., 8. 5., 15. 5., 22. 5., 29. 5., 5. 6., 12. 6., 19. 6., 26. 6., 3. 7., 10. 7., 17. 7., 24. 7., 31. 7., 21. 8., 28. 8., 11. 9., 18. 9., 25. 9., 2. 10., 9. 10., 16. 10. in 23. 10. 2016; za 4. 9. 2016 je sodišče zahtevek zavrnilo), pravilno ocenilo za neverodostojne. Takšni dokazni oceni toženka z izpostavljanjem nalog, ki jih je tožnik na misiji opravljal, oziroma njegove vloge v pritožbi neutemeljeno oporeka.

7. Tožnik je za vsak dan, za katerega je toženka navedla, da je bil prost (24. 4., 1. 5., 8. 5., 15. 5., 22. 5., 29. 5., 5. 6., 12. 6., 19. 6., 26. 6., 3. 7., 10. 7., 17. 7., 24. 7., 31. 7., 21. 8., 28. 8., 11. 9., 18. 9., 25. 9., 2. 10., 9. 10., 16. 10. in 23. 10. 2016), konkretizirano navedel, katero nalogo je opravljal. V okviru teh navedb je sodišče prve stopnje ugotavljalo za odločitev bistvena dejstva, pri čemer je poleg branja listin izvedlo dokaz z zaslišanjem strank (tožnika) in prič D. D., A. A., B. B., C. C. ter F. F. 8. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnik opravljal analize, kot protispisno navaja toženka v pritožbi, ampak da je tudi na dan, ko bi bil prost (dan tedenskega počitka), preverjal varnostno situacijo. Drugače sta sicer izpovedali priči D. D. in A. A., vendar sodišče prve stopnje njuni izpovedi utemeljeno ni sledilo; izpoved priče D. D. je nasprotna vsebini elektronskega sporočila z dne 17. 6. 2019, v katerem je sam navedel, da je moral biti tožnik seznanjen z (varnostno) situacijo, pa tudi sama s seboj, ker je priča hkrati izpovedal, da bi tožnik, če ne bi preverjal varnostne situacije, ogrožal življenje vojakov (tako "svoje" skupine E. – skupine za elektronsko izvidovanje kot skupine za varovanje skupine E.). Priča D. D. je bil zaslišan na naroku za glavno obravnavo 14. 9. 2021, na katerem je bila prisotna toženka, ki je imela možnost postavljanja vprašanj in bi lahko v tem okviru predlagala, da se priči predoči elektronsko sporočilo z dne 17. 6. 2019 (ne gre za pisno izjavo priče, kot navaja toženka v pritožbi), česar ni storila. Tudi sicer so drugače izpovedale priče B. B., C. C. in F. F., pri čemer toženka njihovi verodostojnosti neutemeljeno oporeka s pritožbenimi navedbami, da ne gre za osebe, ki bi tožniku odrejale naloge, saj to še ne pomeni, da ne morejo izpovedati o nalogah, ki jih je tožnik opravil na dan tedenskega počitka. Prav tako neutemeljeno izpostavlja, da je C. C. že prejel odškodnino zaradi kršitve pravice do tedenskega počitka, in da bi zato pričal tožniku v korist, saj bi podobno lahko veljalo za tožnikove nadrejene, ki bi bili zainteresirani dokazati, da tožnikova pravica ni bila kršena.

9. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožniku nalogo preverjanje varnostne situacije, kar je vključevalo preverjanje portala KFOR, novic in pošte, kdorkoli posebej ukazal (odredil), kot jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa. Nalogo je pravilno ocenilo kot takšno, ki jo je tožnik moral opravljati že zaradi svoje vloge (vodja skupine E.), ne da bi bil zanjo potreben poseben ukaz. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da poseben ukaz, ker je šlo za redno nalogo, ki je bila potreba zaradi zagotavljanja varnosti skupine E., katere vodja je bil, ni bil potreben. Že sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženkine navedbe o samovoljnem opravljanju naloge. V pritožbi neutemeljeno izpostavlja izpoved priče A. A., da je sam delo na dneve tedenskega počitka opravljal samoiniciativno (je izpovedal "meni v nedeljo ni bilo treba iti v službo, pa sem šel za eno uro, da sem pogledal, kaj je dežurni v G. naredil, ali je kaj takega na kar bi moral odreagirati"). Sodišče prve stopnje svoje ugotovitve o opravljanju določenih nalog tožnika na dneve, ki so bili predvideni kot prosti, ni utemeljilo z delom, ki bi ga (samoiniciativno oziroma samovoljno) opravil A. A., ampak je izpoved A. A. upoštevalo le glede tega, koliko je bilo dela, povezanega s preverjanjem varnostne situacije v nedeljo (eno uro). Navedbe o tem je tožnik podal v pripravljalni vlogi z dne 20. 5. 2021 ("povprečna poraba časa za to delovno nalogo je bila cca. 1 uro"). Pritožbeni ugovor, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o eni uri dela preko trditvene podlage, je neutemeljen.

