Jedro

Pravna kvalifikacija ni del dispozitivnega prava.

Če je pogodbeni predmet izdelava in gradnja opreme v obstoječo zgradbo, potem takšne pogodbe ni mogoče pravno kvalificirati kot gradbene pogodbe, temveč kot podjemno pogodbo.

Tožeča stranka (prevzemnik posla) je toženo stranko (naročnika) pozvala k prevzemu blaga. Tožena stranka je sicer po pogodbi izvršeno delo pregledala in sestavila zapisnik, zapisnika pa potem ni hotela izročiti. Za takšno ravnanje tožena stranka ni navedla kakšnega tehtnega razloga. Zaradi opisanega ravnanja tožene stranke je tožeča stranka zašla v enak položaj, kot če bi tožena stranka stvari sploh ne pregledala. Zato je pravilno, če se v opisanem primeru smiselno uporabi drugi odstavek 614. člena Z-OR. Če tožena stranka noče izročiti zapisnika, velja opravljeno delo za prevzeto.

Ali je tožeča stranka sploh opravila kakšna dela in tudi, ali so opravljena dela imela kakšno pomanjkljivost, je dejstvo, ki je de-l dejanskega stanja. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni revizijski razlog, zato revizijsko sodišče preizkusa drugostopenjske sodbe v tej smeri ne opravi (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na določbo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP 1977. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo iz podjemnih pogodb (pogodb o delu) za vrsto opravljenih del pri opremljanju AK. B. v Minsku (Belorusija) in A. B. v Voljsku (Ruska federacija). Tožeča stranka je dela v Minsku opravljala na temelju pogodbe št. 1/95, poleg tega pa naj bi ji tožena stranka že med opravljanjem del v Minsku naročila še dodatna dela. V Voljsku je tožeča stranka opravljala dela po pogodbi 7/95, poleg tega pa tudi na temelju dodatnih naročil. Enako kot v Minsku je- tudi v Voljsku tožena stranka dodatna dela naročila šele, ko je tožeča stranka že opravljala pogodbeno dogovorjena dela na zgradbi A. B.. Tožena stranka je ugovarjala, da dela niso bila opravljena ali da so bila opravljena pomanjkljivo. V pobot je ugovarjala tudi nasprotne terjatve.

Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek tožeče stranke, kolikor se je nanašal na opremljanje AB. b. v Minsku, deloma zavrnilo, deloma pa mu je ugodilo. Enak je bil tudi uspeh tožeče stranke glede zahtevka za plačilo opravljenih del na zgradbi A. b. v Voljsku. Pobotni ugovori so bili neuspešni v celoti.

Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča se je pritožila tožena stranka. S pritožbo je uspela le deloma. Drugostopenjsko sodišče je spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo še v višini 2.098.821,75 SIT. V ostalem delu (to je glede glavnice v znesku 10.186.861,20 SIT) pa je pritožbeno sodišče potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Potrjeni del prvostopenjske sodbe se nanaša tako na zahtevka iz pogodb 1/95 in 7/95, kot tudi na zahtevek za plačilo dodatno n-aročenih del v AK. B. v Minsku.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka (po 1. in 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP 1977) in zmotne uporabe materialnega prava (tretja točka prvega odstavka 385. člena ZPP 1977). Revizijskemu sodišču predlaga, da spremeni sodbi sodišča druge in prve stopnje in zavrne tožbeni zahtevek še v preostalem delu.

Revizija je bila vročena tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977) preizkusilo izpodbijano sodbo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Ugotovilo je, da do njih ni prišlo.

Pritožbeno sodišče je menilo, da sta bili pogodbi 1/95 in 7/95 podjemni pogodbi (pogodbi o delu; gl. 600. člen ZOR) in ne gradbeni pogodbi. Revident napada takšno pravno kvalifikacijo in meni, da sta bili obe pogodbi v resnici gradbeni pogodbi. Iz dejanskih ugotovitev prvo- in drugostopenjskega sodišča izhaja, da je bil predmet pogodbe 1/95 izdelava, prevoz in vgradnja opreme, zlasti blagajniških pultov. Tudi po pogodbi 7/95 se je tožeča stranka zavezala k dobavi in vgradnji opreme.

Gradbena pogodba je le tista podjemna pogodba, katere cilj je oprava kakšne gradnje (prvi odstavek 630. člena ZOR). Pojem "gradbe" natančneje opisuje 631. člen ZOR. Z "gradbo" so mišljene zlasti stavbe vseh vrst in dela na zemeljskem površju. Kadar je pogodbeni predmet izdelava in vgradnja opreme v obstoječo zgradbo, potem takšne pogodbe ni mogoče pravno kvalificirati kot gradbene pogodbe, temveč kot podjemno pogodbo. Drugostopenjsko sodišče je torej obe sklenjeni pogodbi (1/95 in 7/95) pravilno kvalifici-ralo.

Da sta pogodbeni stranki sklenili pogodbo po sistemu "funkcionalnega ključa v roke", je začela tožena stranka zatrjevati šele v reviziji. Gre za nedovoljeno revizijsko novoto (387. člen ZPP 1977). Zakaj naj bi bila pogodba zgolj zato, ker naj bi vsebovala pogodbeno določilo o "funkcionalnem ključu v roke", gradbena in ne podjemna pogodba, torej revizijskemu sodišču ni bilo potrebno odgovoriti. Celo če bi se revizijska trditev izkazala za pravilno, pravna kvalifikacija ni del dispozitivnega prava in bi torej- revidentovo mnenje v nobenem primeru ne moglo biti pravilno.

Prvo- in drugostopenjsko sodišče sta ugotovili, da je bil zapisnik o predaji del, opravljenih na AK. B. v Minsku, sicer sestavljen in podpisan. Ker pa ga tožena stranka tožeči stranki ni hotela izročiti, obe predhodni sodišči svoje odločbe nista mogli opreti na ta (sicer sestavljeni) zapisnik. Nekoliko drugačen je bil položaj pri pogodbi 7/95. Za opravljena dela po pogodbi 7/95 zapisnik o predaji del sploh ni bil sestavljen. Enako kot pri pogodbi 1/95 torej sodišče tudi pri pogodbi 7/95 nanj ni mo-glo opreti svoje odločitve.

V tem gospodarskem sporu je tožena stranka zahtevala plačilo za opravljena dela iz obeh pogodb, tožena stranka pa je uveljavljala dva različna ugovora: da različna dela sploh niso bila opravljena in da so bila dela opravljena pomanjkljivo. Neposredni dokaz o tem, ali je tožeča stranka sploh vsaj poskusila izpolniti svoje pogodbene dolžnosti, kot tudi o tem, ali je imelo opravljeno delo kakšne pomanjkljivosti, je torej manjkal. Prav zato, ker je manjkal neposredni dokaz, sta lahko obe predhodni sodišči skl-epali tako o obsegu opravljenega dela kot tudi o njegovih pomanjkljivostih le na temelju drugih listin in izpovedi prič (posrednih dokazov).

Iz posrednih dokazov je že prvostopenjsko sodišče sklepalo, da je tožeča stranka svoje pogodbene dolžnosti po pogodbi 1/95 izpolnila in sicer brez napak, drugostopenjsko sodišče pa se je z takšnim sklepom strinjalo. Podobno je bilo tudi, kolikor se je tožbeni zahtevek nanašal na pogodbo 7/95. Po pravilih o dokaznem bremenu (221.a člen ZPP 1977) drugostopenjsko sodišče sploh ni odločilo, saj so bila vsa za odločitev bistvena dejstva ugotovljena. Zato je revizijski očitek, da je drugostopenjsko sodišče neprav-ilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, brez stvarnega temelja.

Tožeča stranka je bila dolžna zatrjevati dejstva in predložiti dokaze, kolikor so se ti nanašali na izpolnitev njenih pogodbenih dolžnosti iz obeh pogodb. Dolžnost tožene stranke je bila, zatrjevati dejstva in predložiti dokaze, ki so kazali na to, da dela sploh niso bila opravljena ali pa da so bila opravljena pomanjkljivo. Tožeča stranka je torej morala priskrbeti dejansko podlago za svoj tožbeni zahtevek, tožena stranka pa za svoje ugovore (219. člen ZPP 1977). Mnenje pritožbenega sodišča, da gre v breme- obeh strank dejstvo, da zapisnik o predaji del ni na razpolago, je pravilno.

Revident tudi ne more imeti uspeha s trditvijo, da tožeča stranka ni pozvala tožene stranke k primopredaji del. Prvo- in drugostopenjsko sodišče sta namreč ugotovili natančno nasprotno. Tožeča stranka je po ugotovitvah predhodnih sodišč toženo stranko pozvala k predaji del in je to dejstvo zatrjevala v eni svojih vlog. Potrdila pa ga je tudi izpovedba M. S.. Revizijski očitek, da tožeča stranka ni predložila pisnega poziva k pregledu del, nemara drži. Je pa takšen očitek brezpredmeten, ker zadoš-ča že, da podjemnik neoblično pozove k pregledu dela, kar pa je tudi storil. Že prej je bilo povedano, da je prvostopenjsko sodišče iz posrednih dokazov (listinskih dokazov in iz pričanj) sklepalo, da je tožeča stranka izpolnila pogodbene dolžnosti. Tožena stranka v reviziji napada prav to sklepanje sodišča. Meni, da so si posredni dokazi med seboj v nasprotju, zato iz njih nikakor ni mogoče sklepati, da je tožena stranka izpolnila pogodbene dolžnosti. Ali je tožeča stranka sploh opravila kakšna dela in tudi, ali so opravljena dela imela kakšno pomanjkljivost, je dejstvo, ki je de-l dejanskega stanja.

Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni revizijski razlog, zato revizijsko sodišče preizkusa drugostopenjske sodbe v tej smeri ni opravilo (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977).

Revident tudi očita obema sodbama, da o dobavi materiala na gradbišče in o prevzemu ne vsebujeta nikakršnih ugotovitev. Obe predhodni sodbi o dobavi materiala res ne vsebujeta kakšnih izrecnih ugotovitev.

Omejili sta se na ugotavljanje, ali je bila vgrajena vsa pogodbeno dogovorjena oprema in ali ni opravljeno delo imelo kakšnih pomanjkljivosti. Iz ugotovitev predhodnih sodišč, da je bilo opravljeno vse delo in da delo ni imelo pomanjkljivosti pa nujno izhaja tudi, da je bilo naročeno blago tudi dobavljen-o, sicer bi to blago sploh ne bilo moglo biti vgrajeno.

Tožeča stranka (prevzemnik posla) je toženo stranko (naročnika) pozvala k prevzemu blaga. Tožena stranka je sicer po pogodbi 1/95 izvršeno delo pregledala in sestavila zapisnik, zapisnika pa potem ni hotela izročiti. Za takšno ravnanje tožena stranka ni navedla kakšnega tehtnega razloga. Zaradi opisanega ravnanja tožene stranke je tožeča stranka zašla v enak položaj, kot če bi tožena stranka stvari sploh ne pregledala. Zato je pravilno, če se v opisanem primeru smiselno uporabi drugi odstavek 614. člena Z-OR. Če tožena stranka noče izročiti zapisnika, velja opravljeno delo za prevzeto. V nekoliko drugačnem položaju je bila tožeča stranka pri pogodbi 7/95. V zvezi z to pogodbo tožena stranka sploh ni sestavila zapisnika. Tudi v tem primeru tožena stranka ni navedla opravičljivega razloga za svoje ravnanje. Drugi odstavek 614. člena ZOR velja v takšnem primeru naravnost in velja opravljeno delo za prevzeto kljub temu, da tožena stranka opravljenega dela ni pregledala (in tudi ni mogla grajati napak). V obeh -primerih je podjemnikova stvar, da dokaže, katero delo je opravil. Tožeči stranki je (kot podjemniku) takšen dokaz uspel. Golo dejstvo, da prevzem ni bil opravljen, v primerih uporabe drugega odstavka 614. člena ZOR ne more biti razlog za zavrnitev plačila dela pogodbenega zneska. Očitek tožene stranke, da naj bi obe predhodni sodbi ne vsebovali bistvenih razlogov, ki določajo zapadlost tožbenega zahtevka, torej ne drži in zato tudi revizijski razlog po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 ni poda-n. Pritožbeno sodišče pa je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno odločilo v skladu z drugim odstavkom 614. člena ZOR.

V zvezi z pobotnimi ugovori navaja tožena stranka, da si je pogodbeno kazen pri pogodbi 7/95 pridržala in meni, da sta obe predhodni sodišči zato napačno zavrnili ugovor pobotanja. V reviziji je prvič navedla, da je pridržek vsebovan v prilogi dopisa z dne 28.2.1996. Prvo- in drugostopenjsko sodišče sta ugotovili, da si tožena stranka pravice do pogodbene kazni ni pridržala. Drugačna revizijska trditev tožene stranke je zato nedovoljeno novo revizijsko dejstvo (387. člen ZPP 1977), ki ga revizijsko sodišče -ni upoštevalo.

Revident končno tudi meni, da je prvostopenjsko sodišče v zvezi z dokaznim bremenom postavilo stranki v neenakopraven položaj. Po mnenju prvostopenjskega sodišča naj bi za tožečo stranko zadoščala, da je dokazala svoj zahtevek, že verjetnost. Pobotni ugovor tožene stranke pa naj bi prvostopenjsko sodišče zavrnilo zato, ker ni bil dokazan z potrebno gotovostjo. Iz prvostopenjske sodbe same ni mogoče razbrati, da bi pri presoji dokazov in preizkusu celotnega uspeha dokazovanja sodišče res obravnavalo strank-i neenakopravno. Določb pravdnega postopka o dokazovanju (8. člen in 219. člen in naslednji ZPP 1977) torej sodišče, kljub v tem delu nerodno sestavljeni obrazložitvi, ni kršilo, kršilo pa jih tudi ni drugostopenjsko sodišče, ki se je strinjalo z rezultati dokaznega postopka.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je pritožbeno sodišče materialno pravo v izpodbijani odločbi pravilno uporabilo in da tudi ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka. Zaradi tega je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo tožene stranke zavrnilo (393. člen ZPP 1977).