23. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 23. aprila 2002

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 102/2000 z dne 16. 1. 2001 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 171/99-2 z dne 11. 2. 2000 v zvezi s sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 608/94-46 z dne 25. 8. 1999 se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v socialnem sporu, v katerem je ustavni pritožnik nastopal kot tožeča stranka, odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka in zavrnilo zahtevo tožeče stranke, da se njene sodne stroške naloži v plačilo toženi stranki. Pritožbeno sodišče je takšno odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. Ustavni pritožnik je zoper sklep pritožbenega sodišča vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno. Ustavni pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper vse v izreku navedene sklepe sodišč in zatrjuje kršitev prvega in drugega odstavka 14. člena Ustave (prepoved diskriminacije in enakost pred zakonom), tretjega in četrtega odstavka 15. člena Ustave (uresničevanje in omejevanje pravic), 22. člena Ustave (enako varstvo pravic), 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva) in 50. člena Ustave (pravica do socialne varnosti). K temu še dodaja, "da sta kršeni načeli iz 6. člena Protokola št. 7/II Evropske konvencije o človekovih pravicah, ter še posebej 14. člen iz Protokola št. 7 ".

Predlaga, naj Ustavno sodišče razveljavi vse izpodbijane sklepe ter naloži sodišču prve stopnje, naj pritožniku prizna in odmeri vse stroške, ki so mu v teh postopkih nastali.

Ustavno sodišče je na seji senata dne 26. 3. 2002 iz obravnavane ustavne pritožbe izločilo pobudo za oceno ustavnosti 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS), o kateri bo odločalo v posebnem postopku. V tem postopku pa je odločanje Ustavnega sodišča omejeno na ustavno pritožbo zoper v izreku navedene sodne odločbe.

Predmet izpodbijanega sklepa Vrhovnega sodišča je le odločanje o (ne)dopustnosti revizije. Zato se je Ustavno sodišče pri preizkusu tega sklepa omejilo na presojo, ali so bile pritožniku z odločitvijo Vrhovnega sodišča, da revizijo kot nedopustno zavrže, kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pritožnik v zvezi z zavrženjem revizije ne navaja, zakaj in katere človekove pravice in svoboščine naj bi mu bile s takšno odločitvijo kršene, ampak le nasprotuje pravnemu stališču Vrhovnega sodišča, da sklep, s katerim se odloča o stroških postopka, ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, in da zato zoper tak sklep ni revizije.

Ustavno sodišče ni instanca rednemu sodstvu in se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v ugotovljeno dejansko stanje ter dokazno oceno sodišč.

V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijani akt preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njim kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ustavno sodišče se pri tem omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem, pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Tega izpodbijanemu sklepu Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati. Po določbi prvega odstavka 400. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP77) - enako določbo vsebuje tudi prvi odstavek 384. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) - je revizija dovoljena le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan.

Stališča, da zoper sklep, s katerim se odloči le o stroških postopka, ni revizije, zato ni mogoče označiti za očitno napačnega. Prav tako pa tudi ni v nasprotju z Ustavo, če zakonska ureditev ne predvideva več kot le pritožbe zoper določeno odločitev sodišča. Z zavrženjem revizije kot nedovoljenega pravnega sredstva torej očitno niso bile kršene človekove pravice in svoboščine. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejelo.

4.Ostale pritožnikove navedbe v ustavni pritožbi se nanašajo na vsebinsko odločitev o stroških postopka, kar je predmet sklepov sodišč prve in druge stopnje. Ustavno sodišče se ni moglo spustiti v obravnavo ustavne pritožbe v tem delu, saj za to niso bile izpolnjene procesne predpostavke, ki jih določa ZUstS. V skladu s prvim odstavkom 52. člena ZUstS je namreč treba ustavno pritožbo vložiti v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba.

Sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 171/99-2 z dne 11. 2. 2000, zoper katerega je bila mogoča ustavna pritožba, je bil vročen ustavnemu pritožniku po njegovem pooblaščencu dne 13. 3. 2000. Če je ustavni pritožnik menil, da so mu bile z odločitvijo glede stroškov postopka kršene njegove človekove pravice in svoboščine, bi moral ustavno pritožbo vložiti v 60 dneh od vročitve navedenega sklepa pritožbenega sodišča, saj je že s pritožbo izčrpal vsa pravna sredstva, vložitev nedopustnega pravnega sredstva (v tem primeru revizije) pa ne varuje roka za vložitev ustavne pritožbe.

Ustavna pritožba, ki je bila vložena dne 30. 3. 2001, je bila torej očitno vložena po poteku predpisanega roka, zato jo je bilo treba v tem delu kot prepozno zavreči.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata

Milojka Modrijan