Jedro

V primeru, ko že nasprotna stranka opozori na pomanjkljivo trditveno podlago, ni naloga sodišča, da spodbuja stranko, naj dopolni pomanjkljive navedbe. Takšno ravnanje sodišča bi preseglo okvir materialnega procesnega vodstva.

Sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo pravilno ni dopustilo zasliševanja drugega tožnika o dejstvih, ki v dokaznem predlogu za njegovo zaslišanje niso bila navedena, saj bi sicer kršilo načelo razpravnosti. Dostavka "kot doslej” pod dokaznimi predlogi v nekaterih nadaljnjih točkah tožbe in pripravljalnih vlogah, pa ni mogoče razlagati tako, da je tožeča stranka z njim zahteval izvedbo prej predlaganega zaslišanja drugega tožnika tudi za dokazovanje drugih zatrjevanih dejstev. Dokazni predlog "kot doslej” namreč sodišča ne zavezuje k izvedbi nobenega dokaza, saj ni navedeno, katero pravno relevantno dejstvo naj bi se dokazovalo z izvedbo posameznega dokaza.

Sklicevanje na vsebino drugih listin in dokumentov kot na lastne navedbe povzroča tako pri sodišču kot pri nasprotni stranki nejasnost in negotovost o vsebini trditvene podlage tožbe in dejanske podlage spora nasploh. Zato mora biti pristop k dovolitvi sklicevanja na priloge tožbe kot lastne navedbe stranke restriktiven. Ni namreč mogoče pričakovati od sodišča, da bo samo v listinski dokumentaciji iskalo in izluščilo, katera dejstva bi utegnila biti relevantna za odločitev v sporu. S tem bi sodišče prevzelo vlogo stranke in samo, morda celo mimo volje stranke, oblikovalo dejansko podlago spora, obenem pa bi onemogočilo nasprotni stranki izjaviti se o relevantnih dejstvih, saj ji ne bi bilo znano, katera iz listin, ki so predložene kot dokaz, bo sodišče sploh prepoznalo kot taka.

Manjkajočih trditev ne more nadomestiti izvedba dokaza - postavitev izvedenca ustrezne stroke. Dokaz s postavitvijo izvedenca ni namenjen odkrivanju spornih pravno relevantnih dejstev, temveč zgolj ugotavljanju obstoja pravočasno zatrjevanih dejstev. Tako imenovani poizvedovalni (informativni) dokaz, ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ni dovoljen.

O dolžnikovem predlogu za odlog izvršbe ne odloča izvršitelj, pač pa izvršilno sodišče, pri čemer sama vložitev predloga za odlog izvršbe v nobenem primeru ne zadrži izvršbe.

Sodišče prve stopnje drugemu tožencu utemeljeno ni priznalo stroškov zastopanja na poravnalnem naroku, saj je le-temu takoj sledil prvi narok za glavno obravnavo.

Odvetniški stroški se priznajo le, če je vlogo sestavil odvetnik.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Prva tožnica in drugi tožnik ter drugi toženec sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom na podlagi delnega umika tožbe v vlogi z dne 12.2.2016 in delnega umika tožbe na naroku dne 15.2.2017 ter na naroku dne 29.3.2017 ustavilo postopek glede plačila prvi tožnici zneska 14.105,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2015 dalje do plačila, glede plačila drugemu tožniku zneska 951.039,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2015 dalje do plačila in zakonskih zamudnih obrestmi od zneska 14.105,37 EUR od 15.5.2015 do 26.8.2015, glede plačila prvi tožnici zneska 121.523,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2015 dalje do plačila ter glede plačila drugemu tožniku zneska 121.523,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.8.2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Dovolilo je objektivno spremembo tožbe z dne 29.3.2017 (II. točka izreka). Nadalje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata prva toženka in drugi toženec prvi tožnici plačati znesek 951.039,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2015 dalje do plačila in drugemu tožniku znesek 14.105,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.8.2015 dalje do plačila ter da sta prva toženka in drugi toženec v roku 15 dni nerazdelno dolžna prvi tožnici in drugemu tožniku povrniti njune pravdne stroške (III. točka izreka). Končno je še prvo tožnico zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov prve toženke v višini 64,14 EUR in pravdnih stroškov drugega toženca v višini 4.607,90 EUR, drugemu tožniku pa je naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvi toženki v višini 0,98 EUR ter pravdnih stroškov drugemu tožencu v višini 70,17 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep, in sicer smiselno zoper III. in IV. točko izreka, se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožujeta prva tožnica in drugi tožnik (v nadaljevanju tudi tožeča stranka oziroma tožnika). Višjemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in predmetno odločbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila sta pritožbene stroške.

3. Prav tako se zoper navedeno sodbo in sklep, in sicer zoper IV. točko izreka, iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 1. odstavka 338. člena ZPP) pravočasno pritožuje tudi drugi toženec. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu zahtevku za povrnitev pravdnih stroškov. Priglasil je pritožbene stroške.

4. Pritožba tožeče stranke je bila vročena prvi toženki in drugemu tožencu. Drugi toženec v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka tožeči stranki. Prva toženka pa na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba drugega toženca je bila vročena prvi tožnici in drugemu tožniku, vendar ta nanjo nista odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. St ... z dne 11.10.2018, začel stečajni postopek nad prvo tožnico. Ker pa so bila do tega dne opravljena že vsa pritožbena procesna dejanja1, glede na smiselno uporabo 2. odstavka 207. člena ZPP ni bilo ovir za izdajo odločbe v pritožbenem postopku.2

8. Pritožbeno sodišče uvodoma še pojasnjuje, da je s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. Srg ... z dne 2.11.2016, prišlo do vpisa spremembe firme pri prvi toženki, pri čemer njeni sedež, matična ter davčna številka ostajajo nespremenjeni. Sprememba firme gospodarske družbe ne pomeni spremembe stranke v postopku3, zato je pritožbeno sodišče le v uvodu te sodbe uskladilo naziv prve toženke z vpisom v sodni register.

O pritožbi tožeče stranke:

9. V predmetnem postopku prva tožnica in drugi tožnik vtožujeta škodo, ki naj bi jima nastala zaradi kršitev drugega toženca (izvršitelj), ki mu jih očitata v zvezi z opravljanjem neposrednih dejanj izvršbe (deložacija ter rubež in hramba premičnin) v izvršilnih postopkih opr. št. In 181/2009 in opr. št. Ig 1/2010, ki sta zoper prvo tožnico (kot dolžnico) tekla pred Okrajnim sodiščem na Jesenicah.4 Drugi toženec je imel svojo poklicno odgovornost zavarovano pri prvi toženki (zavarovalni polici, splošni pogoji za zavarovanje poklicne odgovornosti in klavzula za zavarovanje poklicne odgovornosti izvršiteljev v prilogah B1 do B4 spisa). Prva tožnica tako od obeh tožencev iz naslova neporavnanih obveznosti do svojih upnikov zahteva 482.202,98 EUR, iz naslova neizplačanih plač in regresa za letni dopust svojim zaposlenim (za obdobje od 1.6.2011 do 31.8.2015) 89.700,36 EUR, iz naslova vlaganj v objekt, kjer se je vršila deložacija, 127.183,98 EUR, iz naslova škode na strojih zaradi neustrezne hrambe 130.429,00 EUR, ter iz naslova izgubljenega dobička 121.523,00 EUR. Drugi tožnik kot ustanovitelj, direktor5 in edini družbenik prve tožnice ter porok in zastavitelj za nekatere njene kredite, od obeh tožencev zahteva iz naslova neizplačanih plač in regresa za letni dopust (za obdobje od 1.6.2011 do 31.8.2015) 11.165,35 EUR ter iz naslova neporavnanih obveznosti prve tožnice do njenih upnikov 2.940,02 EUR.

