Jedro

Z izpodbijanim opozorilom, izdanim namesto izrečene sankcije v postopku odločanja o prekršku, ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke s področja upravnega prava. Pisnega opozorila, ki po svoji pravni naravi ne predstavlja upravnega akta v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, in za katerega zakon tudi ne določa, da bi lahko bil predmet sodne presoje v upravnem sporu, zato ni mogoče izpodbijati s tožbo, vloženo pri Upravnem sodišču RS.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Tožeča stranka je dne 26. 3. 2025 sodišču priporočeno po pošti poslala tožbo, v kateri nasprotuje opozorilu št. 71001-23/2024/5, ki ji ga je dne 24. 1. 2025 zaradi storjenega prekrška po štirinajsti alineji prvega odstavka 77. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju: ZIntPK) namesto izreka predpisane sankcije (globe v višini od 400 do 1.200 eurov) izrekla pooblaščena uradna oseba Komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: Komisija).

2.Navedeni prekršek je tožeča stranka po ugotovitvi pooblaščene uradne osebe Komisije storila s tem, ko je dne 22. 3. 2024 v Ljubljani v imenu in na račun interesne organizacije, pravne osebe zasebnega prava "A.", funkcionarki B. B., poslanki Državnega zbora Republike Slovenije, v okviru osebnega srečanja, podala pripombe ter načelna izhodišča za ureditev področja psihoterapije, pri čemer vsebina in namen zadevnega sestanka širši javnosti nista bila poznani, s čimer je tožeča stranka izvajala nejavno vplivanje na odločanje državnega organa pri obravnavi in sprejemanju predpisa, ter s tem opravljala dejanja lobiranja, čeprav ni bila vpisana v register lobistov skladno s prvim odstavkom 58. člena ZIntPK, ter prav tako ni bila zaposlena v navedeni interesni organizaciji, niti ni bila njen zakoniti zastopnik ali izvoljeni predstavnik, in torej ni bila izvzeta iz obveznosti registracije na podlagi četrtega odstavka 58. člena ZitPK.

3.Ker pa je glede na ugotovljena dejstva prekršek tožeče stranke neznatnega pomena, saj je bil storjen v takih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, in pri katerem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica ali je ta neznatna po 6.a členu Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1), je pooblaščena uradna oseba Komisije ocenila, da je glede na pomen dejanja, pisno opozorilo iz prvega odstavka 53. člena ZP-1 zadosten ukrep.

4.Tožeča stranka se v tožbi ne strinja z ugotovitvijo Komisije, da je z opisanim dejanjem storila očitani prekršek. Kot navaja, se Komisija v opozorilu ni z ničemer opredelila do njenih navedb v zvezi s storjenim prekrškom. Ker ji zoper ugotovitev Komisije o storjenem prekršku ni zagotovljeno pravno varstvo pred neodvisnim, nepristranskim in z zakonom ustanovljenim sodiščem (23. člen Ustava RS), ji je v postopku onemogočeno dokazovanje. V nadaljevanju tožbe tožeča stranka pojasnjuje, zakaj meni, da ji je bilo opozorilo izrečeno neupravičeno in sodišču predlaga, naj ugotovi, da njeno ravnanje ne predstavlja (nezakonitega) lobiranja, predlaga pa tudi, naj sodišče izdano opozorilo kot brezpredmetno odpravi. Podrejeno, če bi sodišče njeni zahtevi ne ugodilo, pa predlaga, da se ji prizna pravica do sodnega varstva v skladu z zakonom, ki ureja prekrške.

5.Tožba ni dovoljena.

6.Tožeča stranka s tožbo v tem upravnem sporu izpodbija opozorilo, v katerem je pooblaščena uradna oseba Komisije ugotovila, da je tožeča stranka storila prekršek po ZIntPK, za katerega pa ji ni izrekla predpisane globe, temveč na podlagi določbe 53. člena ZP-1 zgolj pisno opozorilo.

7.Po prvem odstavku 53. člena ZP-1 lahko pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa namesto izreka sankcije kršitelja le opozori, če je storjeni prekršek neznatnega pomena, in če pooblaščena uradna oseba oceni, da je glede na pomen dejanja opozorilo zadosten ukrep.

8.Upravno sodišče je kot specializirano sodišče pristojno za odločanje le o tistih sporih, za katere je tako določeno z zakonom. Tako je s 1. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) določeno, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Za upravni akt se po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 šteje upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V upravnem sporu pa odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1).

9.Po stališču Vrhovnega sodišča RS, predstavlja opozorilo ukrep, zoper katerega ZP-1 ne dopušča pravnega sredstva, saj za kršitelja nima nobenih pravnih posledic in tudi ne more predstavljati obteževalne okoliščine pri izbiri sankcije ob morebiti kasneje storjenem prekršku. Tretji odstavek 53. člena ZP-1 namreč določa, da prekrškovni organ ne sme voditi osebnih podatkov o kršiteljih, katerim izreče opozorilo. Ker se opozorilo ne beleži v nobeni evidenci, tudi nima nobenih pravnih učinkov oziroma pravnih posledic za kršitelja, zaradi česar zoper opozorilo v prekrškovnem postopku tudi ni predvideno nobeno pravno sredstvo. Opozorilo ne sodi med sankcije in za njegov izrek tudi ni potrebno izvesti nobenega postopka. Zanj zato z zakonom ni predpisana posebna obličnost, kar pomeni, da se lahko izreče ustno na kraju samem, po telefonu ali pisno, lahko pa tudi po elektronski poti. Na kakšen način bo prekrškovni organ kršitelju izrekel opozorilo, je odvisno tako od načina ugotovitve prekrška kot tudi od narave dela prekrškovnega organa. ZP-1 v drugem odstavku 53. člena pri izreku opozorila prekrškovnemu organu nalaga zgolj obveznost, da ob izreku opozorila kršitelju storjeni prekršek predstavi.

10.Z izpodbijanim opozorilom, izdanim namesto izrečene sankcije v postopku odločanja o prekršku, tako po presoji sodišča ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke s področja upravnega prava. Pisnega opozorila, ki po svoji pravni naravi ne predstavlja upravnega akta v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, in za katerega zakon tudi ne določa, da bi lahko bil predmet sodne presoje v upravnem sporu, zato ni mogoče izpodbijati s tožbo, vloženo pri Upravnem sodišču RS.

11.Vložene tožbe pa po presoji sodišča tudi ni mogoče obravnavati kot tožbe, vložene na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, po katerem sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov ali dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

12.Kot obrazloženo, opozorilo, izdano po prvem odstavku 53. člena ZP-1, na pravni položaj kršitelja ne vpliva, zaradi česar zoper obvestilo sodno varstvo po 59. členu ZP-1 ni predvideno. Zoper akt, ki na položaj stranke očitno nima vpliva (zanjo nima nobenih posledic), pa pravno varstvo tudi v upravnem sporu zaradi varstva pravic ali temeljnih svoboščin ni dopustno. Da izdano opozorilo krši katero od njenih, v ustavi zagotovljenih pravic ali temeljnih svoboščin, tožeča stranka v tožbi niti ne zatrjuje.

13.Izdano opozorilo, ki ga s tožbo v upravnem sporu izpodbija tožeča stranka, tako ne predstavlja upravnega akta ali drugega akta v smislu 2. člena ZUS-1. Opozorilo pa očitno tudi ne posega v pravice tožeče stranke, zato za sodno varstvo v upravnem sporu niso izpolnjeni pogoji niti po 4. členu ZUS-1. Glede na navedeno je sodišče tožbo ob njenem predhodnem preizkusu kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. in 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

-------------------------------

1Glej sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi IV Ips 142/2010 z dne 23. 11. 2010.

2Glej o tem več v: Materialno pravna ureditev prava prekrškov, postopek o prekršku, praktična uporaba materialno pravnih določb in postopka iz ZP-1, Orel, N. in Čas, P., Ministrstvo za javno upravo, Upravna akademija, str. 104 ter sklep Vrhovnega sodišča RS IV Ips 142/2020 z dne 23. 11. 2010.

3Enako stališče je Upravno sodišče RS zavzelo v sklepih I U 2435/2017-23 z dne 27. 3. 2019 in II U 217/2020-11 z dne 24. 11. 2020.

4Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je pravni položaj kršitelja pred izrečenim opozorilom enak njegovemu pravnemu položaju po izrečenem opozorilu. V ta namen tretji odstavek 53. člena ZP-1 prekrškovnemu organu tudi prepoveduje vodenje evidenc o izrečenih opozorilih posameznemu kršitelju - glej sklep IV Ips 142/2020 z dne 23. 11. 2010. Enako stališče je Upravno sodišče RS zavzelo tudi v sklepu II U 217/2020-11 z dne 24. 11. 2020.

5Zahteva za sodno varstvo je po prvem odstavku 59. člena ZP-1 predvidena le zoper odločbo o prekršku, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ po hitrem postopku.

6Če zoper dejanje ali posamični akt drugo sodno varstvo ni predvideno, je v upravnem sporu mogoče vložiti tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1 le, če tožnik v tožbi v upravnem sporu trdi, da mu je bila z dejanjem ali posamičnim aktom, ki se nanaša nanj, kršena katera o človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

Zveza: