Jedro

Tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti je mogoče prisoditi denarno odškodnino. Toda to velja za pomembno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ne pa, kadar gre le za omejenost pri posamezni dejavnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 698.470,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.9.1998 dalje do plačila, tožniku pa je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 23.837,00 SIT z enakimi obrestmi. Ugotovilo je, da se je tožnik dne 15.10.1992 ponesrečil, ko je padel na spolzkih stopnicah na delovnem mestu. Dobil je udarec v desno ramo. Za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem mu je prisodilo odškodnino v znesku 800.000,00 SIT in za strah 200.000,00 SIT. Od tega je odštelo plačilo tožene stranke v znesku, valoriziranem na 301.530,00 SIT. Zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Izpodbija zavrnilni del za znesek 1.900.000,00 SIT, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in naloži toženi stranki še plačilo 1.900.000,00 SIT s pripadki. V zvezi s pretrpljenimi bolečinami in neprijetnostmi med zdravljenjem se sklicuje na izvedensko mnenje dr. V. P. in meni, da priznana odškodnina v znesku 800.000,00 SIT ni ustrezna. Zavzema se za zvišanje te odškodnine za nadaljnjih 800.000,00 SIT. V zvezi z odškodnino za strah poudarja hud primarni strah in dolgotrajen sekundarni strah. Meni, da mu tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti pripada odškodnina. Opisuje, da je po poškodbi za dve leti moral opustiti šport, s katerim se je sicer redno ukvarjal. V tem času tudi ni mogel opravljati težkih del. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP). Ta zakon se v obravnavanem postopku še uporablja na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili posledice tožnikove poškodbe na podlagi izvedenskega mnenja dr. V. P., in sicer, da se je tožnik udaril v desno ramo, da pa niso bile pretrgane nobene anatomske strukture ramenskega sklepa. Hude bolečine je trpel dva tedna, nato pa dva meseca zmerne do lažje, predvsem pri gibanju.

Prestal je tudi razne neprijetnosti, ki jih opisuje v reviziji in ki so navedene v obeh sodbah. Nadaljnje bolečine po preteku dveh let od poškodbe, ki jih tožnik vseskozi poudarja, pa je izvedenec izključil. Takšne bolečine in ostale neprijetnosti so podlaga za odškodnino, kakršno sta določili obe sodišči. Po presoji revizijskega sodišča je znesek 800.000,00 SIT določen v skladu z merili po 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih in v okvirih, ki jih pozna sodna praksa. Gre za znatne in precej dolgotrajne bolečine, katerih intenzivnost pa je vendarle v glavnem prenehala po dveh tednih in se je kasneje pojavljala predvsem le v zvezi z gibanjem. Za take bolečine in druge neprijetnosti, ki niso bile posebno hude, je prisojena odškodnina ustrezna. Večji znesek, za katerega se zavzema tožeča stranka, ne bi bil v skladu z merili, ki jih določa zakon in tudi ne s sodno prakso, ki na podlagi primerjave podobnih škod uravnava višino odškodnin.

Enako velja za odškodnino za strah. Strah ob padcu je bil kratkotrajen, nadaljnji strah za uspešno zdravljenje pa glede na naravo poškodbe ni bil zelo intenziven. Zato je prisojena odškodnina v znesku 200.000,00 SIT primerna.

Pravilna je odločitev, da tožniku ne gre odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožeča stranka ima sicer prav, ko navaja, da je tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti mogoče prisoditi denarno odškodnino. Toda to velja za pomembno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ne pa, kadar gre le za omejenost pri posamezni dejavnosti. Tožnikovo prikrajšanje je bilo na področju športnega udejstvovanja, pri čemer je ugotovljeno, da res ni zmogel nekaterih športov, ki obremenjujejo ramenski sklep, kot so to košarka, rokomet in plavanje. Z nekaterimi drugimi športi pa bi se tožnik lahko ukvarjal in s tem zadostil svoji utemeljeni potrebi po telesni aktivnosti. Znano je, da si najdejo možnost za športno udejstvovanje celo hudi invalidi. Zato ni mogoče sprejeti tožnikovega stališča, da je bil povsem onemogočen pri športu v dobi dveh let. Delna in časovno omejena prikrajšanost na tem področju življenjskih aktivnosti pomeni nevšečnost v času okrevanja in je upoštevana pri odškodnini za telesne bolečine. Zato je odločitev obeh sodišč tudi v tem pogledu pravilna.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).