Jedro

Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega gospodarstva (KPdg) v 6. odstavku 90. člena določa, da lahko delodajalec izplača delavcu solidarnostno pomoč v višini ene povprečne plače delavca, izplačane v zadnjih treh mesecih, vendar ne več kot je povprečna plača na zaposlenega v RS v zadnjih treh mesecih, v primeru neprekinjene bolezni, ki traja najmanj šest mesecev ali elementarne nesreče, ki je prizadela delavca. Zmotno je stališče tožene stranke, da KPgd v 90. člen določa le možnost izplačila solidarnostne pomoči, ne pa dolžnosti izplačila. Ta določba le po višini omejuje višino izplačila iz naslova solidarnostne pomoči. Izplačilo solidarnostne pomoči v višini povprečne plače pri delodajalcu in ne povprečne plače na zaposlenega v RS je lahko za delodajalca ugodnejše oziroma predstavlja nižji znesek (od povprečne plače v RS). Le v tem kontekstu je mogoče razlagati besedo „lahko“, saj se izključno nanaša na višino izplačila.

Tožena stranka je s tem, ko ni spoštovala dokončne odločbe ZPIZ in s tožnico (invalidko III. kategorije) ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in s krajšim delovnim časom, ravnala protipravno, zato je tožnici nastala premoženjska škoda, saj je dejansko delala polovični delovni čas, pravica do delne invalidske pokojnine pa ji ni bila priznana, ker s toženo stranko ni sklenila pogodbe o zaposlitvi skladno z odločbo ZPIZ. Zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke je tožnici vsak mesec v vtoževanem obdobju nastala škoda v višini delne invalidske pokojnine, ki tožnici ne bi nastala, če bi jo tožena stranka s pogodbo o zaposlitvi razporedila na ustrezno delovno mesto in bi tožnica prejemala delno invalidsko pokojnino.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točkah II in III tako, da se v celoti na novo glasi: „II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati za čas od 19. 9. 2008 do 31. 1. 2009 nadomestilo plače v neto znesku 1.144,16 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 71,88 EUR za čas od 1. 10. 2008 dalje do plačila, - od zneska 268,07 EUR za čas od 18. 11. 2008 dalje do plačila, - od zneska 268,07 EUR za čas od 18. 12. 2008 dalje do plačila, - od zneska 268,07 EUR za čas od 18. 1. 2009 dalje do plačila, - od zneska 268,07 EUR za čas od 18. 2. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Višji obrestni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 71,88 EUR od 17. 8. 2008 do vključno 30. 9. 2008 dalje do plačila, pa se zavrne.

„III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 205,15 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, po preteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti do plačila.“ V preostalem se pritožba tožeče stranke ter v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (ugodilni del točke I izreka in nespremenjeni del točk II in III izreka sodbe).