10. Sodišče prve stopnje je njun tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ocenilo je, da prva tožnica glede škode iz naslova neporavnanih obveznosti do svojih upnikov, neizplačanih plač in regresa zaposlenim, vlaganj v objekt ter neustrezne hrambe strojev ni zadostila svojemu trditvenemu oziroma dokaznemu bremenu v zvezi z nastankom škode oziroma protipravnim (nedopustnim) ravnanjem drugega toženca. Glede vtoževanega izgubljenega dobička prve tožnice je ugotovilo, da je ta terjatev zastarana ter presodilo, da tožba v delu, kjer škodo uveljavlja drugi tožnik, ni sklepčna.

11. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožba v delu, v katerem škodo uveljavlja drugi tožnik, ni sklepčna. Drugi tožnik je iz naslova škode zaradi neporavnanih obveznosti prve tožnice do njenih upnikov zahteval znesek 2.940,02 EUR, pri čemer pa ni pojasnil, kaj konkretno navedeni znesek sploh predstavlja (npr. vrednost njegovih zastavljenih in prodanih premičnin, (manj)vrednost njegovega poslovnega deleža v prvi tožnici ipd.). Podobno velja tudi glede zatrjevane škode iz naslova neizplačanih plač in regresa za letni dopust v višini 11.165,35 EUR, v zvezi s čimer se je drugi tožnik v celoti skliceval le na odločbo ZPIZ z dne 21.11.2014 (priloga A68 spisa). Iz slednje pa izhaja obveznost drugega tožnika ZPIZ povrniti neupravičeno izplačana delno invalidsko pokojnino in letni dodatek v skupni višini 11.165,35 EUR. Za kakšno škodo naj bi pri tem šlo in kakšna je pravno relevantna vzročna zveza pa drugi tožnik ni pojasnil. Navedenega drugi tožnik v pritožbi niti ne izpodbija, navaja le, da bi ga sodišče prve stopnje moralo opozoriti na nesklepčnost tožbe. Vendar pa je na nesklepčnost tožbe v tem delu opozorila že prva toženka z vlogo z dne 24.10.2016 (list. št. 60 spisa), drugi toženec pa z vlogo z dne 23.11.2016 (list. št. 69 spisa), prav tako pa je v tem času drugega tožnika že zastopala pooblaščenka - odvetnica.6 Tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje opustilo obveznost po materialnem procesnem vodstvu, ki mu ga nalaga 285. člen ZPP. Namreč v primeru, ko že nasprotna stranka opozori na pomanjkljivo trditveno podlago, ni naloga sodišča, da spodbuja stranko, naj dopolni pomanjkljive navedbe. Takšno ravnanje sodišča bi preseglo okvir materialnega procesnega vodstva.7 Materialno procesno vodstvo je določeno v tesni povezanosti z dolžno skrbnostjo strank pri navajanju in dokazovanju. Kršitev materialnega procesnega vodstva je mogoče ugotoviti zgolj v primerih, ko stranki ni mogoče očitati, da bi lahko, če bi bila dovolj skrbna, pravočasno navedla vsa pravno relevantna dejstva in nato zanje ponudila dokaze. Obveznost sodišča namreč ni neomejena. Določena je v sorazmerju z vlogo vseh subjektov v postopku in z upoštevanjem temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem (22. in 23. člen Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami)).8 Materialno procesno vodstvo tako ne pomeni, da mora sodišče stranko „voditi za roko“ in da bi ji celo moralo predlagati, točno katera dejstva naj zatrjuje in točno katere dokaze naj predlaga. To tudi sicer ni mogoče, saj dejstva in dokaze pozna samo stranka in ne v naprej sodišče. Na tak način bi sodišče s stranko navezalo takšen dialog, da bi prevzelo vlogo njenega odvetnika, s čimer bi kršilo temeljno procesno načelo razpravnosti (7. člen ZPP), porušeno pa bi bilo tudi načelo „enakosti orožij“ pravdnih strank.9

