Jedro

Presojena stvar je torej procesna ovira (negativna procesna predpostavka) za ponovno sojenje oziroma obravnavanje zadeve in zavezuje tako sodišče kot tudi državno tožilstvo. Uporaba pravila prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je pogojena s subjektivno in objektivno identiteto oziroma z identiteto storilca ter identiteto kaznivega dejanja iz pravnomočne sodbe (njenega izreka) ter kaznivega dejanja, ki je predmet novega sojenja.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obtoženega E. R. se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zoper obtoženega E. R. iz razloga po 3. točki 357. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z a v r n e o b t o ž b a , da je drugega tako telesno poškodoval, da je bil zaradi tega začasno in znatno oslabljen pomemben del njegovega telesa ter je bila njegova zmožnost za delo začasno znatno zmanjšana, s tem, da je

14.2.2006 ob 12.45 uri v garaži bloka K. 1 v Ljubljani, pri poskusu kaznivega dejanja ropa po 1. v zvezi z 2. in 3. odst. 213. člena KZ v zvezi z 22. čl. KZ na škodo M. R., zaradi katerega je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III K 39/2006 z dne 22.6.2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Kp 105/2006 z dne 11.10.2006 pravnomočno obsojen, M. R. močno brcnil v desno roko, mu povzročil zlom končnega dela desne koželjnice, ki je segal v zapestni sklep z odlomom koničastega izrastka desne podlahtnice v zapestju, zaradi česar je bilo začasno za 6 tednov znatno oslabljeno desno zapestje, ki je pomemben del telesa, prav tako pa je bila njegova zmožnost za delo začasno za šest tednov znatno zmanjšana, saj M. R. v tem času ni mogel uporabljati svoje desne roke, s čemer naj bi storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 1. odst. 134. čl. KZ.

Na podlagi določila 1. odst. 96. čl. ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov, bremenijo proračun.

Obrazložitev

: Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega E. R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odst. 134. čl. KZ in mu izreklo kazen šest mesecev zapora. Obtoženca pa je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odst. 92. čl. ZKP.

Zoper sodbo so se pritožili obtoženčevi zagovorniki zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter odločbe o kazenskih sankcijah, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožbo zoper obtoženca zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, še podrejeno pa, da jo spremeni tako, da obtožencu izreče pogojno obsodbo.

Višji državni tožilec svetnik J. Š. je v pisnem predlogu, podanem po 2. odst. 377. čl. ZKP, predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. S tem predlogom so bili seznanjeni obtoženec in njegovi zagovorniki, ki so na predlog odgovorili.

Seja pritožbenega sodišča je bila opravljena v navzočnosti obtoženčevega zagovornika, odvetnika L. Z. iz odvetniške družbe Č. iz Grosuplja ter skladno z določbo 4. odstavka 378. člena ZKP kljub temu, da se je višji državni tožilec (ob izkazanem obvestilu o seji senata) ni udeležil. Pritožba je utemeljena.

Uvodoma je sicer pritrditi sodišču prve stopnje, da je obtoženec kritičnega dne 14.2.2006 z dvema izvršitvenima dejanjema (uporaba sile zoper oškodovanca zaradi protipravne prilastitve oškodovančevih premičnin in pretepanje oškodovanca) uresničil dvoje prepovedanih posledic (poskus protipravne prilastitve tujega premičnega premoženja, povzročitev hude telesne poškodbe), torej gre pri obtoženčevemu ravnanju za realni stek dveh kaznivih dejanj – poskusa ropa in hude telesne poškodbe. Pri tem pravno ni pomembno, v kakšnem časovnem razmaku sta bili kaznivi dejanji storjeni. V prid realnega steka govori tudi dejstvo, da storitev kaznivega dejanja ropa oziroma poskusa ropa ni nujno pogojeno s kaznivim dejanjem hude telesne poškodbe, storiti ga je mogoče tudi na drug način. Poleg tega pa tudi primerjava obeh zakonskih opisov pokaže, da gre tudi sicer za različni kaznivi dejanji, pri katerih navideznega steka ni mogoče zagovarjati z nobenim od znanih medsebojnih odnosov zakonskih dejanskih stanov (specialnost, subsidiarnost, konsumpcija in inkluzija). Čeprav torej gre za isti historični dogodek, pritožbeno sodišče glede na zgoraj navedeno ocenjuje, da je teoretično možno, da je za vsako od navedenih kaznivih dejanj vložen poseben obtožni akt, to je, da se vodita ločena postopka, čeprav je seveda bolj pravilno, da se vodi enoten postopek, v takem primeru, seveda vse ob upoštevanju, da kazenski pregon za posamezno kaznivo dejanje ni ne relativno in tudi ne absolutno zastaral. Kljub zgoraj navedenem pa je pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi prekršilo zakonsko prepoved ponovnega sojenja o isti stvari, kar pomeni, da je kršilo materialni zakon iz 3. točke 372. čl. ZKP. Po določbi 10. čl. ZKP nihče ne sme biti preganjan in kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil s pravnomočno sodno odločbo oproščen ali obsojen, ali je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena. Navedena zakonska prepoved ponovnega sojenja v isti stvari predstavlja temeljno človekovo pravico, ki jo zagotavljajo Ustava Republike Slovenije (31. čl.) kot tudi nekateri mednarodni predpisi. Omenjena prepoved pomeni, da sodišče ne sme iste osebe za isto kaznivo dejanje ponovno kaznovati („ne bis in idem“) oziroma znova meritorno odločati o obtožbi zoper isto osebo za kaznivo dejanje, o katerem že obstaja pravnomočna sodna odločba („res iudicata“). Prepoved se nanaša tako na meritorne sodne odločbe (obsodilna in oprostilna sodba), kot tudi na nemeritorne – formalne sodne odločbe (zavrnilna sodba, sklep o ustavitvi kazenskega postopka). V primerih oprostilne in zavrnilne sodbe ter ustavitve kazenskega postopka domneva nedolžnosti, ki je ustavna in zakonska pravica in ki velja za vsakogar, preraste v neizpodbojno domnevo, tako tudi da je v teh primerih prepoved ponovnega sojenja absolutna. Pravnomočnost omenjenih vrst odločb v obravnavanem kontekstu pomeni, da je o predmetu obtožbe oziroma kazenskem zahtevku tožilca zoper določeno osebo dokončno odločeno, zaradi česar, razen ob pogojih, ki so predpisani za izredna pravna sredstva, o teh zadevah ni dopustno ponovno sojenje. Presojena stvar je torej procesna ovira (negativna procesna predpostavka) za ponovno sojenje oziroma obravnavanje zadeve in zavezuje tako sodišče kot tudi državno tožilstvo. Uporaba pravila prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je pogojena s subjektivno in objektivno identiteto oziroma z identiteto storilca ter identiteto kaznivega dejanja iz pravnomočne sodbe (njenega izreka) ter kaznivega dejanja, ki je predmet novega sojenja. Ravnanje v nasprotju z obravnavanim načelom torej pomeni kršitev materialnega zakona po 3. točki 372. čl. ZKP (tako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 300/2003 z dne 3.3.2005).

Presoja obravnavane zadeve na podlagi navedenih normativnih okvirov pritrjuje pritožnikom, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker je obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, katerega opis je bil vsebovan v opisu poskusa kaznivega dejanja ropa, za katerega pa je bil obtoženec že pravnomočno obsojen, torej je bilo o tem kaznivem dejanju hude telesne poškodbe odločeno na način, zaradi katerega velja prepoved ponovnega sojenja o isti stvari. V obtožnem aktu, po katerem je bil obtoženec zaradi istega historičnega dogodka že pravnomočno obsojen, zaradi poskusa kaznivega dejanja ropa po 1. v zvezi z 2. in 3. odst. 213. čl. KZ v zvezi s čl. 22 KZ, je bil namreč med drugim vsebovan tudi očitek, da je obtoženec oškodovanca brcnil z levo nogo v desni bok in mu pri tem povzročil zlom desnega zapestja (torej način storitve dejanja – brca in posledica tega ravnanja – zlom desnega zapestja), kar pa je bistveni očitek predmetnega obtožnega akta, v katerem pa je posledica obtoženčevega ravnanja – huda telesna poškodba le bolj podrobno opisana – zlom končnega dela desne koželjnice, ki je segal v zapestni sklep z odlomom koničastega izrastka desne podlahtnice v zapestju, zaradi česar je bilo začasno za šest tednov znatno oslabljeno desno zapestje, ki je pomemben del telesa, prav tako pa je bila oškodovančeva zmožnost za delo začasno za šest tednov znantno zmanjšana, saj oškodovanec v tem času ni mogel uporabljati svoje desne roke, kar pa je rezultat izvedenega dokaznega postopka in sicer konkretno izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke.

Pritožbeno sodišče je tako pritožbi obtoženčevih zagovornikov ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je iz razloga po 3. točki 357. čl. ZKP zavrnilo obtožbo v smeri predmetnega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odst. 134. čl. KZ ter odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. čl. ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, bremenijo proračun.