Jedro

Če so adaptacije solastne nepremičnine po svoji dejanski naravi takšne, da ustrezajo delitvi nepremičnine v naravi, ter je tožeča stranka vlagala izključno v tisti del nepremičnine, ki ji po soglasni volji pripada v naravi, to ne omogoča sklepanja, da je bila volja solastnikov, naj se z adaptacijami spremenijo stvarnopravni deleži. Tovrstne adaptacije pa tudi ne omogočajo sklepanja, da je nastala nova stvar v smislu 25. člena ZTLR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V tej pravdi tožnica uveljavlja stvarnopravne posledice njenega vlaganja v solastno nepremičnino. Sodišče je njen tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo o stroških postopka.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožnica. Sklicuje se na vse tri zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP(1) ter sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni in njenemu zahtevku ugodi. Če tega ne bo storilo, predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. V pretežnem delu postopka tožnica utemeljuje svoje stališče, da je z izvršenimi vlaganji v solastno nepremičnino ustvarjala novo stvar. Spremenil naj bi se namreč prvotni namen hiše, ustvarjeno naj bi bilo novo stanovanje. Pritožnica se sklicuje na prakso Vrhovnega sodišča, ki utemeljuje stvarnopravni zahtevek ob predpostavki, da je nastala nova stvar. Sklicuje se tudi na komentar SPZ, ki govori o tem, kaj je posamezni del stavbe. Nevzdržno se ji zdi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica vlagala zgolj v svoj del nepremičnine ter da naj tako ne bi povečala vrednosti celotne stvari. Če je vlagala v svoj del in povečala vrednost celotne hiše, se je povečala tudi vrednost toženčevega solastnega dela.

4. V sklepnem delu pritožbe ta napada tisti del sodbe, ki se ukvarja z vprašanjem soglasja tožene stranke za izvedbo vseh del ter njegovo izjavo o stvarnopravnih učinkih takšnih vlaganj. Napada dejansko ugotovitev, da naj toženec takšnega dela izjave ne bi podpisal. Sodišče naj ne bi pojasnilo, zakaj verjame toženi stranki in ne tožeči stranki, ki je v spis o tem predložila listino. Napačna naj bi bila tudi odločitev, ki dogovoru odreka veljavnost, češ da ga ni podpisala tudi tedanja tretja solastnica. Tak zaključek naj bi bil zgrešen zato, ker bi si moral učinek izjave toženca raztezati potem vsaj na njegov solastni delež.

5. Pritožba je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Navaja, da se v tej pravdi ni odločalo o vprašanju, ali prostori, ki jih zaseda tožnica, predstavljajo tak posamezni del zgradbe, da bi bilo na njem mogoče pridobiti etažno lastnino. Odločilnega pomena, po stališču tožene stranke, je, da je vlagala izključno v tisti del zgradbe, ki je v njeni posesti in lasti.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da med solastniki sporne nepremičnine ni bilo ne določnega in tudi ne določljivega dogovora o stvarnopravnih posledicah tožničinih vlaganj v sporno nepremičnino.

8. Takšna dokazna ocena je namreč prepričljiva posledica celovitega življenjskega dogajanja, katerega bistvene prvine so se odrazile tudi v dokaznem postopku. Pravni institut dogovora o stvarnopravnih posledicah vlaganj v nepremičnino (iz prakse je zaradi najbolj tipičnega primera poznan tudi kot dogovor o skupni gradnji) se je izoblikoval v živem (sodnem) pravu predvsem v času veljavnosti ZTLR(2). Ta pravni institut sodnega prava je (pravičnostni in življenjski) odziv sodne prakse na pestrost tistih življenjskih položajev, v katerih se znotraj ožje ali širše družinske skupnosti prelivajo in zlivajo različne vrednosti oziroma premoženjske kategorije. Običajno so to: izvorna lastninska pravica na nepremičnini ter takšno vlaganje sredstev na eni in dela na drugi strani vanjo, da bi se po splošnem (občečloveškem) občutku pravičnosti to moralo odraziti tudi v sferi višine solastninskih deležev.

