Jedro

Po določbi 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja mora delodajalec delavcu nastalo škodo povrniti po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Ker revident ni niti navajal niti dokazoval, da dopusta ni mogel izkoristiti po krivdi tožene stranke, sta sodišči utemeljeno zavrnili ta del njegovega zahtevka, saj zanj ni bilo pravne podlage.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na izobraževanje v šoli podjetništva, sorazmerni del letnega dopusta za leto 1995 in pripravo seminarja UPRA, zavrne.

Revizija se v delu, ki se nanaša na plačilo neizkoriščenega letnega dopusta za leto 1994, pripravo ponudb in regresa za letni dopust za leto 1995, zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 694.977,00 SIT z obrestmi iz naslova izobraževanja v šoli podjetništva, zaradi neizkoriščenega dopusta za leto 1994, zaradi sorazmernega dela letnega dopusta v letu 1995, razliko regresa za leto 1995, stroške za pripravo seminarja in pripravo ponudb.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom delno ugodilo pritožbi tožnika in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leto 1995 v znesku 86.329,00 SIT in stroškov postopka, ter zadevo v tem delu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, v ostalem pa je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče napačno razlagalo njegov pravni interes in pravno podlago zahtevka, da so nejasni razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi in da sodišče ni odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91), ki se glede na določbo 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99), v tem postopku še uporablja, vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o vročeni reviziji ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija v pretežnem delu ni utemeljena, deloma pa ni dovoljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano odločbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 in na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa ne kršitev, ki jih sodišču očita revizija.

Revizijsko sodišče soglaša z zaključkom nižjih sodišč, da tožnik nima pravnega interesa za ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke v delu, kjer ta določa njegovo obvezo za dajanje podatkov in informacij tudi po 15 dneh od prenehanja delovnega razmerja in njegovo dolžnost vračila stroškov izobraževanja. Obe določili predstavljata deklarativno ugotovitev nečesa, kar bi moralo biti predmet posebnega postopka, če bi tožena stranka želela njihovo uresničitev oziroma, če bi želela ta denar izterjati. Sodišče pravilno ugotavlja, da ti določbi ne ustvarjata pravne podlage, ne dajeta toženi stranki nobene pravice in nista sankcionirani, prav tako pa nista izvršljivi. Za razveljavitev takih deklarativnih določb sklepa zato tožnik nima pravnega intresa in zato ni možno z ugotovitveno tožbo po določbi drugega odstavka 187. člena ZPP-77 ugotavljati stanja oziroma razmerja med strankama.

Revizija navaja, da sodišče v izpodbijani sodbi ni jasno navedlo dejstev oziroma so si ta v nasprotju. Katera dejstva naj bi bila nejasna, ali kaj naj bi v izpodbijani sodbi pomenilo nasprotje, revizija ne pojasni. V zvezi z organizacijo seminarja je odločilna in povsem jasna ugotovitev, da je delo v zvezi s seminarjem sodilo med tožnikove redne obveznosti, zato je vsako drugo dejstvo nepotrebno. Kaj naj bi v izpodbijani sodbi bilo odločeno brez dokazov oziroma brez dokazne ocene revizija ne navaja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP-77), med strankama ni bila sklenjena posebna pogodba o izobraževanju. Ker v nobenem veljavnem predpisu ni določb o povračilu stroškov za ure izobraževanja, ni podlage za plačilo tega dela zahtevka. Revizijsko sodišče je mnenja, da je revident zahtevek smiselno utemeljil kot obračun opravljenih nadur, do katerih pa po določbi V. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 27.10.1993 nima pravice.

Po določbi 73. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) mora delodajalec delavcu nastalo škodo povrniti po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Ker revident ni niti navajal niti dokazoval, da dopusta ni mogel izkoristiti po krivdi tožene stranke, sta sodišči utemeljeno zavrnili ta del njegovega zahtevka, saj zanj ni bilo pravne podlage.

Ko je sodišče ugotovilo (dejansko stanje), da je delo v zvezi s seminarjem UPRA sodilo med tožnikove redne delovne obveznosti, do kakršnega koli dodatnega plačila za svoje delo ni bil upravičen. V. člen pogodbe o zaposlitvi je določal, da v.d. direktor (revident) nima pravice do obračuna opravljenih nadur, ne glede na morebiten povečan obseg dela. Zato za odločitev ne morejo biti pomembne okoliščine v zvezi z organizacijo seminarja in glede drugih možnosti, ki bi se jih tožena stranka pri organizaciji lahko poslužila. Dejstvo je, da je tožnik opravljal svoje redne delovne obveznosti, za te pa je bila dogovorjena samo plača in v pogodbi o zaposlitvi dogovorjen stimulativni del. Zato je revizijsko sodišče v tem delu revizijo zavrnilo ob upoštevanju določb 393. člena ZPP-77. Po določbi 21. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 14/94 in 20/98) je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija v primerih, ki jih dopušča ZPP.

Po določbi prvega odstavka 382. člena ZPP-77 se revizija lahko vloži zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji. Zato revizija v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leto 1995, to je glede odločitve, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, o čemer je sodišče odločilo s sklepom, ni dovoljena.

Po drugem odstavku 382. člena ZPP-77 revizija ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (sklepa) ne presega 80.000,00 SIT. Ker v obravnavani zadevi vrednost uveljavljane denarne terjatve v zvezi z neizkoriščenim letnim dopustom za leto 1994 in pripravo ponudb, ni višja od navedenega zneska, za vsebinsko obravnavo revizije v tem delu ni izpolnjen zahtevan pogoj.

Ker vrednost spornega predmeta ne dosega določenega zneska, je revizijsko sodišče revizijo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo na podlagi določb 392. člena ZPP-77. Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).