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati solidarnostno pomoč za leto 2009 v višini 501,19 EUR bruto, za leto 2010 v višini 519,50 EUR bruto, po obračunu davkov in prispevkov pa tožnici izplačati pripadajoči neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska in sicer za leto 2009 od 4. 12. 2009 dalje, za leto 2010 pa od 15. 12. 2010 dalje do plačila, ter za leto 2011 izplačati solidarno pomoč v višini 208,00 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 9. 2011 dalje do plačila. V presežku je zahtevek za plačilo solidarnostne pomoči zavrnilo (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati za čas od 19. 9. 2008 do 31. 1. 2009 nadomestilo plače v neto znesku 1.144,16 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 71,88 EUR od 17. 8. 2008 dalje do plačila, od zneskov 268,07 EUR (mesečno) pa od 18. 11. 2008, 18. 12. 2008, 18. 1. 2009 in 18. 2. 2009 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka III izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v točki II izreka sodbe ter zoper tisti del odločitve o stroških postopka v točki III izreka, po kateri sama krije svoje stroške postopka, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tudi v tem delu ugodi zahtevku ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, skupaj s pritožbenimi stroški. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morala pravico do delne invalidske pokojnine uveljavljati v razmerju do ZPIZ in ne od tožene stranke in da niti predpisi niti odločba ZPIZ z dne 20. 8. 2008 ne določata roka, v katerem je delodajalec dolžan tožnico premestiti na ustrezno delovno mesto, pri čemer naj bi se po navedbah sodišča tožena stranka trudila za tožnico najti ustrezno delo. Tožnica je v letu 2008 opravila kontrolni zdravniški pregled zaradi uveljavitve novih pravic iz invalidskega zavarovanja. ZPIZ je tožnici izdal odločbo št. ... z dne 20. 8. 2008, s katero ji je bila kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, brez dela z dvigovanjem rok nad nivojem ramen in brez ponavljajočih se gibov v levi rami s polovico polnega delovnega časa od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 8. 2008 dalje. Toženi stranki je bilo s to odločbo naloženo, da tožnici zagotovi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu. Odločba je bila izvršljiva, ko je postala dokončna v upravnem postopku. Pravdni stranki sta bili s strani ZPIZ z dopisom št. ... z dne 24. 9. 2008 obveščeni, da je odločba ZPIZ z dne 20. 8. 2008 postala dokončna z dnem 19. 9. 2008. Tožena stranka je bila zavezana, da na podlagi dokončne odločbe ZPIZ z dne 20. 8. 2008 tožnico razporedi na drugo ustrezno delo s skrajšanim delovnim časom, brez dela z dvignjenimi rokami nad nivojem ramen in brez ponavljajočih se gibov v levi rami. Te odločbe tožena stranka ni izvršila do 19. 9. 2008. Ker tožnice ni razporedila, kot ji je to nalagal ZPIZ z dokončno odločbo, je ZPIZ tožnici izdal odločbo št. ... z dne 24. 9. 2008, s katero ji je z 18. 9. 2008 ustavil izplačevanje delne invalidske pokojnine. Delna invalidska pokojnina je bila tožnici ustavljena iz razloga, ker tožena stranka tožnice do 19. 9. 2008 ni razporedila na ustrezno delovno mesto s krajšim delovnim časom in omejitvami. Ni res, da bi bila tožena stranka pri iskanju zaposlitve aktivna, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženo stranko je ZPIZ 24. 9. 2008 pozval, da v postopku odločanja o tožničini pravici predloži potrebno listinsko dokumentacijo, ki pa jo je predložila šele konec januarja naslednje leto. Tožena stranka je od 19. 9. 2008 dalje tožnici izplačevala plačo le za 4-urni delovni čas, ker tožnici ni bila priznana in izplačevana delna pokojnina. Zato je iz naslova delovnega razmerja zavezana tožnici izplačati nadomestilo za polni delovni čas in ne samo za 4 ure. Tožnica namreč od 19. 9. 2008 do 31. 1. 2009 ni imela priznane delne invalidske pokojnine izključno po krivdi tožene stranke, saj le ta z dnem dokončnosti odločbe o pravici do razporeditve na drugem ustreznem delovnem mestu tožnice ni razporedila na ustrezno delovno mesto, pač pa je to storila šele 1. 2. 2009. Šele od tedaj je bila tožnici priznana delna invalidska pokojnina.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka, torej zoper ugodilni del točke I izreka in tisti del točke III izreka, po kateri tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je ugoditev tožbenemu zahtevku iz naslova solidarnostne pomoči, neutemeljena, ker Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega gospodarstva v določbi 145. člena določa le opcijo, da delodajalec solidarnostno pomoč izplača, ne pa zaveze, ki bi jo bil delodajalec dolžan izpolniti. Zato je zahtevek neutemeljen. Ne strinja se tudi, da bi za leti 2009 in 2010 obstajala dolžnost tožene stranke plačati še razliko v višini 501,19 EUR za leto 2009 in 519,50 EUR za leto 2010. Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega gospodarstva v 145. členu govori o povprečni mesečni plači zaposlenega v Sloveniji v zadnjih treh mesecih. Tožena stranka je tožnici za leti 2009 in 2010 izplačala neto znesek povprečne mesečne plače in je s tem v celoti izpolnila svojo, sicer diskrecijsko pravico do izplačila solidarnostne pomoči. V nobenem primeru pa tožena stranka ni upravičena še do bruto razlike, ker tega kolektivna pogodba ne določa. Izplačilo še dodatnega bruto zneska bi predstavljalo, da je tožnica upravičena do višjega zneska, kot so sicer upravičeni ostali delavci v gospodarstvu.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavljata pritožbi, pravilno in popolno pa je ugotovilo dejansko stanje, le glede plačila nadomestila plače za čas, ko tožnica ni prejemala delne invalidske pokojnine, je zmotno uporabilo materialno pravo.

