Jedro

Tožnici (bolničarki-negovalki, ki na svojem delovnem mestu ni imela pooblastil za izvajanje posebnih varovalnih ukrepov) se v izredni odpovedi očita, da je hudo kršitev pogodbenih obveznosti storila s tem, da je spornega dne vstopila v sobo varovanke, jo prijela za roko in pospremila v sobo za omejitev gibanja znotraj enega prostora, ob 19. uri 11 minut in 42 sekund zaprla vrata navedene sobe in jih ponovno odprla ob 19. uri 12 minut in 30 sekund. Očitana kršitev je tožnici dokazana. Zato je bil podan zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvipo 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke: - da se izredna odpoved tožene stranke št. 281/2014, z dne 14. 11. 2014, pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi (I/1. točka izreka); - da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 15. 11. 2014 in ji še vedno traja (I/2. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na delo, jo od 15. 11. 2014 dalje prijaviti v vsa socialna zavarovanja, v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ, tako da ji bo priznana delovna doba od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od vključno dne 15. 11. 2014, do dne ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, tožnici od 15. 11. 2014 dalje v skladu s pogodbo o zaposlitvi obračunati ustrezne bruto plače, ki bi jih prejela, če bi bila na delu, od tako obračunanih bruto plač obračunati, odvesti in plačati zakonsko določene davke in prispevke ter jih izplačati pristojnim institucijam, tožnici pa nato izplačati posamezne neto zneske plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače (od vsakega 16. dne v mesecu dalje za pretekli mesec do plačila) vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I/3. točka izreka).

Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge, to je bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče se v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo do navedb tožnice, da je tožena stranka podala odpoved neobstoječe pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je namreč tožeči stranki podala odpoved "pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2009". Tožnica pogodbe o zaposlitvi s tem datumom nikoli ni sklenila, je pa s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi št. ..., ki pa je bila s strani tožnice in tožene stranke podpisana dne 30. 9. 2009. Tožnica zato meni, da je podana izredna odpoved že iz tega razloga nezakonita.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da ni nobenega dvoma o ravnanju tožnice, da je odpeljala varovanko A.A. dne 18. 10. 2014 v sobo za omejitev gibanja in jo tam pustila 48 sekund. Kot izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, jo je tožnica zgolj pospremila v sobo za omejitev gibanja in je nikakor ni odpeljala tja. Da jo je tožnica dejansko pospremila, izhaja iz dejstva, da jo je držala pod roko, da ne bi padla, varovanka pa se pred tem ni upirala, kar je razvidno tudi iz videonadzornega sistema. Sodišče je dejansko stanje zmotno ugotovilo, ko je zaključilo, da ravnanje tožnice, ko je dne 18. 10. 2014 varovanko A.A. za 48 sekund pustila v sobi za omejitev gibanja, predstavlja vsaj poskus (oziroma začetek izvajanja) izvedbe PVU omejitev gibanja znotraj enega prostora. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožnica varovanko A.A. odpeljala v sobo za omejitev gibanja znotraj enega prostora na njeno lastno željo. Da je varovanka lahko in je izražala želje in misli, je potrdil tudi izvedenec B.B., ki je na zaslišanju dne 7. 2. 2017 to tudi izrecno izpovedal. Tožnica je zgolj upoštevala željo varovanke, da bi rada videla oblazinjeno sobo in jo je do nje zgolj pospremila.