12. Nadalje sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 29.3.2017 pravilno ni dopustilo zasliševanja drugega tožnika o dejstvih, ki v dokaznem predlogu za njegovo zaslišanje niso bila navedena (zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 29.3.2017 na list. št. 100 spisa), saj bi sicer kršilo načelo razpravnosti.10 Zaslišanje drugega tožnika je bilo predlagano le v zvezi z navedbami pod točko I. tožbe (list. št. 1 in 2 spisa), dostavka “kot doslej” pod dokaznimi predlogi v nekaterih nadaljnjih točkah tožbe in pripravljalnih vlogah, pa ni mogoče razlagati tako, da je tožeča stranka z njim zahteval izvedbo prej predlaganega zaslišanja drugega tožnika tudi za dokazovanje drugih zatrjevanih dejstev. Dokazni predlog “kot doslej” namreč sodišča ne zavezuje k izvedbi nobenega dokaza, saj ni navedeno, katero pravno relevantno dejstvo naj bi se dokazovalo z izvedbo posameznega dokaza.11

13. Prva tožnica je tudi po oceni pritožbenega sodišča podala presplošne in ne konkretizirane navedbe glede škode na strojih, ki naj bi ji nastala zaradi njihove neustrezne hrambe, potem ko jih je drugi toženec dne 21.9.2010 zarubil, pri čemer sta prva toženka in drugi toženec v svojih vlogah z dne 4.5.2016, z dne 24.10.2016 in z dne 23.11.2016 (list. št. 28, 59 in 70 spisa) oceni škode prve tožnice izrecno nasprotovala oziroma opozorila na pavšalnost in ne konkretiziranost njenih navedb o tej škodi. Prva tožnica tako niti ni določno navedla, kateri stroji naj bi sploh bili poškodovani oziroma uničeni. Sklicevala se je le na seznam osnovnih sredstev z dne 22.2.2013 (priloga A14 spisa), v katerem so navedeni tudi npr. dimnik in računalniška oprema ter elektro omara, njena navedba, da naj bi šlo le za stroje po tem seznamu pa ni dovolj konkretizirana, pri čemer pa hkrati kot višino škode iz tega naslova navaja knjigovodsko (neamortizirano) vrednost vseh osnovnih sredstev iz tega seznama (t. j. 130.429,00 EUR). Ob tem pritožbeno sodišče še opozarja, da je za racionalen potek postopka nujno, da so navedbe strank strukturirane, pravno relevantne in osredotočene na bistvo spora. Vse navedbe, na katere tožeča stranka opira svojo zahtevo za sodno varstvo, morajo zato biti razvidne že iz tožbe. S tem (in nadaljnjimi v skladu z zakonskimi zahtevami pravočasno navedenimi dejstvi) je začrtana dejanska podlaga spora. Zato ni sprejemljivo, da se prva tožnica sklicuje na priloge tožbe kot na lastne navedbe. Sklicevanje na vsebino drugih listin in dokumentov kot na lastne navedbe namreč povzroča tako pri sodišču kot pri nasprotni stranki nejasnost in negotovost o vsebini trditvene podlage tožbe in dejanske podlage spora nasploh. Zato mora biti pristop k dovolitvi sklicevanja na priloge tožbe kot lastne navedbe stranke restriktiven. Ni namreč mogoče pričakovati od sodišča, da bo samo v listinski dokumentaciji iskalo in izluščilo, katera dejstva bi utegnila biti relevantna za odločitev v sporu. S tem bi sodišče prevzelo vlogo stranke in samo, morda celo mimo volje stranke, oblikovalo dejansko podlago spora, obenem pa bi onemogočilo nasprotni stranki izjaviti se o relevantnih dejstvih, saj ji ne bi bilo znano, katera iz listin, ki so predložene kot dokaz, bo sodišče sploh prepoznalo kot taka.12 Nadalje pa prva tožnica tudi ni konkretno opisala poškodb oziroma pomanjkljivosti na posameznih strojih, da bi bilo sploh moč preizkusiti, ali so in kateri brez vsakršne vrednosti. Vseh teh manjkajočih trditev ne more nadomestiti izvedba dokaza - postavitev izvedenca ustrezne stroke. Dokaz s postavitvijo izvedenca ni namenjen odkrivanju spornih pravno relevantnih dejstev, temveč zgolj ugotavljanju obstoja pravočasno zatrjevanih dejstev. Tako imenovani poizvedovalni (informativni) dokaz, ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ni dovoljen.13 Sodišče prve stopnje je zato dokazni predlog prve tožnice po postavitvi izvedenca ustrezne stroke, ki naj bi ocenil višino škode, utemeljeno zavrnilo.