V zvezi z zahtevkom za plačilo solidarnostne pomoči je za pritožbeno rešitev relevantno, da sta v spornem obdobju (od 2009 do 2011) toženo stranko zavezovali dve kolektivni pogodbi in sicer do 25. 11. 2010 Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega gospodarstva (KPdg/2000; Ur. l. RS, št. 6/2000, 103/04), od 26. 11. 2010 dalje pa Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega gospodarstva (KPdg; Ur. l. RS, št. 94/2010). KPdg/2000 je v 4. odstavku 145. členu določala, da na predlog reprezentativnega sindikata izplača delodajalec solidarnostno pomoč delavcu v višini povprečne mesečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece v primerih invalidnosti, neprekinjene bolezni, ki traja najmanj šest mesecev, elementarne nesreče (delavec mora priložiti dokazila o nastali škodi). V skladu s 5. odstavkom 145. člena KPdg/2000 izplača delodajalec solidarnostno pomoč najkasneje v 30 dneh po izpolnitvi pogoja oziroma nastanka primera iz četrtega odstavka tega člena. KPdg pa v 6. odstavku 90. člena določa, da lahko delodajalec izplača delavcu solidarnostno pomoč v višini ene povprečne plače delavca izplačane v zadnjih treh mesecih, vendar ne več kot je povprečna plača na zaposlenega v RS v zadnjih treh mesecih, v primeru neprekinjene bolezni, ki traja najmanj šest mesecev ali elementarne nesreče, ki je prizadela delavca.

Zmotno je stališče tožene stranke, da KPgd v 90. člen določa le možnost izplačila solidarnostne pomoči, ne pa dolžnosti izplačila. Citirani 6. odstavek 90. člena KPdg namreč delodajalcu dovoljuje, da lahko izplača solidarnostno pomoč v višini ene povprečne plače delavca, izplačane v zadnjih treh mesecih pri delodajalcu, vendar ne več kot je povprečna plača na zaposlenega v RS v zadnjih treh mesecih, torej le po višini omejuje višino izplačila iz naslova solidarnostne pomoči. Izplačilo solidarnostne pomoči v višini povprečne plače pri delodajalcu in ne povprečne plače na zaposlenega v RS je lahko za delodajalca ugodneje oziroma predstavlja nižji znesek. Le v tem kontekstu je mogoče razlagati besedo „lahko“, saj se izključno nanaša na višino izplačila. Zato ni utemeljeno zavzemanje tožene stranke, da KPdg določa le možnost izplačila, oziroma prepušča delodajalcu diskrecijo, da sam odloči, ali delavcu izplača solidarnostno pomoč.