10. Druga naloga, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje na dan, predviden kot prost, je načrtovanje naloge za naslednji dan oziroma načrtovanje terenske naloge (to je potrdil priča A. A.) skupaj s sestankom, kar je trajalo dveh uri in pol; samo načrtovanje naloge je trajalo dve uri, pri čemer tožnik, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo predvsem iz njegove izpovedi, tega ni mogel narediti v soboto, ker je moral še v nedeljo preveriti varnostno situacijo. V tem delu sodišče prve stopnje sicer utemeljeno ni verjelo izpovedi A. A., da so bile razmere stabilne (in da preverjanje ni bilo potrebno), saj so drugače izpovedale vse druge zaslišane priče, vključno z D. D., poveljnikom kontingenta, ki je izpovedal tudi, kar je pravilno upoštevano v izpodbijani sodbi, da se je načrt lahko pripravil šele dan pred nalogo zaradi zagotavljanja varne izvedbe naloge. To velja za dneve, ko je šla skupina naslednji dan na teren, torej vse dneve, razen 4. 9. 2016. Priča A. A. je o tej nalogi izpovedal na splošno ("sobota je moral biti načrt narejen"; "da sem ga potrdil, je moral priti v soboto popoldan"; po predočenju navedbe tožnika, da ga je pripravljal ob nedeljah, je odgovoril "potem jaz tega načrta videl ne bi prej kot v ponedeljek"; "jaz sem zahteval, da je v nedeljo, torej da je v soboto načrt narejen ali pa da je bil, če se je šlo ven v torek, v ponedeljek popoldne načrt narejen oziroma zvečer"). Priča ni izpovedal, kot navaja toženka v pritožbi, da bi šli v ponedeljek vojaki na teren s potrjenim načrtom (načrtom pripravljenim in potrjenim v soboto), niti da bi, ker bi tožnik (samovoljno) pripravil načrt šele v nedeljo, šli na nalogo brez potrjenega načrta. Tega tudi ni ugotovilo sodišče prve stopnje.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi nalogo preverjanja delovanja posebne opreme skupine E. (testni zagon), za katero je tožnik podal konkretne navedbe, da jo je opravljal na dneve tedenskega počitka (24. 4., 1. 5., 8. 5., 15. 5., 22. 5., 29. 5., 5. 6., 12. 6., 19. 6., 26. 6., 3. 7., 10. 7., 17. 7., 24. 7., 31. 7., 21. 8., 28. 8., 11. 9., 18. 9., 25. 9., 2. 10., 9. 10., 16. 10. in 23. 10. 2016); da je bilo treba to nalogo opraviti vsakodnevno, so potrdile vse zaslišane priče, vključno s pričo A. A. Pritožbena navedba, da to ni bila tožnikova naloga, je neutemeljena. Izpovedi priče F. F., da je bil tožnik prisoten ob preverjanju delovanja posebne opreme skupine E., ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo, pritožba pripisuje drug pomen, kot ga izpoved ima (priča je na vprašanje, ali je bil tožnik poleg ob pregledu opreme, odgovoril: "je bil zraven"; "skupaj smo šli"). Enako velja za izpoved D. D.; priča ni izpovedal, da bi moral tožnik delo organizirati drugače, ampak le, da so bili štirje vojaki v skupini in da je v času, ko je bil tožnik odsoten, to delo opravil drug vojak ("pripadniki so bili 4je, da v skupini"; "vedno je nekdo"; "verjamem, da je to znal narediti tudi kdo drug oz. ko je bil kolega na dopustu, je moral nekdo drug to narediti"), pri čemer niti ni konkretno izpovedal o preverjanju delovanja posebne opreme skupine E., ampak na splošno.

12. Sodišče prve stopnje sicer ni ugotovilo, koliko časa je trajala naloga preverjanja delovanja posebne opreme skupine E., kot mu očita pritožba, vendar to za odločitev ni bistveno. Upoštevaje še ostali dve nalogi – preverjanje varnostne situacije in načrtovanje naloge za naslednji dan oziroma načrtovanje terenske naloge skupaj s sestankom, ki sta trajali skupaj tri ure in pol – je pravilno presodilo, da je bila tožniku pravica do tedenskega počitka, ki mu jo dajeta 156. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in 97.f člen Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.) kršena. Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za stališče, da opravljanje določene naloge, kot je naloga preverjanja varnostne situacije, ne posega v pravico do tedenskega počitka, in daje primerjavo s pripravami na službeno potovanje v ponedeljek; pri tožniku ni šlo za službeno pot, nalogo pa je moral opraviti zaradi zagotavljanja varnosti tako skupine E., katere vodja je bil, kot skupine za varovanje skupine E. 13. Upoštevaje utemeljeno odločitev o (delni) utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do tedenskega počitka je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o pravdnih stroških, vključno s stroški sodne takse. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka sam krije svoje stroške pritožbe, ker v pritožbenem postopku ni uspela, tožniku pa je po načelu uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) dolžna plačati za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.), in sicer 375 točk za odgovor na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.