Iz "raportne knjige", v kateri se dnevno beležijo dogodki, izhaja, kakšno je bilo obnašanje varovanke spornega dne, in da je varovanka ovirala delovni proces vseh zaposlenih kot tudi varovance same. Ker je ob približno 19 h nenadoma izginila, je tožnico zaskrbelo, da ni ponovno kam odtavala ali poskusila pobegniti, kar je v preteklosti in istega jutra že storila s plezanjem preko ograje, nato pa jo je našla v sobi. Ker se je pred tem pri tožnici zanimala za posebno oblazinjeno sobo in izrazila željo, da bi jo rada videla, se je tožnica zaradi vseh opisanih dogodkov, ki so razvidni tudi iz raportne knjige, odločila, da varovanki to sobo tudi pokaže. Upala je, da bo varovanko s tem animirala in ji na lep način vzbudila občutek za sodelovanje. Tožnica ni vedela, da tega ne bi smela storiti, sploh pa ni šlo za izvedbo posebnega varstvenega ukrepa, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz posnetkov (za uro ali dve pred dogodkom) je razvidno obnašanje varovanke, ko se upira prijemu C.C., ker jo je očitno prijel proti njeni volji, njeno obnašanje pa je bilo povsem drugačno, ko jo je po njeni volji tožnica pospremila v oblazinjeno sobo. Da ni šlo za izvajanje posebnega varstvenega ukrepa, izhaja tudi iz dejstva, da tožnica varovanke ni zaprla v posebno sobo za umiritev, saj se vrata ne dajo zapreti brez ključa, s katerim pa tožnica ni razpolagala. Varovanki je sobo pokazala in tudi sama vstopila v sobo. Varovanka je bila v sobi, v katero je vstopila po lastni volji, zgolj nekaj sekund, tožnica pa je varovanki to sobo na njeno željo zgolj pokazala, izključno z namenom motivacije ter lažjega dela (tožnice in vseh zaposlenih). Tožnica nikoli ni trdila, da bi tožnico pospremila do sobe zaradi njenega ravnanja, temveč zato, ker je varovanka sama izrazila takšno željo. Tožnica ni imela razloga, da bi ukrep izvajala. Če bi bilo ravnanje varovanke takšno, da bi se ukrep moral izvesti, bi jo tožnica zagotovo zaprla v sam prostor in to za dalj časa. Nelogično bi bilo, da bi tožnica v primeru kakršnegakoli ogrožanja in nasilnega ravnanja varovanko pospremila v sobo za tako kratek čas, varovanka pa se pri tem ne bi niti malo upirala. Tudi če varovanka ni bila sposobna sprejemati racionalnih odločitev, kot to poudarja sodišče prve stopnje, je vsekakor izražala želje, kar je potrdil postavljeni izvedenec. Želja po ogledu oblazinjene sobe ne predstavlja nič takega, da bi kakorkoli škodovala varovanki. Oseba, ki si ogleda tako sobo po lastni želji, ne občuti nobenega neugodja ali drugih negativnih čustev. Tožena stranka ni z ničemer prepovedala obiska in vstopa v omenjeno sobo, tega niti ni nikoli zatrjevala, zato so bila vrata v prostor tudi odklenjena.

Tožena stranka ni z ničemer dokazala, da je za podano izredno odpoved pogodbe obstajal zakonit razlog po 2. alineji 110. člena ZDR-1, niti da ni bilo možno nadaljevanje delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka, ker naj bi tožena stranka zaradi kršitve izgubila zaupanje v tožnico. Tožnica ni storila prav nobene kršitve, upoštevala je zgolj željo varovanke po ogledu oblazinjene sobe. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena 23 let. To, da je varovanko za 48 sekund na njeno lastno željo, po njeni volji pospremila v oblazinjeno sobo, da si jo je ogledala, ne more predstavljati razloga za izgubo zaupanja.

Pri svoji odločitvi, da je šlo za uporabo posebnega varstvenega ukrepa, se sodišče sklicuje na mnenje D.D. in direktorice E.E., ki je pristransko, saj je bila tožnica kot sindikalna predstavnica v sporu z direktorico. Odpoved je zgolj posledica zamere, ki jo do nje goji preveč avtoritativna direktorica doma, ki se ni strinjala s tem, da je svet zavoda tožnici omogočil, da zaradi sladkorne bolezni ne opravlja nočnega dela, ker se za to ni čutila sposobno. Direktorica je zgolj izkoristila nastalo situacijo za to, da se tožnice "znebi", ostalim delavcem pa se pokaže, kakšno avtoriteto ima v zavodu.