14. Pritožbene navedbe, da drugi toženec ni upošteval prošenj za odlog izvršbe ter da sta tožnika računala na to, da bo prišlo do odloga izvršbe v obeh zadevnih izvršilnih postopkih in da se zato deložacija oziroma rubež premičnin 21.9.2010 ne bosta opravila, niso utemeljene. O dolžnikovem predlogu za odlog izvršbe ne odloča izvršitelj, pač pa izvršilno sodišče (71. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, ZIZ)), pri čemer sama vložitev predloga za odlog izvršbe v nobenem primeru ne zadrži izvršbe.14 Izvršilno sodišče je predlog za odlog izvršbe v zadevi In 181/2009 zavrnilo s sklepom z dne 8.7.2010, v zadevi Ig 1/2010 pa s sklepom z dne 2.3.2010, sklepa pa sta bila nato potrjena s sklepoma Višjega sodišča v Ljubljani z dne 1.9.2010 oziroma z dne 28.9.2010 (sklepi v prilogah B11, B54 in B55 spisa). Po določbi 46. člena ZIZ se izvršba začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače, pri čemer zakon za opravo rubeža premičnin ne predpisuje izjeme. Sklep o izvršbi v zadevi opr. št. Ig 1/2010, s katerim je bila dovoljena tudi izvršba z rubežem dolžnikovih premičnin, je bil izdan že 25.1.2010 (priloga A1 oziroma B41 spisa), dolžniku (prvi tožnici) pa je bil nedvomno vročen še pred 2.3.2010, ko je izvršilno sodišče zavrnilo dolžnikov ugovor zoper navedeni sklep o izvršbi (priloga B54 spisa). Skladno s 1. odstavkom 221. člena ZIZ je deložacija dopustna po preteku osmih dni od dneva, ko je bil dolžniku vročen sklep o izvršbi. Navedeni rok je do dne 22.6.2010, ko je sklep o izvršbi, opr. št. In 181/2009 z dne 17.12.2009 (priloga A2 oziroma B6 spisa), postal pravnomočen, zagotovo že potekel (priloga B8 spisa).15 Po določbi 1. odstavka 49. člena ZIZ pa je izvršitelj dolžan opravljati neposredna dejanja izvršbe ne glede na zatrjevane ovire dejanske ali pravne narave, razen če sodišče odredi drugače, česar pa izvršilno sodišče v obravnavanih izvršilnih postopkih (po navedbah strank in glede na listine v spisu) ni storilo. Tako za opravo deložacije in rubeža premičnin pri dolžniku (prvi tožnici) dne 21.9.2010 niso obstajali nikakršni pravno upoštevni zadržki.16 Pri tem pa je drugi toženec dolžnika z datumom, za katerega je razpisal deložacijo, seznanil z obvestilom z dne 23.8.2010 (priloga A4 spisa), ki sta ga tožnika po lastnih navedbah prejela že 3.9.2010, prav tako pa se je dne 21.9.2010, preden je pričel z opravljanjem neposrednih dejanj izvršbe, pri izvršilnem sodišču prepričal, da niso podani zadržki za opravo deložacije oziroma rubeža, prvi tožnici pa je tudi omogočil dokončati že začet delovni proces (navedeno pritožbeno ni sporno, enako pa izhaja tudi iz zapisnika o deložaciji in rubežu z dne 21. in 22.9.2010 v prilogah A5 do A7 oziroma B45 do B47 spisa). Glede na pojasnjeno zato o protipravnem oziroma nedopustnem ravnanju drugega toženca v zvezi z omenjenimi prošnjami za odlog izvršbe tudi po presoji pritožbenega sodišča ni moč govoriti.