Pritožba tožene stranke tudi ni utemeljena v delu, v katerem navaja, da je z izplačilom neto plače izpolnila obveznost iz naslova solidarnostne pomoči za leti 2009 in 2010. V Republiki Sloveniji je uveljavljen bruto sistem plač, zato je treba vsak določbo, ki kot osnovo določa plačo, razlagati kot bruto plačo, razen če je izrecno navedeno, da gre za neto plačo (takšno stališče je zavzeto v številnih odločitvah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, npr. sodba opr. št. VIII Ips 12/2008 z dne 6. 10. 2008, sodba opr. št. VIII Ips 142/95 z dne 14. 5. 1996, sodba opr. št. VIII Ips 236/98 z dne 2. 3. 1996, sodba opr. št. VIII Ips 270/98 z dne 12. 1. 1999, sodba opr. št. VIII Ips 12/2003 z dne 21. 10. 2003, sodba opr. št. VIII Ips 147/2001 z dne 14. 5. 2002, sodba opr. št. 148/2003 z dne 16. 1.2 2003, itd.). Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov Statističnega urada Republike Slovenije ugotovilo, da je povprečna plača, objavljena za november 2009, znašala 1.434,56 EUR, tožena stranka pa je tožnici za leto 2009 izplačala solidarnostno pomoč v višini 921,71 EUR, zato ji dolguje še 512,85 EUR. Ker pa je zahtevala tožnica le 501,19 EUR, je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku le v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Podobno je ugotovilo tudi za leto 2010, saj je tožena stranka tožnici izplačala solidarnostno pomoč v višini 963,84 EUR, na podlagi podatkov Statističnega urada Republike Slovenije pa je povprečna plača, objavljena za november 2010, znašala bruto 1.491,35 EUR. Zato je tožnici pravilno prisodilo še 527,51 EUR. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je na podlagi 11. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uredba, Ur. l. RS, št. 140/2006) solidarnostna pomoč, izplačana zaradi daljše bolezni delavca, davčno prosta do višine 1.252,00 EUR, zato je odločilo, da je tožena stranka skladno z določili KPdg/2000 dolžna izplačati višjo solidarnostno pomoč od tiste, ki je oproščena plačila davkov in prispevkov, zato bo nad navedenim zneskom morala obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke za socialno varnost. S tem v zvezi je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je ugodilo zahtevku za obračun bruto zneska in plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po obračunu in odvodu davkov in prispevkov. V zvezi z zahtevkom za leto 2011 pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da lahko delodajalec delavcu v skladu s 6. odstavkom 90. člena izplača solidarnostno pomoč v višini ene povprečne plače delavca, izplačane v zadnjih treh mesecih, vendar ne več kot je povprečna plača na zaposlenega v Republiki Sloveniji v zadnjih treh mesecih v primeru neprekinjene bolezni, ki traja najmanj 6 mesecev, pri čemer je delavec upravičen le do ene solidarnostne pomoči v letu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v maju, juniju in juliju 2011 prejela povprečno bruto plačo 208,00 EUR (B11), zato na podlagi 6. odstavka 90. člena KPdg navedeni znesek predstavlja solidarnostno pomoč, do katere je tožnica upravičena, saj je ta nižji od povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji, ki je za avgust 2011 znašal 1.509,95 EUR. Za leto 2011 je glede na prisojeno višino solidarnostne pomoči, ki ne presega zneska iz 11. člena Uredbe, tožnici pravilno prisodilo neto znesek solidarnostne pomoči. Pravilno so prisojene tudi zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov solidarnostne pomoči, saj tečejo od tedaj, ko je tožena stranka prišla z izplačilom v zamudo.

Glede zahtevka za plačilo nadomestila plače je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica že v letu 2006 invalid III. kategorije s pravico do dela s polovičnim delovnim časom (A1). Nadalje je ugotovilo tudi: - da so se tožnici s pravnomočno odločbo ZPIZ št. ... z dne 20. 8. 2008 pravice iz invalidnosti spremenile, saj je pridobila še pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami; - da tožena stranka do datuma izvršljivosti pravnomočne odločbe ZPIZ št. ... z dne 20. 8. 2008 tožnici ni zagotovila ustreznega delovnega mesta; - da je ZPIZ z odločbo št. ... z dne 24. 9. 2008 (A3) tožnici ustavil izplačevanje delne invalidske pokojnine z dnem 18. 9. 2008, ker ni bila razporejena s pogodbo o zaposlitvi na drugo ustrezno delovno mesto z omejitvami; - da si je tožena stranka prizadevala poiskati za tožnico drugo ustrezno delo in da je storila vse v njeni moči, da bi to delovno mesto zagotovila; - da je tožena stranka s tožnico šele 1. 2. 2009 sklenila pogodbo o zaposlitvi za drugo ustrezno delo, oziroma da je tožnica šele s tem dnem ponovno pričela prejemati delno invalidsko pokojnino na podlagi odločbe ZPIZ št ... z dne 6. 3. 2009 (A9).

Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje štelo, da v ravnanju tožene stranke ni podana protipravnost kot element odškodninske odgovornosti. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem ne strinja. Iz korespondence med ZPIZ in toženo stranko namreč izhaja, da je ZPIZ že dne 24. 9. 2008 obvestil toženo stranko, da je odločba izvršljiva, ter jo pozval, naj v postopku odločanja o pravici do delne invalidske pokojnine posreduje pogodbo o zaposlitvi po nastanku invalidnosti za krajši delovni čas oziroma polovico polnega delovnega časa, opis delovnega mesta po nastanku invalidnosti, v kolikor je zavarovanec razporejen na drugo delovno mesto, kopijo potrdila o zaključeni upravičenosti od zadržanosti od dela, če je bil zavarovanec zadržan od dela ter številko osebnega računa. Tožena stranka do dneva, ko je postala odločba z dne 20. 8. 2008 izvršljiva, ni posredovala ZPIZ-u listin, na podlagi katerih bi ta lahko tožnici podaljšal izplačevanje nadomestila oziroma delne invalidske pokojnine. Tega tožena stranka tudi ni storila po pozivu, saj je ZPIZ dne 20. 11. 2008 pozval toženo stranko, naj posreduje obrazec DD-1, ki naj ga dopolni in tako, da ga opremi s podpisi in žigi ter poda natančen opis dela, ki ga bo opravljala tožnica. Na podlagi navedenega torej tožena stranka ni ravnala s potrebno skrbnostjo, saj zahtevanih obrazcev ni pravilno izpolnila vse do 20. 11. 2008, zaradi česar je prišlo do realizacije pravice do dela na drugem delovnem mestu šele s 1. 2. 2009. Ker je tožena stranka s tožnico šele 1. 2. 2009 sklenila pogodbo o zaposlitvi za drugo ustrezno delo, je tožena stranka s tem, ko ni spoštovala dokončne odločbe ZPIZ in s tožnico ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in s krajšim delovnim časom, ravnala protipravno, tožnici pa je zaradi takšnega ravnanja tožene stranke nastala premoženjska škoda, saj je tožnica dejansko delala polovični delovni čas, pravica do delne invalidske pokojnine pa ji ni bila priznana, ker s toženo stranko ni sklenila pogodbe o zaposlitvi skladno z odločbo ZPIZ. Zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke je tožnici vsak mesec v vtoževanem obdobju od 19. 9. 2008 do 31. 1. 2009 nastala škoda v višini delne invalidske pokojnine in sicer po 268,07 EUR mesečno (A9), ki tožnici ne bi nastala, če bi jo tožena stranka s pogodbo o zaposlitvi razporedila na ustrezno delovno mesto in bi tožnica prejemala delno invalidsko pokojnino. Skladno z določbami 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 2/2002 in naslednji), 1. odstavka 131. člena, 132. člena in 1. odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) je zato tožnica za obdobje od 19. 9. 2008 do 31. 1. 2009 upravičena do mesečnega zneska v vtoževani višini, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. dne v mesecu, saj bi takrat tožnica prejela delno invalidsko pokojnino. Ker pa je tožnica zahtevala obresti od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, je lahko pritožbeno sodišče odločilo le v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Le glede obrestnega zahtevka od zneska 71,88 EUR pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica upravičena do obresti od 1. 10. 2008 dalje, saj bi prejela delno invalidsko pokojnino 30. 9. 2008, zato obrestni zahtevek za plačilo obresti od 17. 8. 2008 dalje do 30. 9. 2008 ni utemeljen. Ker se odločitev sodišča prve stopnje v tem delu opira le na listine, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo ter na podlagi 2. alineje 358. člena ZPP sodbo v tem delu delno spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo, razen v delu obrestnega zahtevka od zneska 71,88 EUR, glede katerega je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del (II. tč. izreka) sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbo tožene stranke pa je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del (I. tč. izreka) sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zaradi delne ugoditve pritožbi tožnice in s tem zaradi spremenjenega uspeha v postopku je bilo potrebno ponovno odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnica je uspela z zahtevkom v višini 2.372,16 EUR, kar predstavlja uspeh v višini 64,4 % (znesek spornega predmeta znaša 3.678,60 EUR). Po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur.l. RS, št. 67/2008) je ob upoštevanju uspeha in vrednosti spornega predeta upravičena do nagrade za postopek v višini 206,70 EUR (tar. št. 3100 - 1,3 x 159,00 EUR), nagrade za narok v višini 190,80 EUR (tar. št. 3102 - 1,2 x 159,00 EUR), materialnih stroškov po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, ter stroškov tožnice na prihod na sodišče (A. - B. - A.) v višini 40,00 EUR. Skupaj z 22 % DDV je tožnica upravičena do stroškov postopka v višini 549.35 EUR, ob upoštevanju uspeha pa 353,78 EUR.

Tožena stranka je priglasila nagrado za postopek v višini 206,70 EUR (tar. št. 3100 - 1,3 x 159,00 EUR), nagrado za narok v višini 190,80 EUR (tar. št. 3102 - 1,2 x 159,00 EUR), materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, skupaj z 20 % DDV, kar skupaj znaša 417,50 EUR, ob upoštevanju uspeha pa 148,63 EUR.

Po pobotanju je dolžna tožena stranka plačati tožnici stroške postopka v višini 205,15 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, po preteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti do plačila.

Tožnica ni priglasila stroškov pritožbe, zato je v tem delu odločitev o stroških pritožbenega postopka odpadla. Tožena stranka pa s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).