3. V odgovoru na pritožbo tožeče stranke tožena stranka navaja, da je pritožba tožnice zoper odločitev sodišča prve stopnje v celoti neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavi zadevi sta prvo in drugostopenjsko sodišče že odločali. S sodbo opr. št. Pd 299/2014 z dne 1. 4. 2015 je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, navedeno sodbo pa je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 614/2015 z dne 21. 1. 2016 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje z napotkom, da dopolni dokazni postopek, ponovno oceni že izvedene dokaze ter po potrebi izvede še morebitne druge dokaze (npr. dokaz z izvedencem psihiatrične stroke, poizvedbe v zvezi z vsebino klicev na številko 113), ter ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

6. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 362. členom ZPP opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem razveljavitvenem sklepu in v ponovnem sojenju z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo zlasti naslednja odločilna dejstva: - Tožnici, zaposleni pri toženi stranki na delovnem mestu bolničar - negovalec I, je tožena stranka dne 14. 11. 2014 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (B 18) iz razlogov po 2. alinei prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ker je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

- Tožnici je bila vročena pisna obdolžitev in vabilo za podajo zagovora. Tožnica je podala pisni zagovor in se udeležila zagovora dne 12. 11. 2014, svoje mnenje v zvezi s postopkom izredne odpovedi pa je podal Sindikat F., ki je izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici nasprotoval. - Tožnici se v izredni odpovedi očita, da je hudo kršitev pogodbenih obveznosti storila s tem, da je dne 18. 10. 2014 vstopila v sobo stanovalke delodajalca A.A., jo prijela za roko in pospremila v sobo za omejitev gibanja znotraj enega prostora, ob 19. uri 11 minut in 42 sekund zaprla vrata navedene sobe in jih ponovno odprla ob 19. uri 12 minut in 30 sekund.

- Tožnica je v tem času, ko je bila varovanka v sobi za omejitev gibanja, stala na hodniku pred sobo za izvajanje varovalnega ukrepa omejitve gibanja znotraj enega prostora in ves ta čas z roko držala kljuko vrat sobe za izvedbo varovalnega ukrepa omejitev gibanja znotraj enega prostora.

- Tožnica je v svoji izpovedi izpostavila, da ji je varovanka A.A. sama predlagala in želela videti posebno sobo za umiritev, zato se je zaradi vseh dogodkov v zvezi z varovanko, ki so razvidni iz raportne knjige, odločila, da varovanki sobo pokaže, ker je upala, da bo varovanko s tem animirala in ji na lep način vzbudila občutek za sodelovanje.

- Očitano ravnanje je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnici dokazano z zaslišanjem prič in tožnice ter po ogledu posnetkov video nadzornih kamer.

9. Upoštevajoč navedena dejstva je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju presodilo, da je dokazano, da je tožnica s svojim ravnanjem huje kršila delovne obveznosti, ki so določene v pogodbi o zaposlitvi ali v drugih predpisih o obveznostih iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je podan zakoniti razlog za podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1, poleg tega pa je tožena stranka tudi dokazala, da je bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

10. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je očitana kršitev tožnici dokazana (upoštevajoč izpovedi prič in tožnice ter direktorice tožene stranke ter posnetke video nadzornih kamer) in da je ravnanje tožnice predstavljalo vsaj neke vrste poskus oziroma začetek izvajanja posebnega varovalnega ukrepa omejitve gibanja znotraj enega prostora, čeprav za izvedbo takšnega ukrepa tožnica ni bila pooblaščena, obenem pa za izvedbo takšnega ukrepa tudi niso bili izpolnjeni pogoji (v smislu določb 29. člena Zakona o duševnem zdravju (Ur. l. RS, št. 77/2008 - ZDZdr). Svoje stališče je ustrezno obrazložilo v izpodbijani sodbi (zlasti v 12. točki obrazložitve sodbe) in se oprlo na pravilno pravno podlago, med drugim tudi na določbe ZDZdr.