15. Očitki drugemu tožencu o kršitvi 80. člena ZIZ so tudi potem, ko sta jih prva toženka in drugi toženec v svojih vlogah z dne 4.5.2016 in z dne 24.10.2016 zavrnila (list. št. 25, 30 in 56 spisa), ostali le na ravni pavšalnosti. V 1. odstavku 80. člena ZIZ je določeno, da izvršbe proti pravni osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost in proti podjetniku, ni mogoče dovoliti na stroje, orodje in druge delovne priprave, kolikor so te stvari nujno potrebne dolžniku za opravljanje njegove dejavnosti. Po določbi 4. odstavka 80. člena ZIZ o tem odloči izvršilno sodišče s sklepom, če se stranki ne moreta sporazumeti, kateri predmeti so glede na določbo 1. odstavka 80. člena ZIZ izvzeti iz izvršbe ali če se sicer to pokaže za potrebno. Pri tem se pogoji za omenjeno omejitev izvršbe razlagajo restriktivno, trditveno in dokazno breme, da so določene stvari nujno potrebne za opravljanje dolžnikove dejavnosti, pa je na dolžniku.17 Vendar tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni podala navedb, da bi bilo v obravnavanem izvršilnem postopku opr. št. Ig 1/2010 med strankama izvršilnega postopka sporno, kateri predmeti so izvzeti iz izvršbe, nadalje prav tako ne, da bi na navedeno prva tožnica opozorila drugega toženca, kot tudi ne, da bi prva tožnica pri izvršilnem sodišču vložila predlog za omejitev izvršbe (80. člen ZIZ) oziroma zahtevo za odpravo nepravilnosti (52. člen ZIZ). V pritožbi podane nasprotne navedbe pa predstavljajo nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člen ZPP). Tudi sicer tožeča stranka niti v pritožbi ne trdi, da bi izvršilno sodišče omejilo izvršbo na podlagi 80. člena ZIZ oziroma, da bi ugotovilo kršitev omenjenega člena ZIZ. Tako tožeča stranka v zvezi s to očitano kršitvijo ni zadostila niti trditvenemu bremenu.

16. Končno ne drži pritožbena navedba, da naj bi sodišče zaključilo, da je vtoževana škoda posledica slabega finančnega stanja prve tožnice. Takšnega zaključka sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni navedlo. Sicer pa, glede na vse zgoraj pojasnjeno ter glede na pravilno (in s pritožbo neizpodbijano) ugotovitev sodišča prve stopnje o zastaranju vtoževane terjatve iz naslova izgubljenega dobička, tožeča stranka ne more uspeti le z zatrjevanjem same vzročne zveze med kršitvami, ki jih očita drugemu tožencu in nemožnostjo opravljanja dejavnosti prve tožnice.

17. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožeče stranke izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (III. in IV. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi drugega toženca:

18. Drugi toženec s pritožbo izpodbija le odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Meni, da mu sodišče neutemeljeno ni priznalo stroškov zastopanja na poravnalnem naroku v višini 6.000 točk, zastopanja na prvem naroku za glavno obravnavo dne 15.2.2017 še v preostanku 3.000 točk, zastopanja na naroku za glavno obravnavo dne 29.3.2017 še v preostanku 1.500 točk, sestave prve pripravljalne vloge z dne 28.2.2017 še v preostanku 3.000 točk ter stroškov odgovora na tožbo z dne 4.5.2016 v višini 3.000 točk. 19. Očitana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča zadostno obrazložena, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Pri tem še dodaja, da tudi iz pritožbe ni razvidno, da bi imel drugi toženec kakšne težave pri utemeljevanju svoje pritožbe, do česar pride, kadar je odločba brez potrebnih razlogov.18

20. Sodišče prve stopnje drugemu tožencu utemeljeno ni priznalo stroškov zastopanja na poravnalnem naroku, saj je le-temu takoj sledil prvi narok za glavno obravnavo (zapisnik o poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 15.2.2017 na list. št. 87 do 89 spisa).19 Ob tem pritožbeno sodišče še izpostavlja, da je Odvetniška tarifa (Ur. l. RS, št. 2/15 s spremembami, OT) podzakonski akt, ki ga odvetniška zbornica izda na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu Zakona o Odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/93 s spremembami, ZOdv) v soglasju s pravosodnim ministrom in začne veljati po objavi v Uradnem listu RS. ZOdv določa, da je taka Odvetniška tarifa obvezna za sodišča in druge državne organe, ne predpisuje pa, da je obvezno treba uporabiti obvezno razlago OT, ki jo sprejme odvetniška zbornica. Slednje je določeno le v 19. členu OT, ki pa je presegel okvir javnega pooblastila, zato obvezne razlage OT, ki jo sprejme odvetniška zbornica brez soglasja ministra in ki ni objavljena v Uradnem listu, ni dolžno upoštevati niti sodišče, niti drug državni organ.20

21. Drugi toženec tudi ni upravičen do zgoraj navedenega preostanka priglašenih stroškov zastopanja na prvem naroku za glavno obravnavo dne 15.2.2017 in na naroku za glavno obravnavo dne 29.3.2017 ter za sestavo prve pripravljalne vloge z dne 28.2.2017, saj so vsi ti stroški nastali že po tem, ko je sodišče prve stopnje na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I R 66/2016 z dne 2.6.2016, ki je odločilo, da je tako za odločanje o tožbenem zahtevku prve tožnice kot tudi za odločanje o tožbenem zahtevek drugega toženca pristojno sodišče prve stopnje, oba zahtevka združilo v skupno obravnavanje in o tem obvestilo stranke (red. št. 22 spisa). Skladno s sodno prakso se namreč v takšnih primerih vrednosti spornega predmeta iz obeh zahtevkov združita v skupno vrednost spornega predmeta, od katere se odmeri nagrada pooblaščencu.21 Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje nagrado za omenjene odvetniške storitve pravilno odmerilo od skupne vrednosti spornega predmeta 965.144,69 EUR in drugemu tožencu tako priznalo za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 15.2.2017 3.000 točk (1. točka tar. št. 20 v zvezi s tar. št. 18 OT), za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 29.3.2017 1.500 točk (2. točka tar. št. 20 v zvezi s tar. št. 18 OT) ter za sestavo prve pripravljalne vloge z dne 28.2.2017 3.000 točk (1. točka tar. št. 19 v zvezi s tar. št. 18 OT).

22. Končno drugi toženec tudi ni upravičen do stroškov odgovora na tožbo z dne 4.5.2016 v višini 3.000 točk. Skladno z 2. odstavkom 151. člena ZPP stroški postopka obsegajo tudi nagrado za delo odvetnika, pri čemer pa že iz same zakonske dikcije izhaja, da mora odvetnik tudi dejansko opraviti določeno delo (storitev), za katero stranka zahteva povrnitev stroškov. Odvetniški stroški se torej priznajo le, če je vlogo sestavil odvetnik.22 Iz odgovora drugega toženca na tožbo z dne 4.5.2016 (red. št. 10 spisa) pa je razvidno, da je slednjega sestavil in vložil drugi toženec sam, brez izkazanega sodelovanja pooblaščenca - odvetnika. Tudi sicer je iz pooblastila v prilogi B79 spisa razvidno, da je drugi toženec pooblastil odvetnika za zastopanje v predmetni pravdi šele 27.10.2016. Ker torej drugi toženec nastanka odvetniških stroškov za sestavo odgovora na tožbo z dne 4.5.2016 ni izkazal, mu jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni priznalo.

23. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki drugega toženca izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je njegovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (IV. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka:

24. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ter 1. odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Prva tožnica in drugi tožnik ter drugi toženec s pritožbama niso uspeli, drugi toženec pa z odgovorom na pritožbo prve tožnice in drugega tožnika ni v ničemer prispeval k dodatni razjasnitvi zadeve, zato prva tožnica in drugi tožnik ter drugi toženec sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Pritožba drugega toženca je bila vložena 18.5.2017 (tožeča stranka nanjo ni odgovorila), pritožba tožeče stranke dne 19.5.2017, odgovor drugega toženca na pritožbo tožeče stranke pa dne 28.7.2017, kar je veliko pred tem, ko so nastopile posledice začetka stečajnega postopka. 2 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 344/2017 z dne 21.6.2017 in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1279/2015 z dne 5.11.2015 in opr. št. I Cpg 161/2014 z dne 11.3.2015. 3 Podobno npr. sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 435/2003 z dne 24.6.2004. 4 Izvršilna postopa sta potekala na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočne in izvršljive sodne poravnave. 5 Do začetka stečajnega postopka nad prvo tožnico dne 11.10.2018 (1. odstavek 245. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/07 s spremembami, ZFPPIPP)). 6 Po navedbah tožnikov je pooblaščenka (odvetnica) njuno zastopanje nedvomno prevzela že septembra 2016 (list. št. 131 spisa). 7 Npr. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1954/2014 z dne 5.11.2014 in opr. št. II Cpg 384/2015 z dne 21.7.2015 ter sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 35/2012 z dne 15.4.2014. 8 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1116/2012 z dne 5.2.2014. 9 Npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 119/2015 z dne 6.10.2016. 10 Npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1219/2012 z dne 17.10.2013, opr. št. I Cpg 188/2014 z dne 8.7.2015, opr. št. II Cpg 1131/2015 z dne 8.9.2015 in opr. št. II Cpg 146/2018 z dne 20.6.2018. 11 Podobno npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 856/2009 z dne 17.12.2009 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1142/2011 z dne 16.12.2011. 12 Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 110/2014 z dne 26.11.2015 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 66/2010 z dne 1.2.2010. 13 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2937/2014 z dne 21.1.2015 ter sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 12/2004 z dne 15.2.2005. 14 Npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Ip 5842/2013 z dne 26.2.2014. 15 Ugovor zoper sklep o izvršbi je skladno s 3. odstavkom 9. člena ZIZ potrebno vložiti v 8 dneh od vročitve sklepa o izvršbi. 16 Pritožbeno sodišče v zvezi z zatrjevanjem tožeče stranke o poplačilu celotne terjatve po sklepu o izvršbi opr. št. Ig 1/2010 že pred opravo rubeža še pojasnjuje, da sodišče ustavi izvršbo le, če upnik umakne predlog za izvršbo oziroma če dolžnik vloži utemeljen ugovor po izteku roka (56. člen ZIZ), do česar pa v navedenem izvršilnem postopku ni prišlo (podobno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1856/2016 z dne 14.12.2016). 17 Npr. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Ip 2725/2016 z dne 14.9.2016 in opr. št. I Ip 4232/2014 z dne 12.2.2015. 18 Smiselno enako npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 158/2016 z dne 6.6.2017. 19 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Cpg 887/2017 z dne 1.2.2018 ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1250/2017 z dne 8.11.2017. 20 Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 345/3005 z dne 13.4.2006, sklepi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2118/93 z dne 19.1.1994, opr. št. II Cp 7506/2006 z dne 14.2.2007, opr. št. I Cp 2491/2015 z dne 23.9.2015 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Cpg 887/2017 z dne 1.2.2018 ter sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Ip 296/2016 z dne 23.6.2016. 21 Smiselno enako npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 276/2013 z dne 25.9.2013, sodba Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cp 265/2012 z dne 5.6.2012 in sodba Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 55/2011 z dne 7.7.2011. 22 Podobno npr. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Ip 2296/2017 z dne 30.8.2017 in opr. št. I Ip 5263/2013 z dne 14.2.2014 ter sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1596/2014 z dne 16.4.2015.