Jedro

Nerojeni otrok se po 23. členu ZBPP ne šteje za družinskega člana prosilca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo in sklepom je Organ za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča RS odločil, da se zadevi, ki se vodita pod opr. št. Bpp 533/2011 in Bpp 550/2011 združita v skupno obravnavo in odločanje (1. točka izreka) ter da se prošnja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji v zvezi z vložitvijo tožbe zoper odločbe Davčnega urada Ptuj zavrne (2. točka izreka). V obrazložitvi organ za brezplačno pravno pomoč navaja, da je tožnik zoper odločbi Davčnega urada Ptuj vložil dve tožbi, za kateri je tudi podal prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ker se obe prošnji opirata na podobno dejansko stanje in isto pravno podlago, je organ obe vlogi združil v en postopek. Glede izpolnjevanja pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči pa je organ ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja, saj povprečni dohodki na družinskega člana presegajo znesek 461,22 EUR, ki predstavlja v skladu s 13. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik je namreč v obdobju treh mesecev pred vložitvijo prošnje prejel denarno nadomestilo v mesečnem znesku 617,07 EUR, njegova žena pa plačo v višini 818,35 EUR mesečno. Glede na to, da gre za tričlansko družino, tako mesečni povprečni dohodek na družinskega člana znaša 478,47 EUR, kar pa je več, kot znaša cenzus.

Tožnik v tožbi navaja, da je trenutno brezposeln in se zdravi po poškodbi in operaciji. Povprečni mesečni dohodek na družinskega člana je res 478,47 EUR, vendar v mesecu maju pričakujejo še enega družinskega člana in bo tedaj povprečni dohodek na družinskega člana precej pod pogoji iz ZBPP. Sodišče je štelo, da tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah ZBPP se brezplačna pravna pomoč lahko dodeli, če prosilec izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje. Navedeni pogoji se nanašajo na finančni položaj stranke (subjektivni pogoj) ter na zadevo, za katero prosilec prosi za brezplačno pravno pomoč (objektivni pogoj). Oba pogoja pa morata biti izpolnjena kumulativno. Glede finančnega pogoja 13. člen ZBPP določa, da so do brezplačne pravne pomoči upravičene osebe, ki glede na svoj finančni položaj in finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje ne bi zmogli stroškov sodnega postopka oziroma nudenja pravne pomoči. Pri tem pa se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka določenega z Zakonom o socialnem varstvu (ZSV). Glede na navedeni predpis je ta v času vložitve tožnikove prošnje znašal 461,22 EUR.

Zakonodajalec je torej finančni kriterij do upravičenja do brezplačne pravne pomoči omejil z višino minimalnega dohodka. Na navedeni cenzus sta pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči vezana tako organ za brezplačno pravno pomoč, kakor tudi sodišče. Glede na višino prejemkov tožnika in njegove žene, kot so razvidni iz predloženih potrdil, ter dejstva, da gre za tričlansko družino, je tudi po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zato je utemeljeno zavrnila njegovo prošnjo. Sicer pa tudi tožnik v tožbi ne ugovarja ugotovljeni višini prejemkov, temveč le navaja, da je brez zaposlitve ter da v mesecu maju pričakuje otroka. Navedene okoliščine pa za samo odločitev v obravnavani zadevi niso relevantne. Tožnik je namreč v relevantnem obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge prejemal denarno nadomestilo. Ker navedeno nadomestilo predstavlja vir dohodnine, se v smislu 27. člena ZSV šteje kot lastni dohodek ter se upošteva pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik pa v tožbi ne zatrjuje, da navedenega dohodka več ne prejema. Prav tako ZBPP v 23. členu taksativno določa, kdo šteje za družinskega člana. Na podlagi navedene določbe zato ni mogoče upoštevati, da bo tožnik v mesecu maju tega leta dobil otroka, zaradi česar bo tedaj izpolnjeval finančni pogoj glede višine dohodkov na družinskega člana. V obravnavanem primeru povprečni dohodek na družinskega člana res malo presega cenzus, vendar se pri omogočanju do dostopa do brezplačne pravne pomoči v skladu z določbami ZBPP in ZSV šteje, da je preživetje omogočeno, če so upravičencu zagotovljeni dohodki v višini dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Po ZSV pa se pri določitvi minimalnega dohodka upoštevajo le sredstva, potrebna za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb, in sicer v višini, ki omogočajo preživetje. Višina minimalnega dohodka po ZSV znaša 230,61 EUR, med tem ko ZBPP kot kriterij za ugotavljanje socialne ogroženosti določa dvakratnik navedenega zneska, to je znesek 461,22 EUR.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.