11. Tožnica je, zaposlena kot bolničarka - negovalka, ki na svojem delovnem mestu ni imela pooblastila za izvajanje posebnih varovalnih ukrepov, je nedvomno vedela oziroma bi vsaj morala vedeti, da sobo za umirjanje, to je v poseben prostor brez oken in luči, ni dovoljeno nikogar zapirati brez predhodne odobritve za to pristojne osebe v skladu z ZDZdr. Pri tem ni bistveno, da je bila soba za izvedbo varovalnega ukrepa omejitve gibanja znotraj enega prostora odprta oziroma nezaklenjena in da vstop ali njena uporaba nista bila izrecno prepovedana. Zmotno je stališče pritožbe, da ravnanja tožnice ni možno opredeliti niti kot poskus izvedbe posebnega varovalnega ukrepa "omejitev gibanja znotraj enega prostora v sobi za umiritev", ker je le pridržala kljuko vrat, ki se brez ključa ne dajo zapreti, in ker naj bi varovanki sobo pokazala na njeno željo. Tudi v primeru, če bi varovanka, kot oseba s težavami v duševnem zdravju, katere obnašanje spornega dne je osebju in drugim varovancem očitno povzročalo probleme (kot izhaja iz raportne knjige), res izrazila željo, da si ogleda navedeno sobo oziroma da se jo zapre v sobo za umiritev (ki je v temi, brez stikala znotraj sobe), je bilo ravnanje tožnice (ki naj bi bilo izvedeno z namenom animiranja varovanke in vzbujanju občutka za sodelovanje) nedopustno. Ne nazadnje je treba upoštevati, da je varovanka tudi po spornem dogodku ponovno klicala na številko 113 in se pritožila nad ravnanjem osebja v domu, kar je omenila tudi sodnemu izvedencu ob pregledu. Četudi bi varovanka željo po ogledu sobe res izrazila, ni bilo nobenega razloga, da jo tožnica v sobo zapre (tožnica je ta čas stala pred zaprtimi vrati in z roko držala kljuko vrat in nikakor ni bila z varovanko v sobi, kot trdi v pritožbi), čeprav le za 42 sekund. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da glede na izvedensko mnenje sodnega izvedenca B.B. , dr. med. psih., A.A. ni bila zmožna sprejemati racionalnih odločitev, kar je bil razlog za to, da je bila v G. na podlagi sklepa sodišča, to je proti njeni volji. Tožeča stranka bi se zato morala zavedati, da takim željam varovanke po ogledu sobe za omejitev gibanja znotraj enega prostora ne sme ugoditi. Dokazano je torej, da je tožnica storila v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano kršitev, pri čemer je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da na njeno odgovornost nikakor ne more vplivati zatrjevana domnevna zamera s strani direktorice tožene stranke, saj ukrepanje zoper tožnico ni bilo brez podlage. Zato pritožbenim navedbam s tem v zvezi ni mogoče pritrditi.

12. Pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka odpovedala tožnici, določa, da delavka nastopi delo 1. oktobra 2009, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da ji je bila odpovedana neobstoječa pogodba (ker je bila sklenjena 30. 9. 2009, v odpovedi pa je naveden datum 1. 10. 2009) in da naj bi bila odpoved že iz tega razloga nezakonita.

13. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da ni dokazan pogoj za izredno odpoved po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. V primeru, kadar gre za kršitev ZDZdr ter za kršitev pravic in temeljnih svoboščin varovanke tožene stranke (pri čemer ni bistveno, kakšna je narava posebnega varovalnega ukrepa - ali gre za način zdravljenja ali za varovalni ukrep, kar kot pomembno izpostavlja pritožba), zlasti če jo stori zdravstveni delavec, takšna kršitev glede na njeno naravo in možne posledice predstavlja utemeljen razlog za izgubo zaupanja tožene stranke do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico niti do izteka odpovednega roka ni več mogoče. 14. Prvostopenjsko sodišče je torej ob ugotovitvi, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožnici, zakonita, utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev njene nezakonitosti skupaj z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

16. Tožeča stranka stranka sama krije svoje stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspela, (165., 154. člen ZPP).