Jedro

S popravkom navedene odločbe se ni poseglo v pravno situacijo, ki jo je ustvarila odločba sama, ampak zgolj popravila očitna napaka v izreku te odločbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep o popravi pisne pomote Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., št.... z dne 7. 5. 1997, s katerim je prvostopni organ na podlagi 219. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 p.b., v nadaljevanju: ZUP) izdal sklep o popravi pisne pomote v odločbi Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A. št... z dne 4. 12. 1996 tako, da je v točkah I/1, 2 in 3 izreka navedene odločbe, zadnje stavke po posameznih točkah, ki se nanašajo na obračun in plačilo zamudnih obresti od glavnice popravil tako, da je navedel pravilni znesek glavnice, ki je iz posameznih točk tudi razvidna. Tožniku je bil s prvostopno odločbo z dne 4. 12. 1996 naložen v plačilo prometni davek po tarifni številki 1 v znesku 7.200,00 SIT, po tarifni številki 2 v znesku 980.436,70 SIT in po tarifni številki 3 v znesku 136.420,90 SIT. Od premalo obračunanega in plačanega davka so bile obračunane zakonite zamudne obresti v znesku 184.838,00 SIT obračunane od prvega dne zamude posamezne obveznosti do 19. 10. 1996, od 19. 10. 1996 dalje do dokončnega plačila obveznosti pa je bil davčni zavezanec dolžan sam na podlagi v odločbi navedenih zakonskih določil obračunati zamudne obresti. Kot izhaja iz izreka prvostopne odločbe z dne 4. 12. 1996, pa so bile tožniku v izreku odločbe naložene nadaljnje zamudne obresti od glavnice v znesku 184.838,00 SIT, torej v istem znesku kot so mu bile tudi naložene v plačilo zamudne obresti obračunane do 19. 10. 1996, kar nedvoumno pomeni očitno pomoto v izreku pod točko I/1. Do iste očitne pomote je prišlo tudi v izreku pod točko I/2 in I/3. Izražena volja prvostopnega organa je bila, da se od glavnice, od katere so sicer bile do določenega datuma zneskovno že izračunane zamudne obresti, obračunajo nadaljnje zamudne obresti do dneva plačila. Glavnica od katere so tekle zamudne obresti in so bile tudi že delno obračunane, je bila v postopku na prvi stopnji nesporno ugotovljena. Ponovitev istega zneska v izreku, ki je izračun zamudnih obresti po mnenju tožene stranke ni mogoče presojati drugače kot očitno pomoto. Skladno z 219. členom ZUP pa sme organ, ki je izdal odločbo vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ali druge očitne pomote v odločbi ali njenih overjenih prepisih. Popravek pomote ima pravni učinek od dneva od katerega ima pravni učinek popravljena odločba. Popravljanje pomot se nanaša na pomote tehnične narave, torej dejanske in ne pravne pomote. Gre torej za pomotni zapis stvarno izjavljene vloge organa. Namen poprave pomote je, da odločba izraža stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred njeno izdajo in da odločba izraža pravni učinek, ki ustreza temu stanju. Tožena stranka kot nerelevantne zavrača tudi pritožbene navedbe, da se sprememba nanaša na točke, zoper katere pritožba zoper odločbo o naložitvi davka ni bila podana, saj je sklep o popravi pomote mogoče izdati vsak čas.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu in navaja, da je izpodbijani sklep v celoti nezakonit in v popolnem nasprotju z določbami ZUP-a. Tožena stranka je po davčnem organu posegla v dokončno upravno odločbo in to potem, ko je bila odločba v delnem spremenjenem delu celo že izvršena. Po mnenju tožnika v obravnavanem primeru glede na ugotovitve v postopku in obrazložitev o pomoti, ki jo ima v smisli zakonodajalec (223. člen ZUP), ni moč govoriti. S popravo davčni organ svojo lastno odločbo preizkuša in spreminja tako, da tožeči stranki določa strožjo obveznost in s sklepom pravzaprav dopolnjuje odločbo, saj tožeči stranki nalaga plačilo obresti, v eni od postavk kar od zneska 1.124.057,60 SIT in sicer od 20. 10. 1996 dalje do plačila, čeprav v stavku prej ugotavlja, da znaša neplačani prometni davek 184.838,00 SIT. Ob upoštevanju "poprave" je tak izrek sam s seboj v neskladju, saj govori, da znaša neplačani prometni davek 184.838,00 SIT, na to pa terja obresti od glavnice v višini 1.124.057,60 SIT. Gre za razširitev izreka za kar pa bi upravni davčni organ moral izdati dopolnilno ali novo glavno odločbo. Izrek je po spremembi nejasen in v nasprotju z obrazložitvijo, zato preizkus takšnega izreka ni mogoč. Takšno ravnanje in spreminjanje dokončne odločbe v škodo stranke je nedopustno in pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Gre za ponovno meritorno odločanje tako o samih pravicah stranke upravnega postopka kot o stroških postopka in ne zgolj za popravo očitne pomote. Poleg tega je davčni organ napravil napačen sklep o dejanskem stanju, ko ni upošteval delnega plačila tožeče stranke glede na okorno obrazložitev in obrazložitev tožbe v postopku opr. št. U ... Tožena stranka je pritožbene navedbe v celoti spregledala in izdala nezakonito odločbo, zato tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogi iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Po 219. členu ZUP, ki veljal v času odločanja, sme organ, ki je izdal odločbo oziroma uradna oseba, ki jo je podpisala ali izdala vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi ali njenih overjenih prepisih. Popravek pomote ima pravni učinek od dneva od katerega ima pravni učinek popravljena odločba. V obravnavanem primeru je prvostopni davčni organ izdal sklep št... z dne 7. 5. 1997 s katerim je popravil odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A. št... z dne 4. 12. 1996. S sklepom o popravi je bil popravljen izrek prvostopne odločbe v delu, ki se nanaša na plačilo in obračun zamudnih obresti. Posamezne točke izreka so sestavljene tako, da je najprej določeno plačilo prometnega davka - glavnica po posameznih tarifnih številkah Tarife davka od prometa proizvodov, v nadaljevanju so izračunane in v znesku določene zamudne obresti od prometa proizvodov od nepravočasno plačanega davka od prvega dne zamude do 19. 10. 1996, v zadnjem stavku posamezne točke izreka pa je še naložen obračun in plačilo zamudnih obresti od glavnice od 20. 10. 1996 do dneva plačila.

