Jedro

Solidarnost dolžnikov se ne domneva, temveč mora biti kot taka jasno opredeljena v tožbenem zahtevku in posledično v sodbenem izreku. Če ni, gre za deljivo obveznost, ki se deli na enake dele, če drugačna delitev ni določena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 8.724,85 EUR (prej 2.090.823 SIT) odškodnine z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do 27. 3. 2003 po 13,5 % obrestni meri, od 28. 6. 2003 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi o stroških postopka. 2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. 3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Graja razloge nižjih sodišč, da je druga toženka v celoti izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. 4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženkama, ki nanjo nista odgovorili. 5. Revizija ni dovoljena. 6. Revizija je izredno pravno sredstvo in je zato dovoljena le v okviru in iz razlogov, ki jih določa zakon. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). 7. Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnini za njiju uveljavljata z eno tožbo, zato se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na premoženjsko škodo, znaša 378,99 EUR (prej 90.823 SIT) in torej ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije, zato revizija v tem delu ni dovoljena (377. člen ZPP). Revizija pa tudi ni dovoljena glede odločitve o nepremoženjski škodi, iz naslova katere je tožnica od toženk zahtevala 8.345,85 EUR (prej 2.000.000 SIT). Iz izreka pravnomočne sodbe je razvidno, da tožnica zoper toženki ni uveljavljala solidarno plačilo tega zneska. Solidarnost dolžnikov se ne domneva, temveč mora biti kot taka jasno opredeljena v tožbenem zahtevku in posledično v sodbenem izreku. Če ni, gre za deljivo obveznost, ki se deli na enake dele, če drugačna delitev ni določena (412. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. list SFRJ, št. 29/78 in nasl, v nadaljevanju ZOR, sedaj enako 393. člen Obligacijskega zakonika, Ur. list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ). V obravnavani zadevi je zato treba vrednost spornega predmeta glede zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode deliti na dva enaka dela. Pravica do revizije se glede na že omenjeni drugi odstavek 41. člena ZPP presoja po vrednosti za vsako toženko tako določenega dela, torej po vrednosti za vsako 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT), ki pa revizijskega praga ne presega. 8. Revizijsko sodišče je zato revizijo na podlagi 377. člena ZPP zavrglo in s tem tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).