9. Splošni (občečloveški) občutek pravičnosti sam zase ne more predstavljati pravne podlage za spreminjanje stvarnopravnih razmerij. Lahko in mora pa predstavljati vrednotno vodilo za ustrezno razlago pozitivnega prava, ki omogoča takšno izoblikovanje pravnega pravila(3), da je to nazadnje lahko argumentacijsko prepričljiva pravna podlaga za spreminjanje stvarnopravnih razmerij.

10. Prav zato, s tem namenom je sodna praksa desetletja dolgo iskala ustrezno vez med pestrostjo in (predvsem neformalnostjo) tovrstnih življenjskih položajev na eni ter pozitivnim pravom na drugi strani. Iskanje te vezi v sodni praksi pravno-konceptualno ni bilo enotno(4). A predvsem v zadnjem desetletju se je kot večinsko vendarle izluščilo stališče, da je vez med pestrimi, kompleksnimi in neformalnimi življenjskimi položaji na eni ter pozitivnim pravom na drugi strani v resnici voljne in zato pravnoposlovne narave. Pravna podlaga obligacijske prvine, ki naj privede do stvarnopravnih učinkov, je po takšnem konceptu družbena pogodba (societas), stvarnopravna prvina pa je podana v 33. členu ZTLR. Sodna praksa je izrazito pozornost namenila tipični neformalnosti izjavno – voljnega ravnanja v družinskih skupnostih. Na to, kakšna je bila volja vseh udeležencev v tem prelivanju raznoterih premoženjskih kategorij, so zato sodišča sklepala iz vseh okoliščin življenjskega primera. Najbolj pogosta okoliščina, na katero so se sodišča opirala, je bila zgoščena ravno v vprašanju, kolikšen je bil prispevek posameznega udeleženca. Vendar takšno sklepanje ne more in ne sme biti apriorno, kategorično. V nasprotnem primeru se namreč izgubi tisto, kar je bilo prej vzpostavljeno kot osrednja vez med kompleksnim življenjskim položajem na eni ter pozitivnim pravom na drugi strani. To pa je pravno upoštevna volja – šele upoštevajo to prvino bo namreč to, da iz prispevkov posameznikov h gradnji oz. prenovi sklepamo o dogovorjenih (soglasno mišljenih) stvarnopravnih učinkih, utemeljeno na pravičnostnem obrazcu suum cuique (vsakomur svoje).

11. Dejanske okoliščine obravnavanega življenjskega primera v tej pravdni zadevi prepričljivo govorijo zoper sklepanje, da naj bi bila volja ostalih dveh solastnikov takšna, naj pritožnici pripade kakršenkoli višji solastninski delež, kot ta, ki ga že ima (torej ¼).

12. Položaj, kakršen je vzpostavljen na sporni nepremičnini sedaj, se sam po sebi izrazito prilega že omenjenemu pravičnostnemu obrazcu suum cuique. Toženec je namreč do svojega ¾ deleža prišel zaradi lastnih vlaganj, ki sta mu jih tedanja solastnika (starša) pravnoposlovno tudi izrecno in oblično priznala ter, v drugi fazi, z odplačno pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Tožnica je do svojega ¼ deleža prišla na podlagi dedovanja po svojem očetu – z življenjsko gledano izrazito pomembnim poudarkom, da so se vsi ostali dediči (torej vključno s tožencem in pokojno materjo) dedovanju odpovedali v njeno korist. 13. Tudi nadaljnje življenjsko dogajanje, torej tisto, ki se tiče tožničinih vlaganj, nam ne sporoča nič takšnega, kar bi omogočalo kakršenkoli prepričljiv sklep, da je bila volja udeleženih družinskih članov, naj tožnica pridobi še kakšen višji stvarnopravni delež. Ravno nasprotno. Pomen tožničinih adaptacij je bil, da sta v prvem nadstropju de facto (ne pa tudi de iure) nastali dve samostojni etaži. Odgovor, kateri pravni sferi se takšno ravnanje najbolj prilega, je na dlani. Šlo je za dejansko delitev solastne nepremičnine v naravi. Tožnica je prejela v izključno posest tisto, kar približno ustreza njenemu solastninskemu deležu (¼). Vse, kar je v nepremičnino vlagala, je vlagala v tisti del, ki je po nesporni volji vseh treh tedanjih solastnikov v naravi pripadal njej(5). Ob takšnem dejanskem stanju tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne more biti nikakršne resne (zdravorazumske, logične) podlage za sklep, da bi bila volja solastnikov, naj se ob teh adaptacijah njen delež kakorkoli povečuje nad že določenim deležem.

14. Te podlage ne daje niti listina (dogovor – A 3), na katero se tožnica izdatno opira. To velja tudi v primeru, če bi toženec podpisal celotno besedilo. Del besedila, ki govori o tem, da se bo „njen delež na hiši za opravljena del povečal“ se namreč, ko je umeščen v celoten življenjski kontekst, izkaže kot pavšalen, nedoločen, celo nedoločljiv oziroma bolj ali manj navržen. Kakršenkoli smisel bi lahko dobil edino v primeru, če bi se izpolnilo tudi tisto, o čemer govori zadnji del dogovora in bi tožnica v lastne namene pregradila tudi podstreho – kar pa se ni zgodilo. Iz vseh prej navedenih razlogov ta dogovor tudi ne more predstavljati pravnoposlovne podlage za spremembo solastninskih deležev.

15. Nazadnje je treba odgovoriti še na tisti del pritožbenih navedb, ki se nanašajo na drugo uveljavljano pravno podlago. To je ustvaritev nove stvari. Pozitivnopravna podlaga tega nepremičninskega instituta sicer niso premičninsko pravne določbe o ustvaritvi nove stvari (22. člen ZTLR) ter o pomešanju in spojitvi (23. člen ZTLR), kot je napačno navedlo sodišče prve stopnje, marveč določbe o gradnji na tujem svetu, v obravnavani zadevi konkretno 25. člen ZTLR. Ta pravni institut se v tovrstnih primerih sodne prakse pojavlja kot nekakšen pravnoinstitucijski sopotnik instituta dogovora o skupni gradnji. Nanaša pa se na tiste primere, ko je vlaganje v nepremičnino kvantitativno tolikšno, da predstavlja ne le kvantitativno, marveč hkrati tudi kvalitativno novo, nepremičninsko, stvarnopravno kvaliteto.

16. Pritožbeno sodišče soglaša s pravno presojo sodišča prve stopnje, da to, kar je ustvarila tožnica, ne ustreza pravnemu pojmu nove stvari v smislu 25. člena ZTLR. Bistven argument za takšno stališče je, da je šlo v resnici v tem primeru za delitev v naravi. Količinsko je sicer res nastala ena etaža več, vendar se je to zgodilo na račun ene prej obstoječe enovite etaže (stanovanja). Ni se torej zgodilo to, da bi poleg že obstoječih bivalnih prostorov nastali novi, dotlej neobstoječi bivalni prostori, kar bi utemeljevalo uporabo določbe 25. člena ZTLR. Tak primer bi bil, če bi tožnica neobdelano podstrešje spremenila v mansardno stanovanje. Razlika med tem hipotetičnim in obstoječim, obravnavanim primerom je pravno odločilna. Konkretna sprememba v svetu stvarnega zato po prepričanju pritožbenega sodišča ne utemeljuje spremembe v svetu pravnega na podlagi 25. člena ZTLR.

17. Ker iz navedenih razlogov pritožba ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sodbo zavrnilo in le to potrdilo. Procesno pooblastilo je podano v 353. členu ZPP.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo – ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(2) Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 – Ur. l. RS, št. 87/2002).

(3) Tu se najbolje pokaže, da pravno pravilo nikoli ni dano v naprej, marveč je vselej plod celovite, večplastne razlage besedil, ki tvorijo postavljeno, pozitivno pravo.

(4) Za podrobnejši pregled raznoterega iskanja ustrezne podlage, skupaj s citirano sodno prakso glej: Pravna narava dogovora o skupni gradnji, Pravna praksa, št. 10-11/2002, strani 7 – 9. (5) Kar je ob tem odločilnega pomena, je tudi med strankama nesporno dejstvo (izhaja pa tudi iz izvedenskega mnenja, ki je bilo med istima udeležencema izdelano v nepravdnem postopku – B 2), da tisto, kar tožnica v naravi poseduje in v kar je vlagala in glede česar toženec lastninske pravice tožnice ne oporeka, po kvadraturi ne presega njenega zemljiškoknjijžnega solastninskega deleža. To pomeni, da se v razdružitvenem postopku ne more primeriti, da bi toženec v naravi prejel kakšen del, v katerega je vlagala tožnica.