Tudi po presoji sodišča gre v obravnavnem primeru za očitno pomoto tehničnega značaja, ki je nastala s tem, da se je v izreku ponovil znesek zamudnih obresti, ki jih je davčni organ do 19. 10. 1996 že izračunal namesto pravilno od zneska glavnice, ki je razviden iz vsake posamezne točke izreka. Po presoji sodišča zato tožnik nima prav, ko zatrjuje, da je bila s popravo prvostopne odločbe, ta odločba spremenjena v tožnikovo škodo, to pa še toliko bolj, ker je iz obrazložitve odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A. št... z dne 4. 12. 1996 razvidno, da je davčni zavezanec dolžan na podlagi Zakona o obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 14/92 in 13/93) ter Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95), od 19. 10. 1996 dalje do dokončnega plačila obveznosti sam obračunati zamudne obresti. S popravkom navedene odločbe se torej ni poseglo v pravno situacijo, ki jo je ustvarila odločba sama, ampak zgolj popravila očitna napaka v izreku te odločbe. Napačno je tudi navajanje tožnika v tožbi, da je popravljen izrek sam s seboj v neskladju, ker naj bi znašal neplačani prometni davek pod točko I/1 izreka prvostopne odločbe 184.838,00 SIT, s popravo pa se terjajo obresti od glavnice v višini 1.124.075,60 SIT, saj je iz izreka prvostopne odločbe nedvoumno razvidno, da znesek 184.838,00 SIT predstavlja zamudne obresti od neplačanega prometnega davka do 19. 10. 1996 in torej ta znesek ni glavnica - neplačani prometni davek.

Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS).