Jedro

Z odločbo, katere obnovo postopka je predlagala tožeča stranka, ni bilo poseženo v njeno pravico ali pravno korist, ker ji noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali kakšne pravice za sodelovanje v posameznem postopku vračila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, saj ne varuje svojega pravnega interesa. Posledično pa pritožnica tudi nima pravice do vložitve tožbe v tem upravnem sporu, ker v tem postopku ne varuje svojega pravnega interesa. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča, da se tožba zavrže, pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Nova Gorica z dne 31. 7. 2009, s katero je prvostopenjski davčni organ kot prepozen zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopka vračila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2004 zavezancu A., d. d., ki je bil končan z odločbo Davčnega urada Nova Gorica z dne 14. 4. 2005. Drugostopenjski davčni organ je z odločbo z dne 16. 12. 2010 zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper navedeni sklep prvostopenjskega davčnega organa.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da z odločbo, katere obnovo postopka je predlagala tožeča stranka, ni bilo poseženo v njeno pravico ali pravno korist, saj ji noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali kakšne pravice za sodelovanje v postopku vračila NUZS, zato posledično nima pravice do vložitve tožbe v tem upravnem sporu, zaradi česar je njeno tožbo zavrglo.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se odločitev upravnega organa v postopku vračila preveč odmerjenega NUSZ neposredno nanaša na pritožnico, saj je zavezana odločitev upravnega organa izvršiti, zmanjšanje občinskega proračuna pa predstavlja neposredno dejansko kot tudi pravno škodo za občino. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožbi ugodi oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obravnavano tožbo utemeljeno zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora izkazati pravni interes, na njegov obstoj pa sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. 6. Po presoji Vrhovnega sodišča razlogi, ki jih pritožnica uveljavlja kot podlago za varstvo svojega pravnega interesa, niso utemeljeni.

7. Na podlagi 22. člena Zakona o financiranju občin (v nadaljevanju ZFO) je občina prejemnica nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, vendar slednje občini ne daje pravice do sodelovanja v postopku vračila tega nadomestila kot stranki oziroma stranski udeleženki. Občina namreč v postopku vračila nadomestila ne varuje kakšne svoje pravice ali pravne koristi, torej nima pravnega interesa, ampak zasleduje dejanski interes za čim večjimi sredstvi v občinskem proračunu.

8. Zakon o stavbnih zemljiščih v 62. členu določa, da nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi zavezancu občinski upravni organ, pristojen za družbene prihodke. Ta določba pa je bila s kasnejšo zakonodajo o organizaciji davčne službe spremenjena. Za leto 2005, v katerem je bila odločba o vračilu nadomestila izdana, sta veljali določbi 395. in 396. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-1). V 395. členu ZDavP-1 določa, da zavezanec plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na podlagi odločbe, ki mu jo izda davčni organ, kjer nepremičnina leži. V 396. členu ZDavP-1 pa je določeno, da davčni organ izdaja odločbe o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča po uradni dolžnosti na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, ki veljata na dan 1. januarja leta, za katero se določa nadomestilo. Zavezancu za davek, ki je na račun davka plačal več, kot je bil dolžan plačati v skladu z zakonom, se je preveč plačani znesek, ki presega 2.500,00 SIT, vrnil po uradni dolžnosti v 30 dneh od dneva vročitve oziroma od dneva predložitve obračuna davka, če z zakonom ni drugače določeno (prvi odstavek 32. člena ZDavP-1). Iz navedenih določb ZDavP-1 tako izhaja, da je za vodenje postopka odmere in vračila nadomestila pristojen davčni urad, ki o nadomestilu odloči z upravno odločbo na podlagi podatkov občine.

9. Odmera nadomestila predstavlja davčno-pravno razmerje, ki je urejeno z davčno-pravnimi pravili. Stranki davčno-pravnega razmerja pa sta praviloma davčni zavezanec in organ, ki davek odmerja. Občina kot javnopravni subjekt, ki je upravičen do sredstev iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere, ker v njem sama ni zavezanec in tudi ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi, niti ni organ, ki nadomestilo odmerja, saj so bile te naloge z zakonom prenesene v pristojnost davčnega organa. V postopkih, v katerih pristojni državni organ odloča na podlagi predpisov občine, ima lokalna skupnost po 93. členu Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) pravico biti obveščena, nima pa pravice sodelovati v teh postopkih, če niso prizadete njene pravice in pravne koristi. Dejstvo, da je občina prejemnica nadomestila, občini ne daje pravice vstopiti v davčno-pravno razmerje med zavezancem in davčnim organom, da bi kot stranka (42. člen ZUP) ali stranska udeleženka (43. člen ZUP) sodelovala v odmernem postopku oziroma v postopku vračila nadomestila, posledično pa tudi ne pravice do vlaganja pravnih sredstev v upravnem postopku oziroma sodnega varstva zoper te vrste odločb. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevah I Up 422/2008, I Up 519/2008, I Up 381/2007, I Up 96/2010, I Up 65/2010 in I Up 478/2003, I Up 165/2011, I Up 464/2011. 10. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo, da z odločbo, katere obnovo postopka je predlagala tožeča stranka, ni bilo poseženo v njeno pravico ali pravno korist, ker ji noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali kakšne pravice za sodelovanje v posameznem postopku vračila NUZS, ker ne varuje svojega pravnega interesa. Zato tudi z izpodbijanim sklepom ni bilo poseženo v njeno pravico ali pravno korist. Posledično pa pritožnica tudi nima pravice do vložitve tožbe v tem upravnem sporu, ker v tem postopku ne varuje svojega pravnega interesa, kot je bilo že pojasnjeno. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča, da se tožba zavrže, pravilna.

11. Pritožnica navaja, da vlaga pritožbo tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zatrjuje kršitev ustavne pravice do sodnega varstva, pravice do pritožbe in enakega varstva pravic, vendar teh kršitev ne obrazloži. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker takšnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo, je na podlagi 76. člena v zvezi s 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).